Jedro

prenehanje delovnega razmerja - disciplinski postopek - kršitev ugleda državnega organa - policisti

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku, razveljavilo odločbo opr. št. 1221-S-65/56-95 z dne 27.2.1996 in odločbo disciplinske komisije Vlade Republike Slovenije št. 172-../96 z dne 23.5.1996 (1. odst. izreka), toženi stranki naložilo, da tožnika vrne nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je opravljal pred izvršitvijo razveljavljenih odločb in mu povrne stroške postopka v znesku 148.142,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje (2. odst. izreka).

Hkrati je izreklo, da trpi tožena stranka sama svoje stroške postopka (3. tč. izreka). Sodišče ni štelo za dokazano, da bi tožnik dne 4.11.1995, 21.11.1995 in 6.12.1995 storil očitane hujše kršitve, saj nobeden od policistov, ki so prišli v intervencijo, ni izpovedal, da bi ga našel razburjenega ali v prepiru s komerkoli, hkrati pa je poklonilo vero izpovedbi tožnikove izvenzakonske partnerice, da ga je prijavila, ker je bila na njega ljubosumna.

Citirano sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je protispisno in neargumentirano poklonjena vera tožniku in priči, kljub temu, da je iz disciplinskih spisov razvidno, da sta večkrat spreminjala izjave, odvisno od trenutne faze postopka in osebnega interesa. Tako je tožnik glede očitane kršitve dne 4.11.1995 v predsodnem postopku sam povedal, da je izvenzakonsko partenico enkrat udaril v predelu očesa, na ustni obravnavi pred disciplinsko komisijo se je zagovarjal, da jo je le hotel udariti, na obravnavi pred sodiščem pa tretjo verzijo. Tudi tožnikova izvenzakonska partnerica je najprej izjavljala, da jo je tožnik udaril, na obravnavo pred disciplinsko komisijo se ni odzvala, pred sodiščem pa pričala nekaj povsem tretjega. Takšno ravnanje je iz osebnih razlogov sicer razumljivo, ni pa razumljivo, da je sodišče nekritično sprejelo izpoved te priče, ne da bi sploh upoštevalo pričevanje J. J., ki je ves čas vztrajal na vsebinsko enaki izjavi. V sodbi ni obrazloženo, zakaj ne dvomi v verodostojnost priče Š. K., še zlasti, ker je tožnik kot policist na neprimeren način razreševal osebne probleme.

Ravno zaradi te okoliščine bi sodišče moralo biti bolj pozorno pri dokazovanju, vrednotenju dokazov in sklepanju.

Meni, da je presegalo načelo proste presoje dokazov, saj ni pojasnjeno, zakaj je vero poklonilo priči, ki je lagala, po drugi strani pa sploh ni upoštevalo izjav prič, ki jih v sodnem postopku niso spreminjale in na podlagi katerih sta bili izdani odločbi v disciplinskem postopku.

Pritožba je utemeljena.

Z izpodbijano sodbo je tožbenemu zahtevku preuranjeno ugodeno. Tožena stranka pravilno opozarja, da sodba ne vsebuje prepričljivih dejanskih razlogov, da so nekateri zaključki v nasprotju z razpoložljivo listinsko dokumentacijo iz predsodnega disciplinskega postopka, oz.

niso obrazloženi v povezavi z dokazi, izvedenimi v disciplinskem postopku. V individualnih delovnih sporih se presoja predvsem zakonitost predsodnega disciplinskega postopka, torej njegova formalnopravna pravilnost, obstoj oz. dokazanost odgovornosti delavca za očitane hujše kršitve in zakonitost izrečene disciplinske sankcije, zato je dokaze, izvedene v sodnem postopku, potrebno vrednotiti predvsem v povezavi z dokazi iz predsodnega postopka, že zaradi dokaznega bremena delodajalca. Pri vrednotenju izjav posameznih prič, kadar se te v različnih fazah postopka glede odločilnih dejstev bistveno razlikujejo in je spreminjanje lahko pogojeno z osebnimi interesi prizadetih, verodostojnosti ni mogoče zadovoljivo obrazložiti le z sklicevanjem na dano zaprisego, pač pa je potrebno odločitev na podlagi takšnih dokazov argumentirano obrazložiti in utemeljiti, kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi.

V obravnavani zadevi gre namreč za presojo disciplinske odgovornosti tožnika za hujše kršitve delovne obveznosti po 1. tč. 1. odst. 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90 - s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZDDO). V abstraktnem dejanskem stanu navedene hujše kršitve je opredeljeno vsako delavčevo dejanje ali ravnanje, ki poleg kaznivega dejanja lahko pomeni tudi prekršek, s katerim bi bil okrnjen ugled državnega organa.

Za to kršitev je v 2. odst. 45. člena ZDDO obligatorno predpisana najhujša disciplinska sankcija, to je prenehanje delovnega razmerja. Četudi tožena stranka v pritožbi le pavšalno zatrjuje protispisnost zaključka o nedokazanosti kršitev, storjenih z dne 21.11.1995 in 6.12.1995, to ne velja za kršitev, ki naj bi jo tožnik storil dne 4.11.1995. Nesporno je, da je v vseh primerih šlo za reševanje konfliktov v družinskem okolju na način, da je prišlo do intervencije policije. Ker je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen prav na delovnem mestu policista, intervencija policije pri reševanju njegovih družinskih konfliktov nedvomno pomeni krnitev ugleda državnega organa in je glede tega izpolnjen abstraktni dejanski stan iz 1. tč. 1. odst. 45. člena že citiranega zakona. Hkrati pa zgolj v izvedenih dokazih pred sodiščem ni zadostne dejanske podlage za zaključek, da v predsodnem disciplinskem postopku očitane hujše kršitve in odgovornost ne bi bile dokazane, še zlasti za dejanje, storjeno 4.11.1995. Takšen zaključek gotovo ne more temeljiti predvsem na izpovedbi priče Š. K., tožnikove izvenzakonske partnerice, ki jo je pred sodiščem dejansko povsem spremenila, čeprav je kritičnega dne sama poklicala policijo v intervencijo, izjavila, da je podplutbe zadobila od tožnikovega udarca in s tem v zvezi poiskala celo zdravniško pomoč. Že zaradi navedenega je verodostojnost te priče močno dvomljiva, in zato ugoditvena sodba, uprta predvsem na izpoved te priče, izdana preuranjeno.

Da bo lahko sodišče odpravilo navedene pomanjkljivosti, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti. V ponovljenem postopku bo o okoliščinah očitanih kršitev, še zlasti z dne 4.11.1995 potrebno dodatno podrobno zaslišanje priče Š. K., vključno s preizkušanjem verodostojnosti v odnosu do izjav, ki jih je sama podala pred uradno osebno dne 13.12.1995, jo po potrebni soočiti z M. R., J. J. in morebitnimi drugimi, že zaslišanimi pričami, eventuelno kot pričo zaslišati tudi S. O. in izvesti morebitne druge dokaze, pomembne za preizkus zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in sprejeti dokazni oceni v skladu z 8. členom ZPP z ustrezno argumentirano obrazložitvijo, bo ob pravilni uporabi materialnega prava mogoče o tožbenem zahtevku pravilno in zakonito odločiti.