Jedro

Toženka je pravilno ugotovila, da je v tožnikovemu primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in samovoljno zapustil Republiko Slovenijo, če ne bo pridržan v Centru za tujce.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z prvo točko izreka izpodbijanega sklepa na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)(1) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko drugega člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.B., roj. ... 1997 v Gargeya, državljan Afganistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa pa je navedla, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve 26. 12. 2016 od 19:55 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik dne 26. 12. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je že pred prihodom v Republiko Slovenijo 8. 9. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji. Dne 1. 12. 2016 ga je obravnavala Policijska uprava Koper (v nadaljevanju PU Koper) skupaj s še 29 osebami. Iz policijske depeše z dne 3. 12. 2016 izhaja, da so policisti PU Koper pri mejni sekciji HII-3 Kastelec prijeli 30 oseb, med katerimi je bil tudi tožnik, ki niso posedovali potnih listin za prestop notranje meje in so v Republiko Slovenijo nedovoljeno vstopili peš iz Republike Hrvaške. Ker osebe niso takoj zaprosile za mednarodno zaščito, so bile pripeljane v Center za tujce v Postojni, kjer so 12. 12. 2016 podale namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tožnik je 26. 12. 2016 ob prisotnosti prevajalca in svojega pooblaščenca podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje je tožnik povedal, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji ter pojasnil, da je omenjeno državo zapustil, ker so bile slabe življenjske razmere.

3. Tožena stranka upoštevaje navedeno ob sklicevanju na ureditev po Uredbi Dublin III navaja, da bo pristojnemu organu Bolgarije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter zaprosila za nujen odgovor. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III, iz katere izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Pri tovrstnih primerih gre za odločanje po prostem preudarku. Sklicuje se na sodbo I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, v kateri je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je pristojni organ v postopku predaje po Uredbi Dublin III upravičen izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Po določbah Recepcijske direktive,(2) ki se uporabljajo v postopkih po Uredbi Dublin III, se lahko pridržanje v določenih primerih izvaja tudi v zaporu. Vrhovno sodišče RS je tudi navedlo, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede opredelitve pojma „nevarnosti pobega“ omogoča določba 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem v smislu (n) točke 2. člena Uredbe Dublin III.

4. Tožena stranka izrazito begosumnost tožnika utemeljuje na dejstvu, da je tožnik Bolgarijo zapustil samovoljno, še preden bi lahko o njegovi prošnji sploh odločali, kar ustreza okoliščini nesodelovanja v postopku iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnik je ob podaji prošnje navedel, da je Bolgarijo zapustil, ker jih je policija tepla in vršila psihični ter fizični pritisk. Prav tako ni imel hrane, higienske razmere so bile slabe, vendar pa je tožena stranka prepričana, da je tožnik Bolgarijo zapustil po lastni volji in da v to ni bil prisiljen. Kot ciljno državo je tožnik navedel Italijo. V Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker ni niti videl, da se tu nahaja, saj je bil zaprt v kombiju. Tožena stranka meni, da tožnik niti na Hrvaškem niti v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor ga tu ne bi prijela policija. Navedeno potrjuje dejstvo, da je tožnik podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce, kar predstavlja okoliščino, ki skladno s 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 kaže na tožnikovo begosumnost. Dejstvo, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način, pa predstavlja zadnjo okoliščino, ki utemeljuje begosumnost tožnika in je določena v 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. 5. Po mnenju tožene stranke okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v kakšno drugo državo EU. Če bi dejansko želel podati prošnjo za mednarodno zaščito, bi to storil takoj, ko ga je prijela policija v Republiki Sloveniji in ne šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Tožena stranka je zato prepričana, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi bil premeščen v azilni dom. Tožniku je zato za nadaljevanje postopka nujno potrebno omejiti gibanje, s pridržanjem na prostore Centra za tujce pa bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije do njegove predaje odgovorni državi članici.

6. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. V Azilnem domu naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor. Varnostnika na območju Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma. Prosilec lahko zapusti območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce se je izkazal za zelo neučinkovitega. Več kot polovica prosilcev je zapustilo Azilni dom še preden je bil njihov postopek končan. Glede na določbe ZMZ-1 in Ženevske konvencije je v zadevi bistveno, da se osebam, ki z razlogom trpijo strah pred preganjanjem tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanje meja z željo uresničevanja drugih razlogov, na primer ekonomskih. Izrečen strožji ukrep je tudi skladen z določbami Recepcijske direktive.

