Jedro

Pravna podlaga za vračilo plačanega davka je po 114. členu ZDoh lahko le pravnomočna odločba, zato plačanega davka po odbitku ni mogoče vrniti. Dediči denacionalizacijskega premoženja lahko vračilo tako plačanega davka uveljavljajo šele v končni zapuščinski razpravi v napovedi za odmero dohodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 16.2.1995, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za vračilo davka po odbitku, obračunanega in izplačanega od dohodkov, doseženih z oddajanjem v najem nepremičnega premoženja (poslovnih prostorov), ki je bilo vrnjeno pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu in za katerega je tožnik postavljen za skrbnika za posebne primere. Svojo odločitev tožena stranka opira na določbe 63., 74. in 107. člena Zakona o dohodnini - ZDoh (Uradni list RS, št. 71/93) in navaja, da je bil davek po odbitku od dohodkov doseženih z oddajanjem navedenega premoženja v najem pravnim osebam plačan pravilno, zato ni razlogov za njegovo vračilo.

Tožnik v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke, ker naj bi ta temeljila na napačno uporabljenih določbah ZDoh. Po tem zakonu, ki je veljal v letu 1994, skrbnik za posebne primere oziroma premoženje brez lastnika, ki ga je upravljal, ni bil davčni zavezanec. To je postal šele po spremembi tega zakona v letu 1995, kar pomeni, da je bilo šele tedaj vzpostavljeno pravno stanje, kakršno je s kršitvijo zakona ustvaril prvostopni organ v odločbi, že pred navedeno zakonsko spremembo. Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka tudi kršila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj v izpodbijani odločbi ni odgovorila na bistvene pritožbene navedbe in sicer, da je pobiranje davka po odbitku, kot vnaprejšnje akontacije, onemogočalo skrbniku, da bi najemnino v celoti uporabil za potrebna reinvestiranja v objekt. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Dohodek iz premoženja je po 2. členu ZDoh eden izmed virov dohodnine, ki se po določbi 3. člena istega zakona med letom obdavčuje z davkom, določenim s tem zakonom (63. do 76. člen) kot podvrsto dohodnine in se odšteje od dohodnine. Po 114. členu ZDoh se zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, denarne kazni ali stroškov prisilne izterjave plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, preveč plačani znesek vrne. Določba 107. člena ZDoh pa določa, da kadar je izplačevalec dohodkov, iz katerih se davek plačuje od vsakega posameznega dohodka, domača pravna oseba ali zasebnik, je dolžna za zavezanca obračunati in plačati davek (davek po odbitku).

V stvari ni sporno, da je v tem primeru tožnik kot skrbnik za posebne primere, poslovne prostore, ki so bili vrnjeni pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu, oddajal v najem pravnim osebam. Te so bile dolžne, v skladu s 74. in 107. členom ZDoh, od vsakega posameznega zneska najemnine, za zavezanca obračunati in plačati davek po odbitku. Ker davčni organ davkov, ki se obračunavajo po odbitku ne odmeri z odločbo (102. člen) in v tem primeru gre le za davek obračunan po odbitku, je po mnenju sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da niso podani zakoniti razlogi za njegovo vračilo, vendar ne le iz razlogov, na katere se sklicuje tožena stranka (63., 74. in 107. člen), ampak predvsem zato, ker v tem primeru še ni bila izdana pravnomočna odločba, ki je po 114. členu ZDoh pravna podlaga za vračilo preveč plačanega davka. To možnost bodo imeli dediči denacionalizacijskega premoženja uveljavljati po končani zapuščinski razpravi v napovedi za odmero dohodnine (5. odstavek 93. člena ZDoh), kjer bodo lahko uveljavljali tudi dejanske stroške, za katere se po ZDoh lahko zmanjša osnova za davek iz dohodka (67. člen).

Iz že navedenih razlogov je brezpredmetna tudi tožbena navedba, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni odgovorila v zvezi s pritožbeno trditvijo, da je pobiranje davka po odbitku, kot vnaprejšnje akontacije, onemogočilo skrbniku, da bi najemnino v celoti uporabil za potrebna investiranja v objekt. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).