Jedro

Začasna odredba ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih okoliščin posameznega primera.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo tožnici naloženo, da v roku 30 dni po vročitvi prvostopne odločbe v celoti odstrani ograjo in druge ovire (rastje) na vzhodnem robu parcele št. 441/331, ki se nahaja v varovalnem pasu javne poti JP št. ... - ... oziroma si pridobiti soglasje upravljalca občinskih cest oddelka za okolje in prostor Občine Slovenska Bistrica in ograjo prilagoditi pogojem soglasja. Iz obrazložitve izhaja, da se predmetna ograja nahaja v varovalnem pasu javnih poti JP št. - ... ... ulica in JP št. ... - ... ulica in za njo ni potrebnega soglasja upravljalca občinske ceste.

2. Pritožbo tožeče stranke zoper navedeno prvostopno odločbo je organ druge stopnje kot neutemeljeno zavrnil. 3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izključna lastnica nepremičnine parc. ... 441/331 in solastnica do 1/12-tin celote nepremičnine parc. ... 441/329, po kateri sicer dejansko poteka cestišče, ki je protiustavno kategorizirano kot javna pot. Preostala solastnica te nepremičnine pa je Občina Slovenska Bistrica, ki je solastnica do 11/12-tin celote. Glede na navedeno tožeče stranke določila Zakona o cestah niti določila Odloka o kategorizaciji cest ne zavezujejo, saj je slednji v tem delu neustaven.

4. Hkrati z vloženo tožbo je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da sodišče izvršitev izpodbijane odločbe odloži, saj je že iz njenega izreka razvidno, da bi njena izvršitev povsem izvotlila pomen predmetnega upravnega spora, tožnici pa bi z izvršitvijo neupravičeno nastala težko popravljiva škoda, ki je hkrati tudi povsem nepotrebna, medtem kot zadržanje izvršitve napadene odločbe ne bi z ničemer prizadelo javne koristi in tudi ne koristi tožene stranke.

5. Zahteva je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki navaja, da ograja, ki jo je postavila tožeča stranka, predstavlja oviro, zaradi katere je ogrožena prometna varnost na javni cesti. Zmanjšana širina cestišča med drugim onemogoča oziroma otežuje izvajanje javne službe ravnanja z odpadki, saj nekatera specializirana vozila ne morejo več varno zapeljati v ulico. Tožnica v zahtevi za izdajo začasne odredbe nastanka težko popravljive škode ne izkazuje, ampak zgolj pavšalno navaja, da ta nastaja. Tožeča stranka bi morala za utemeljitev nastanka težko popravljive škode navesti konkretna dejstva in predložiti dokaze, ki bi izkazovali utemeljenosti zahteve, česar pa ni storila. Razen tega bi v primeru odložitve izvršitve inšpekcijske odločbe bila prizadeta javna korist, v skladu s katero inšpekcijske službe delujejo. Tožena stranka predlaga, da sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

6. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

7. Tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Začasna odredba po 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop že zaradi narave in časovnega okvira tega postopka (peti odstavek 32. člena ZUS-1). Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, skladno s tem sama nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije. Pri tem mora izkazati verjeten nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji nastala, če sodišče ne bi izdalo predlagane začasne odredbe. Restriktivnost tega pristopa je torej v tem, da mora stranka za to potrebna dejstva in dokaze navesti oziroma predložiti že v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da dejstva, ki so pomembna za odločitev, praviloma niso predmet dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi kot z listinskimi dokazi ter da sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe ne ugotavlja dejstev ter ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti (drugi odstavek 20. člena ZUS-1)1. 9. Težko popravljiva škoda, ki je po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 pogoj za izdajo začasne odredbe, je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno sodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožeči stranki neposredno preti, začasno odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti2. 10. Ob tem je dodati, da začasna odredba ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (v skladu s katerim tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon izrecno ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih okoliščin posameznega primera. Glede na namen zakonodajalca, da se odločba izvrši ob dokončnosti (in ne po pravnomočnosti), bi kakršnokoli drugačno razlogovanje že na splošni ravni vzpostavilo učinke, da bi se vse take izreke štelo za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu ni podlage3. 11. Tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da „je že iz izreka te odločbe upravnega organa razvidno, da bi njena izvršitev povsem izvotlila pomen predmetnega upravnega spora (t.j. sodnega varstva), tožnici pa bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe povsem neupravičeno nastala težko popravljiva škoda...“. Tožeča stranka s tem nastanka svoje škode ni z ničemer konkretizirala, ne po obsegu ne po višini. Navaja le, da bi ji škoda nastala kot „konkretno poseg v lastninsko pravico ter materialna škoda, ki bi ji nastala z odstranitvijo ograje in drugih ovir (rastja)“, vendar s tem zatrjevane škode ni ne določno argumentirala ne dokazno verjetno izkazala ne po obsegu ne po višini in ne, zakaj ta škoda zanjo predstava težko popravljivo škodo.

12. Glede navedb tožeče stranke, da s predlagano začasno odredbo ne gre za poseg v javno korist, pa sodišče pojasnjuje, da je pogoj za izdajo začasne odredbe težko popravljiva škoda, ki grozi tožeči stranki. Javna korist oziroma koristi nasprotnih strank se po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 upoštevajo le v skladu z načelom sorazmernosti, kadar je težko popravljiva škoda izkazana, kar pa v predmetni zadevi glede na zgoraj obrazloženo ni.

13. Po obrazloženem tožeča stranka pogojev za izdajo začasne odredbe, določenih v 32. členu ZUS-1, ni izkazala, zato je sodišče njeno zahtevo zavrnilo.

1 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 192/2018 z dne 13. 11. 2018. 2 Glej npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I Up 12/2019 z dne 23. 1. 2019 in I Up 146/2019 z dne 23. 8. 2019. 3 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 192/2018 z dne 13. 11. 2018.