7. Tožena stranka svojo odločitev o uporabi strožjega ukrepa opira tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce, ter ob upoštevanju, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in ni počakal na odločitev bolgarskega organa, ter je samovoljno zapustil azilni dom in na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v skladu z Uredbo Dublin III. Trajanje pridržanja je določeno ob upoštevanju tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

8. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Opozarja na razliko med ustno naznanjenim ukrepom pridržanja in pisnim odpravkom sklepa, saj iz zapisnika z dne 26. 12. 2016 izhaja, da mu je bil navedeni ukrep izrečen za čim manj časa oziroma dokler bo to potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z uredbo. Pisni odpravek izpodbijane odločbe pa ne omejuje pridržanja na čim manj časa, temveč zgolj s časovno opredelitvijo „do predaje odgovorni državi članici.“ Ker pisni odpravek ni identičen ustno naznanjeni odločbi, je tožena stranka kršila pravila postopka ter ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in je potrebno izpodbijani sklep odpraviti že iz tega razloga.

9. Tožnik v tožbi navaja pravne vire, ki jih je potrebno upoštevati v obravnavanem primeru (28. člen Uredbe Dublin III, 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah, sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice glede 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugi odstavek 31. člena Ženevske konvencije) ter ugovarja postopanju tožene stranke po prostem preudarku. Sklicuje se na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016, po katerem odločanje toženke o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji, ter navaja relevantne standarde, ki jih je potrebno upoštevati pri odločanju o pridržanju po Uredbi Dublin III. Tožnik uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava glede vprašanja, ali je pri tožniku podana (znatna) nevarnost pobega, skladno z Uredbo Dublin III v zvezi z 68. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kako je tožena stranka ugotavljala, da je pri tožniku podana nevarnost pobega, niti ali je pri tem upoštevala vse postavljene pravne standarde. Nepojasnjene so ostale okoliščine, dejanja in navedbe, iz katerih tožena stranka sklepa na tožnikovo begosumnost. Razlogi so navedeni pavšalno in tako izpodbijan sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (kar predstavlja bistveno kršitev postopka). Tožena stranka tudi ni obrazložila, na podlagi česa je sklepala, da tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, če ga ne bi prijela policija. Gre zgolj za hipotetično ugibanje. Prav tako ni obrazloženo, kako tožena stranka iz načina odhoda tožnika iz Bolgarije sklepa na njegovo nesodelovanje v postopku. Tožena stranka tudi ni upoštevala izjav tožnika o nevzdržnih razmerah in nalezljivih boleznih v Bolgariji. Iz pavšalnih in napačnih navedb toženke izhaja, da je tožnik pridržan samo zato, ker je prosilec za mednarodno zaščito, kar je po prvem odstavki 28. člena Uredbe Dublin III in prvem odstavku 26. člena Procesne direktive, prepovedano.

10. Tožnik meni, da sprejeti strožji ukrep ni bil nujen. Izpodbijani sklep je nezakonit. Sklicevanje na manj strogo varovanje v Azilnem domu ne more biti zakonit razlog za omejitev gibanja tožnika na območje Centra za tujce. Tožena stranka bi morala izkazati kaj več. Nezmožnost uporabe manj prisilnih ukrepov se mora tudi nanašati na okoliščine v zvezi s tožnikom, ne pa zgolj na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Po povedanem je izpodbijani sklep nezakonit zato tožnik sodišču predlaga, da ga odpravi. Ker je potrebno izpodbijani sklep odpraviti, je na podlagi neposredne uporabe določb drugega odstavka, pododstavka člena 9 (3) Direktive o sprejemu potrebno, da se zadevnega prosilca nemudoma izpusti iz Centra za tujce. Tožnik predlaga naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in naloži toženi stranki, da mora nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožba ni utemeljena

13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v pravnem in dejanskem pogledu navedla toženka in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov dodaja:

14. Med strankama je v tem postopku sporna odločitev tožene stranke, da tožnika pridrži za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od ustne naznanitve 26. 12. 2016 od 19:55 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

