Jedro

V revizijskem postopku preizkuša revizijsko sodišče izpodbijano odločbo samo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Pri tem ne upošteva trditev, ki se nanašajo na pravnomočne sklepe, izdane pred izpodbijanim sklepom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. P 17/2003 z dne 25.3.2003 ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačati tožniku odškodnino v znesku 1.099.967 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. II Cp 1110/2003 z dne 3.9.2003 ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. II Ips 704/2003 z dne 3.6.2004 tožnikovo laično revizijo kot nedovoljeno zavrglo. Sklep vrhovnega sodišča je tožnik po pooblaščenki izpodbijal s predlogom za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. P 17/2003-28 z dne 17.11.2004 predlog za obnovo postopka zavrglo kot nedovoljen, pritožbeno sodišče pa je s sklepom opr. št. II Cp 1279/2005 z dne 16.11.2005 tožnikovo pritožbo zavrnilo in prvostopenjski sklep potrdilo. Proti sklepu opr. št. II Cp 1279/2005 z dne 16.11.2005, v zvezi s sklepom P 17/2003-28 z dne 17.11.2004 je tožnik vložil revizijo. To revizijo je Okrajno sodišče v Kočevju s sklepom opr. št. P 17/2003-33 z dne 11.1.2006 kot nedovoljeno zavrglo, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom opr. št. II Cp 1143/2006 z dne 8.3.2006 tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti zadnjemu pravnomočnemu sklepu, to je proti sklepu opr. št. II Cp 1143/2006 z dne 8.3.2006, v zvezi s sklepom opr. št. P 17/2003-33 z dne 11.1.2006 je tožnik po pooblaščenki dne 20.4.2006 vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji povzema potek postopka ter vse odločitve sodišč v tem pravdnem postopku. Navaja, da je tožnik vložil laično revizijo dne 23.10.2003, ki je bila zavržena, ne da bi bil izveden postopek poprave vloge po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004). Celoten nadaljnji postopek vodi tožnik zaradi sankcioniranja te napake vrhovnega sodišča. Postopek od vložitve revizije z dne 23.10.2003 dalje je obremenjen z nekaterimi napakami, ki so lahko vplivale na zakonitost in pravilnost odločb. Okrajno sodišče v Kočevju ob vloženi reviziji dne 23.10.2003 ni ravnalo v skladu z določbo 374. člena ZPP, saj bi v primeru, če bi prvostopenjsko sodišče revizijo zavrglo, imel revident na razpolago redna in izredna pravna sredstva. V konkretnem primeru je revizijo zavrglo vrhovno sodišče, zato je tožniku ostalo na razpolago samo izredno pravno sredstvo obnove postopka. Tožnik meni, da je določba 4. točke 394. člena ZPP ustrezna pravna podlaga za vložitev predloga. Okrajno sodišče je vloženi predlog za obnovo postopka zavrglo, čeprav ni uporabilo določb 397. in 398. člena ZPP, kar je razvidno iz sklepa višjega sodišča opr. št. II Cp 1816/2004 z dne 21.10.2004. Vsako zavrženje predloga za obnovo postopka brez sklicevanja na navedene določbe ni v skladu z ZPP. Po mnenju tožnika je okrajno sodišče samo formalno zavrglo predlog. Iz nadaljnjega postopka je razvidno, da je sodišče odločalo tudi o vsebini predloga. Iz tega izhaja, da je okrajno sodišče dejansko zavrnilo predlog. Za odločanje o vsebini predloga pa bi bilo pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Okrajno sodišče bi predlog moralo na podlagi prvega odstavka 400. in 401. člena ZPP poslati vrhovnemu sodišču v odločanje o vsebini predloga. S tem, ko sta obe sodišči opustili obveznost poziva vlagatelja na dopolnitev vloge po 108. členu ZPP in te svoje opustitve nista obrazloženo zavrnili v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up - 694/04-12 z dne 16.3.2006, sta zagrešili bistveno kršitev procesnega prava in kršitev pravil o enakem sodnem varstvu po 22. členu Ustave Republike Slovenije.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Iz zgoraj izčrpno povzete revizije je razvidno, da revident v svoji reviziji z dne 20.4.2006 obrazloženo napada sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 704/2003 z dne 3.5.2004 o zavrženju revizije proti sodbi in pa sklep Okrajnega sodišča v Kočevju opr. št. P 17/2003 z dne 17.11.2004 o zavrženju predloga za obnovo postopka. Vendar pa tožnik izpodbija s to revizijo sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1143/2006 z dne 8.3.2006 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kočevju opr. št. P 17/2003-33 z dne 11.1.2006 o zavrženju njegove prejšnje revizije, kar izrecno navaja v uvodu obravnavane revizije in kar je tudi edino mogoče glede na tridesetdnevni rok za vložitev revizije iz prvega odstavka 367. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP. Izpodbijanje vseh prejšnjih odločb sodišča v tej pravdni zadevi, ki jih revident navaja v obrazložitvi svoje revizije, že zaradi poteka rokov ni mogoče ter revizijsko sodišče na trditve, ki se tičejo prejšnjih sklepov v tem postopku ne odgovarja. Dolžno je obravnavati in obrazložiti svoje stališče o pravnomočnem sklepu višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1143/2006 z dne 8.3.2006 (v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kočevju opr. št. P 17/2003 z dne 11.1.2006), ki ga tožnikova revizija izrecno in pravočasno izpodbija.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnikova revizija z dne 20.4.2006 razen navedbe izpodbijanih sklepov, navedbe dveh revizijskih razlogov in revizijskega predloga, ne vsebuje nikakršne obrazložitve uveljavljanih revizijskih razlogov proti sklepu opr. št. II Cp1143/2006 z dne 8.3.2006 in proti sklepu opr. št. P 17/2003-33 z dne 11.1.2006. V reviziji ni konkretno navedena in obrazložena nobena kršitev postopka v zvezi z navedenima izpodbijanima sklepoma. Vse trditve, ki se nanašajo na predhodne sklepe, so za pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov nerelevantne. V revizijskem postopku preizkuša revizijsko sodišče izpodbijano odločbo samo v mejah razlogov, ki so v reviziji o izpodbijani sodni odločbi navedeni. Nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti. Glede izpodbijanih sklepov je torej tožnikova revizija neobrazložena, kar pomeni, da je neutemeljen uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče po 371. členu ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP po uradni dolžnosti pazi samo na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je revizijsko sodišče ugotovilo, da izdaja izpodbijanih sklepov sodišč druge in prve stopnje ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava, kot jo sicer brez utemeljitve uveljavlja tožnik.

Na podlagi vsega navedenega revizijsko sodišče ugotavlja neutemeljenost revizije, kar narekuje njeno zavrnitev (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).