Jedro

Tožnikov sodelavec je odpravljal napako na stroju (odvil je pritrdilni vijak nosilca noža), ne da bi zaustavil stroj, s čimer je povzročil nevarne okoliščine, katerim je bil izpostavljen tožnik, ki se je v tistem trenutku le odzval njegovi prošnji za pomoč in pristopil do stroja. Zato je v celoti podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca za škodo, ki je tožniku nastala zaradi okvare stroja.

Stroj za odrez folije, ki ima rezila, je star in se veliko kvari, je nevarna stvar, saj zaradi svoje namembnosti, lastnosti, položaja, kraja ter načina uporabe lahko pogosto in v znatnem obsegu povzroči škodo. Zato je podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke za vtoževano škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana vmesna sodba.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so tožene stranke odgovorne za škodo, ki jo je utrpel tožnik v delovni nezgodi dne 21. 11. 2007 (I. točka izreka). Odločilo je, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno vmesno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožujeta drugotožena in tretjetožena stranka. Prvotožena stranka pa se pritožuje iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožene stranke pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbama ugodi in sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Drugotožena in tretjetožena stranka v pritožbi navajata, da je sodišče nepravilno zaključilo, da izjavi delavca A.A. ni mogoče slediti, ker uradnega zaznamka ni podpisal in so policisti površno opravili ogled kraja nesreče. Uradnega zaznamka, ki ga sestavi policija na ogledih, zaslišana oseba nikoli ne podpiše. Sodišče bi uradni zaznamek moralo šteti kot verodostojno listino in se do njega natančneje opredeliti. Sodišče je neutemeljeno ocenilo, da je bila preiskava opravljena površno, saj policisti razgovora s tožnikom niso mogli opraviti, ker je bil že prepeljan v bolnišnico, kraj nesreče pa so poslikali. Sodišče se neutemeljeno ni opredelilo do ugovorov strank, ki so temeljili prav na ugotovitvah policije in njihovem poročilu. Sodišče je napačno ugotovilo, da tožnik stroja ni popravljal in da je do stroja le pristopil ter se z roko naslonil na nastavek za rolo. Tožnik je sam v tožbi navajal, da je pristopil do stroja in se sklonil, da bi videl rezilo, ki se je v tistem trenutku spustilo in priletelo vanj. Šele kasneje je to zanikal. Da je tožnik sodeloval pri popravilu stroja, izhaja tudi iz preiskave policistov, takega načina poškodbe pa ni zavrnil niti izvedenec medicinske stroke. Sodišče ni upoštevalo 214. člena Zakona o pravdnem postopku in je napačno štelo za nedokazana pravno pomembna dejstva, čeprav je tožnik ta dejstva priznal, in jih šele kasneje brez navedbe utemeljenih razlogov zanikal oziroma prilagodil potrebam pravde. Pritožba drugotožene in tretjetožene stranke še poudarja, da je sodišče nepravilno zaključilo, da so pri drugotoženi stranki po nezapisanem pravilu napake na strojih največkrat popravljali delavci sami. Sodišče je to ugotovitev oprlo na izpovedbo delavca, ki je tožnikov dober prijatelj in je bil pri drugotoženi stranki zaposlen določen čas, pri čemer v času nesreče ni bil več zaposlen. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na interno raziskavo službe za varstvo pri delu in požarno varnost, ki je svoje ugotovitve oprla na izjave tožnika in delavca A.A.. Drugotožena stranka ima za potrebe popravljanja strojev zaposleno vzdrževalno ekipo, ki je delavcem dosegljiva 24 ur na dan in ima vso potrebno opremo. Dejstvo, da je A.A. razpolagal s čeljustnim ključem in železno palico, pa ne pomeni, da je ustaljena praksa, da delavci sami popravljajo stroje. Delavci so bili poučeni, kako ravnati v primeru napake na stroju, tožnik in A.A. pa sta delovala v nasprotju z navodili in sama pristopila k odpravljanju napake. Pritožba še opozarja, da je sodišče nekritično sledilo izvedencu strojne stroke in zaključilo, da v navodilih drugotožene stranke niso bili določeni varni postopki dela ter nevarna območja pri stroju, ni pa upoštevalo, da je izvedenec za varstvo pri delu izpostavil, da delavca nista upoštevala varnostnih navodil in sta izvajala dela, za katera nista bila pristojna in pooblaščena. Sodišče je povzelo le mnenje izvedenca strojne stroke in napačno zaključilo, da je podobno navedel tudi izvedenec za varstvo in zdravje pri delu. Ni se opredelilo niti do tega, ali je bil tožnik dolžan A.A. priskočiti na pomoč oziroma ali je bil dolžan sodelavca le opozoriti, da je potrebno obvestiti odgovornega vodjo in ustaviti delovanje stroja. Sodišče pa je po mnenju drugotožene in tretjetožene stranke nepravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni prišlo do subjektivne spremembe tožbe in da soglasje tretjetožene stranke ni bilo potrebno. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevah II Ip 3042/2012 in I Ip 3270/2011 izpostavilo, da fizična oseba za obveznosti, nastale pred prenosom podjetja na kapitalsko družbo, odgovarja neomejeno in subsidiarno. Sodišče bi moralo pridobiti privolitev tretjetožene stranke o vstopu v pravdo, ker je B.B. subsidiarno odgovoren za obveznosti B.B. s.p., zato bi odgovarjal šele, če C. d.o.o. proti tožniku ne bi mogla izpolniti.

Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da 20 let star stroj, ki se redno vzdržuje, ni nevaren. Stroj je bil tudi tehnično pregledan in je ustrezal vsem pravilom varnosti pri delu. Na stroju je prihajalo le do običajnih zastojev, ki so posledica obrabe zaradi poteka proizvodnje. Konkretni stroj pa je postal nevaren zaradi nepravilnega ravnanja tožnika. Sodišče je napačno ugotovilo, da tožnik ni imel daljših delovnih izkušenj na konkretnem delovnem mestu. Tožnik je sam izpovedal, da je pri drugotoženi stranki zaposlen od 13.2.2005 in je delal po celi proizvodnji, tudi na spornem stroju. Napačen je zaključek sodišča, da je tožnikov delodajalec le formalno izpolnjeval zakonske zahteve glede izvajanja predpisov o varnosti in zdravju pri delu in da je odpravljanje zastojev potekalo drugače, kot to predpisujejo navodila za varno delo. B.B. je prepričljivo izpovedal, da se v primeru okvare stroja proizvodnja ne ustavi, delavci pa sami ne smejo popravljati zastojev, ampak morajo poklicati vzdrževalce ali vodjo proizvodnje. Vzdrževalci so vseskozi na voljo. Priča D.D. je izpovedal, da včasih stroji stojijo tudi več dni do popravila, kar pa ne vpliva na potek proizvodnje, ker imajo izdelke na zalogi, delavci pa lahko nadaljujejo na drugih delih. Glede na izpovedbo E.E. je napačna ugotovitev sodišča, da je bilo popravljanje okvar na strojih s strani delavcev običajno. Napačen je tudi zaključek sodišča, da bi morala po nesreči A.A. in F.F. izklopiti stroj, saj tega nista smela storiti do dovoljenja policistov. Sodišče je napačno upoštevalo tožnikovo izpoved, prav tako pa je neutemeljena obrazložitev sodišča, zakaj ni sledilo pojasnilom iz uradnega zaznamka policistov. Sodišče bi namreč moralo slediti A.A. opisu dogodka, ki ga je podal policistom takoj po nesreči. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da je posegel v območje delovanja z roko in pristopil k popravljanju stroja. Nepravilna je zato obrazložitev sodišča, da tožnik v času nesreče stroja ni popravljal. Takega ravnanja pa delodajalec ni mogel pričakovati in se izogniti njegovim posledicam, zato je tožnik sam odgovoren za utrpelo poškodbo, oziroma je vsaj v velikem deležu prispeval k nastanku škodnega dogodka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba drugotožene in tretjetožene stranke. V izpodbijani sodbi nista podani absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče pa je pravilno povzelo izvedene dokaze, tudi vsa tri izvedenska mnenja, in tako v obrazložitvi ni nasprotja sodbe o vsebini listin ali zapisniki o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki.

Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Odškodninska odgovornost nastane, če so kumulativno podani naslednji elementi: nastanek škode, protipravno oziroma nedopustno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim oziroma nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost za nastalo škodo. V kolikor manjka le eden od naštetih elementov, ni mogoče govoriti o odškodninski obveznosti.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zatrjuje, da so tožene stranke v celoti odgovorne za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči dne 21. 11. 2007, zato od toženih strank zahteva plačilo odškodnino ter plačilo mesečne rente. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo o temelju in ugotovilo, da so tožene stranke v celoti odgovorne za škodo, ki je tožniku nastala pri delovni nezgodi. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Nepravilna je pritožbena navedba drugotožene in tretjetožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo pridobiti privolitev tretjetožene stranke o vstopu v pravdo. Prvotožena stranka (tožnikov delodajalec v času poškodbe) B.B. s.p. je bila dne 22. 3. 2012 pripojena k družbi C. d.o.o. Slednja je univerzalni pravni naslednik prvotno tožene stranke B.B. s.p., kar pomeni, da je vstopila v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prvotno tožena stranka, zato tudi ni bilo potrebno posebno soglasje tretjetožene stranke za vstop v pravdo.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru bistvenega pomena dejstvo, da tožnik ni delal na stroju DOLCI 6, na katerem je prišlo do napake, temveč na drugem stroju (DOLCI 3). Upravljalec stroja DOLCI 6 A.A. se je lotil odprave napake na stroju ter poklical tožnika, ki je k pokvarjenem stroju pristopil. Sodišče utemeljeno ni sledilo ugotovitvam policije ter ugovorom toženih strank, ki so temeljile na teh ugotovitvah, saj policijskega zapisnika o ugotovitvah A.A. in tožnik nista podpisala, hkrati pa je ta zapisnik v nasprotju z izjavami A.A., ki je edini očividec sporne delovne nezgode. Sodišče prve stopnje je pri odločanju v predmetnem sporu utemeljeno upoštevalo tudi poročilo G. d.o.o.. o rekonstrukciji delovne nezgode z dne 29. 11. 2007, iz katerega izhaja, da je bila pri tožnikovem delodajalcu B.B. s.p. splošna praksa, da v primeru zastoja stroja pomaga delavec s sosednje linije. To poročilo je nenazadnje predložila (prvo)tožena stranka.

Iz izpovedi A.A. ter ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost H.H. ter izvedenca strojne stroke doc. dr. I.I. izhaja, da je prišlo do zastoja stroja zaradi tehnične napake, ker se je nož za avtomatski odrez folije zataknil zaradi pretrganega vijaka rezila. A.A. je odvil še drugi pritrdilni vijak nosilca noža za odrez folije, zaradi česar se je nož iztaknil iz nosilca. V zvezi s tem je izvedenec za varstvo pri delu posebej poudaril, da tožnik glede na dotedanje dogodke ni mogel in moral pričakovati nastanka takega dogodka. Izvedenec strojne stroke pa je izpostavil, da zaporno varovalo na stroju ne deluje, če so pritrdilni vijaki razrahljani ali popolnoma odviti in da na tožnikovi roki (tudi če bi posegel v nevaren prostor) ne bi mogle nastati take poškodbe, če bi bil nosilec rezila ustrezno privijačen in bi nož opravil svoj običajen gib. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek, da je A.A. s svojim delovanjem povzročil nevarne okoliščine, ki jih tožnik ni mogel pričakovati. Nepravilno je zato stališče drugotožene in tretjetožene stranke, da bi se sodišče moralo opredeliti do vprašanja, ali je bil tožnik dolžan pomagati A.A. ali bi ga moral le opozoriti, da je potrebno obvestiti odgovornega vodjo in ustaviti delovanje stroja, prav tako je nepravilna pritožbena navedba prvotožene stranke, da je tožnik k nastanku škodnega dogodka prispeval v velikem deležu. A.A. je namreč sam pristopil k popravljanju stroja ter odvil pritrdilni vijak nosilca noža, s čimer je povzročil nevarne okoliščine, katerim je bil izpostavljen tožnik (ki se je v tistem trenutku le odzval njegovi prošnji za pomoč in pristopil do stroja). Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je v celoti podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca in s tem toženih strank.

Pritožbeno sodišče pa še poudarja, da je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je v konkretnem primeru podana tudi objektivna odgovornost delodajalca. Odgovornost po načelu vzročnosti (objektivna odgovornost) je podana ne glede na krivdo le za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. V skladu z določbo 150. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in spremembe - OZ) za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Stroj za odrez folije, ki ima rezila, je star in se veliko kvari, je glede na izoblikovano sodno prakso nevarna stvar, saj zaradi svoje namembnosti, lastnosti, položaja, kraja ter načina uporabe lahko pogosto in v znatnem obsegu povzroči škodo. Dejavnost pa je nevarna tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic večja ali ko je hkrati pričakovati, da bo nastala velika škoda, pri čemer taka postane glede na okoliščine v konkretnem primeru ali glede na tistega, ki dejavnost opravlja.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju postopka pri odločanju o višini škode upošteva, da je prvotožena stranka odgovorna do višine zavarovalne vsote, navedene na zavarovalni polici.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 164. člena ZPP.