15. Sodišče je na glavni obravnavi 6. 1. 2017 vpogledalo v upravni spis toženke, v tožbo s prilogami ter v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je izpovedal, da je odšel iz matične države Agranistan, ker je bilo tam njegovo življenje ogroženo. Imel je težave z bratranci in talibani, ki so mu prepovedali, da otroke uči angleški jezik. Tožnikov materin jezik je paštu, razume pa tudi dari in angleški jezik. Po odhodu iz Afganistana je tožnik meje prehajal brez osebnih dokumentov. Republike Slovenije pred tem ni poznal, želel pa je priti v Italijo (ciljna država) in tam zaprositi za mednarodno zaščito. Za mednarodno zaščito je zaprosil najprej v Bolgariji, saj se je le tako lahko izognil doportaciji v Afganistan in prišel iz Centra zaprtega tipa v odprti tip. V Bolgariji so bile razmere bivanja slabe, trpel je zaradi fizičnega nasilja uradnih oseb nad njim, zaradi česar je moral celo v bolnišnico. Zato vseh teh okoliščin je Bolgarijo zapustil. Ko ga je v Republiki Sloveniji prijela policija, na policijski postaji ni bil prisoten tolmač za paštu jezik, ki je tožnikov materin jezik in zato tudi tukaj ni mogel zaprositi za mednarodno zaščito, čeprav je to želel storiti. Šele v Centru za tujce je prišel v stik s prevajalcem za paštu jezik, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito (26. 12. 2016, op. sod.). Seznanjen je, da mora počakati v Republiki Sloveniji do odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in ne je bo zapuščal, saj bi tukaj želel živeti in nadaljevati s šolanjem.

16. Kot podlago za izpodbijano odločitev je toženka navedla določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, na podlagi katere lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III tudi določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici. Pravna podlaga za odločitev toženke je tudi določba prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na podlagi katerega lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Po drugem odstavku tega člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka tega člena ZMZ-1 ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Po navedeni določbi je tako mogoče izreči dva različna ukrepa. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je predviden milejši ukrep (rangiranje izhaja iz obrazložitve 84. člena ZMZ-1 iz Poročevalca Državnega zbora RS) – ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (tudi za primere zakonskih dejanskih stanov, ki izhajajo iz besedila 28. člena Uredbe Dublin III, kot izhaja iz 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), v drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je predpisan strožji ukrep pridržanja – ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce.

17. Rangiranje ukrepov na milejšega in strožjega pomeni po mnenju sodišča zakonsko izvedbo uresničitve načela sorazmernosti iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter uresničitev obveznosti, da je ukrep pridržanja mogoče uporabiti le, kolikor ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih ukrepov. Toženka pa mora pri izbiri ukrepa po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, ki pomeni odvzem prostosti prosilca za mednarodno zaščito, upoštevati pogoje, kdaj lahko odredi strožji ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce (ob predhodno ugotovljeni nevarnosti pobega, ki mora biti izkazana pri izreku obeh ukrepov – po prvem in drugem odstavku 84. člena ZMZ-1): - da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali; - da je prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Pri izreku izpodbijanega sklepa je po presoji sodišča toženka upoštevala načelo sorazmernosti. Z obširnimi razlogi (varnostnik na območju Azilnega doma ne more zadržati tožnika, če se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja in bo samovoljno zapustil Azilni dom) je pojasnila razloge, zakaj je bil tožniku izrečen ukrep pridržanja na območje in prostore Centra za tujce in ne Azilnega doma. Pojasnila je med drugim, da bi tožnik sigurno zapustil Republiko Slovenijo in odšel v Italijo, ki je tudi bila njegova ciljna država. Na tožnikovo begosumnost pa z veliko mero verjetnosti tudi po presoji sodišča kažejo njegova dejanja v dosedanjem postopku, ki so bila ugotovljena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ter jim tožnik niti ne ugovarja in sicer, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in ni počakal na rešitev njegove prošnje, meje med državami je prehajal na nezakonit način (brez osebnega dokumenta), v Republiki Sloveniji pa je zaprosil za mednarodno zaščito šele po preteku 12 dni, ko ga je prijela slovenska policija in odvedla v Center za tujce. Po povedanem je dejstvo, da v danem primeru ni mogoče učinkovito izvesti omejitve gibanja na območje Azilnega doma obrazloženo na eni strani z opisom načina varovanja v Azilnem domu, po drugi strani pa z obširnim opisom okoliščin, podanih na strani tožnika, iz katerih tudi po mnenju sodišča izhaja, da nima prav tožnik ko navaja, da toženka teh okoliščin, da obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega in da je potrebno izreči strožji ukrep, ni obrazložila.

18. Sodišče se strinja z navedbo tožnika v tožbi, da toženka v primerih izreka ukrepa pridržanja ne more odločati po prostem preudarku, o čemer se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 (15. točka obrazložitve), kjer je jasno odločilo, da: „odločanje tožene stranke o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji /.../ temveč na ugotovitvi, ali so podani z Dublinsko uredbo predpisani pogoji, kar tudi terja ustrezno vsebinsko presojo njihove uporabe v upravnem sporu.“. Odločitev toženke o pridržanju tožnika za mednarodno zaščito pa v danem primeru ni utemeljeno na diskreciji, marveč na ugotovitvi, da so v obravnavani zadevi podani pogoji, predpisani z Uredbo Dublin III, vsebinsko presojo pa je opravilo sodišče v temu upravnemu sporu. Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu v zadostni meri obrazložila oba zakonsko določena pogoja za izrek strožjega ukrepa - omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce (84. člen ZMZ-1). Obrazložila je tako dejanske, kot tudi pravne okoliščine, ki so narekovale odločitev o pridržanju na prostore in območje Centra za tujce. Toženka je po mnenju sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno ugotovila, da je v tožnikovemu primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in samovoljno zapustil Republiko Slovenijo, če ne bo pridržan v Centru za tujce. To obrazložitev pa dopolnjuje še sodišče. 19. Tudi po presoji sodišče znatno nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil pred zaključkom postopka po Uredbi Dublin III, izkazujejo podatki iz sistema EURODAC, iz katerih izhaja, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in dejstvo, da jo je zapustil, še preden je bil postopek odločanja o njegovi prošnji končan, kar med strankama tudi ni sporno in kar je tudi potrdil tožnik 6. 1. 2017 na zaslišanju v upravnem sporu. Iz tožnikovih navedb na temu zaslišanju tudi izhaja, da je bil seznanjen, da ne sme zapuščati Bolgarije do odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, pa je to državo kljub temu samovoljno in nezakonito zapustil (brez osebnih dokumentov). Bolgarijo je nesporno zapustil po lastni volji, kot je to pravilno ugotovila tudi toženka. Že navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik ni sodeloval v postopkih druge države članice, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito (Bolgarija), ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje (5 alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Zgolj zatrjevanje o slabih življenjskih razmerah, fizičnem in psihičnem nasilju uradnih oseb nad njim v Bolgariji, ki pa ni bilo v ničemer izkazano, po presoji sodišča ne opravičuje takšnega tožnikovega ravnanja. Tožnik za te svoje trditve ni predložil nobenih dokazov. Zgolj navedba tožnika, da so uradne osebe v Bolgariji nad njim izvajale nasilje in tako zlorabljale svoj položaj, pa glede na dokazne standarde v postopku ne zadostuje. V zvezi s temi tožnikovimi razlogi, zaradi katerih tožnik ne želi biti vrnjen v Bolgarijo, sodišče tudi pojasnjuje, da citirana uredba, ki določa merila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne dopušča prosilcu možnosti izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo (preprečitev pojava „asylium shopping“ v praksi). Skupni evropski azilni sistem je zasnovan na domnevi medsebojnega zaupanja, da vse države članice, ki sodelujejo v njem, spoštujejo temeljne pravice, pravice iz Ženevske konvencije iz leta 1967 in Evropske konvencije o človekovih pravicah (glej sodbo SEU v združenih zadevah C-411/10 in C-493/10). Cilj, ki izhaja iz uvodnih določb Uredbe Dublin III je zagotoviti jasen, pregleden ter izvedljiv postopek določitve države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Po povedanem tožnikovi ugovori glede razmer v Bolgariji za odločitev v predmetni zadevi niso relevantni. Tudi zato sodišče tem tožnikovim navedbam ne more slediti. Po presoji sodišča tožnik ne bi smel samovoljno zapustiti Bolgarije. Tudi po mnenju sodišča predhodno opisano tožnikovo ravnanje kaže na nesodelovanje tožnika v postopku, kar je pravilno navedla tudi že toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tako ugotovljena dejstva po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (5 alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 28 Uredbe Dublin III), saj je izkazano, da v postopkih pristojnih držav tožnik ni sodeloval in je državo (Bolgarijo) zapustil pred koncem postopka. Po povedanem je neutemeljen tožnikov ugovor, da toženka ni obrazložila razlogov, zakaj tožnikov odhod iz Bolgarije navaja kot okoliščino, iz katere sklepa na nesodelovanje tožnika v postopku.

20. Tožnik je tako v upravnem postopku, kakor tudi na zaslišanju v tem upravnem sporu kot ciljno državo, v kateri bi želel bivati, navedel Italijo. Navedel je, da je imel namero v Italiji zaprositi za mednarodno zaščito, ker je izvedel, da bi mu tam lahko zagotovili dobre življenjske pogoje. Republike Slovenije pa pred njegovim prihodom v Republiko Slovenijo ni poznal. Tudi po presoji sodišča tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kolikor ga tukaj ne bi prijela policija, saj je želel priti v Italijo, kar je tudi pravilno navedla že toženka. To dejstvo tudi po mnenju sodišča kaže na znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov za predajo odgovorni državi članici, saj nima interesa za končanje tega postopka, marveč ima za cilj priti v Italijo, čeprav je kasneje na zaslišanju 6. 1. 2017 zatrjeval, da bo počakal na odločitev v Republiki Sloveniji (enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 337/2015 z dne 13. 1. 2016, točka 10). Po povedanem je tako neutemeljen tožbeni ugovor, da toženka ni obrazložila na podlagi česa je sklepala, da tožnik sicer ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

21. Nesporno je tudi dejstvo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ob nezakonitem vstopu v Republiko Slovenijo, niti ne na policijski postaji potem, ko ga je v Republiki Sloveniji prijela policija. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik svojo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Sodišče sledi navedbam tožnika, da v trenutku, ko ga je v Republiki Sloveniji prijela policija na policijski postaji v Republiki Sloveniji ni bilo prisotnega prevajalca za paštu jezik, ki je tožnikov materin jezik, marveč zgolj za farsi jezik, ki pa ga ne razume. Vendar je po drugi strani tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kakor tudi na zaslišanju v upravnem sporu sam navajal, da razume in govori angleški jezik in celo, da je v Afganistanu poučeval angleški jezik. Če bi tožnik dejansko res želel pridobiti mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, bi to željo lahko izrazil tudi v angleškem jeziku tako uradnim osebam na policijski postaji, kamor je bil prepeljan po prijetju v Republiki Sloveniji, kakor tudi ves čas bivanja v Centru za tujce uradnim osebam, ki so se tam nahajale (12 dni), česar pa nesporno ni storil. Poleg navedenega pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik ves čas državne meje prehajal brez osebnih dokumentov, na nezakonit način. Vse te okoliščine na strani tožnika pa tudi po presoji sodišča kažejo na tožnikovo begosumnost. Te okoliščine je tudi že pravilno presodila toženka, ko je na strani 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla razloge in okoliščine, podane na strani tožnika, ki ustrezajo najmanj v 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 navedenim objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega. Navedla pa je tudi objektivne okoliščine, podane na stani tožnika, ki kažejo na tožnikovo begosumnost v skladu s 1. in 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Po presoji sodišča je po povedanem neutemeljen tožnikov ugovor, da ni mogoče ugotoviti ali je toženka pri pojmu nevarnosti pobega upoštevala določbe 68. člena ZTuj-2. 22. Vse navedene okoliščine, v povezavi s sistemom varovanja v Azilnem domu, pa tudi po presoji sodišča kažejo tudi na to, da je pravilna ugotovitev toženke, da milejšega ukrepa zadrževanja na območje Azilnega doma v tožnikovem primeru ne bi bilo mogoče učinkovito izvršiti, kar pomeni, da cilj Uredbe Dublin III, ki je v zagotovitvi izvedbe postopka za predajo v skladu s to uredbo, ne bi bil dosežen.

23. Prekomeren poseg v tožnikovo svobodo po presoji sodišča ni razviden iz tožnikovih izpovedb na zaslišanju 6. 1. 2017 v upravnem sporu, saj se tožnikov opis razmer v Centru za tujce sklada z opisom razmer, kot ga vsebuje Pravilnik o bivanju v Centru za tujce. Z vidika izrečenega ukrepa je sicer res pomembno, kakšne so konkretne okoliščine izvajanja navedenega ukrepa in skladnosti ravnanja organov Republike Slovenije z zahtevami Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - Recepcijske direktive, kot to ugovarja tožnik, vendar pa to ni predmet tega upravnega spora, saj je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce predviden z zakonom (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Tožnik pa ne navaja, da bi zanj v Centru za tujce veljal drugačen režim, kot za ostale subjekte.

24. Na odločitev tudi ne more vplivati tožbeni ugovor, da pisni odpravek sklepa ni enak besedilu zapisnika o ustno izrečenem ukrepu, saj določa pridržanje do predaje odgovorni državi članici, medtem ko zapisnik o ustno izrečenem ukrepu določa pridržanje čim manj časa oziroma dokler bo to potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov. Ne glede na drugačno dikcijo, se dolžina trajanja ukrepa, izrečenega v ustnem in pisnem sklepu ne razlikujeta, saj gre v obeh primerih za trajanje do prenehanja razlogov, pri čemer je v Uredbi Dublin III, k spoštovanju katere je zavezana tudi Republika Slovenija, določeno, da sme ukrep pridržanja trajati čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo posameznih postopkov vse do izvršitve predaje. Glede tožbenih navedb, ki so povsem splošne narave glede pravne podlage za izpodbijani izrek ukrepa se sodišče ne opredeljuje, saj za konkretno obravnavano zadevo niso relevantne. Gre za povsem splošno naziranje tožnika

25. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).