Jedro

Sodišče prve stopnje je za prevzem objekta pravilno štelo, da je tožena stranka objekt uporabljala in ga celo posredovala naprej v delo drugemu, ki je opravil druga dela; tako ravnanje tožene stranke je moč šteti kot prevzem dela s konkludentnimi dejanji.

Izostanek dokončnega obračuna med strankama ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna tožeči ničesar plačati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III., IV., V. in VI. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

I. ugovor tožene stranke o pristojnosti arbitraže zavrglo,

II. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 65371/2008 z dne 8. 9. 2008 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in postopek nadaljevalo kot po tožbi,

III. ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini glavnice 6.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2008 dalje do plačila ter v višini izvršilnih stroškov 40,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2008 dalje do plačila,

IV. ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.630,00 EUR ne obstoji, V. toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača znesek glavnice v višini 6.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2008 dalje do plačila ter znesek izvršilnih stroškov v višini 40,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2008 dalje do plačila in

VI. toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeče stranki njene pravdne stroške v višini 1.149,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastanka zamude dalje do plačila.

2. Zoper III., IV., V. in VI. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je 8. 9. 2008 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer računa št. 36/2008 z zapadlostjo dne 4. 4. 2008 v znesku 6.000,00 EUR z ZZO. Po obrazloženem ugovoru dolžnika je izvršilno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo in se je postopek nadaljeval v pravdi.

6. Pravdni stranki sta 12. 3. 2008 sklenili gradbeno pogodbo za izvedbo zemeljskih del na lokaciji G. na nepremičnini parc. št. 1774/4 k. o. X. Glede tožbenega zahtevka tožeče stranke ni sporno, da je tožeča stranka dela opravljala do 21. 3. 2008, ko je na parcelo prišla inšpekcija in prepovedala nadaljnja dela. Sporno med strankama je, kaj natančno so dela tožeče stranke zajemala in ali je bilo delo opravljeno.

7. Uvodoma tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, v katerem je ugotovilo, da je bil med pravdnima strankama dogovor, da tožnik opravi izkop zemljišča tako, da izkoplje hrib in pripravi teren oziroma znivelira parcelo do višine temeljev, ne pa tudi, da izkop poglobi še za približno dva metra, kot je trdila tožena stranka. Vendar tožena stranka trditev tožeče stranke, da se je tožena stranka hipno odločila za izkop na svoji parceli potem, ko je tožeča stranka opravljala zemeljska dela na sosednji parceli A. S., ni prerekala, prav tako tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da pravdni stranki za dogovor o obsegu dela nista imeli podlage v načrtih. Medtem ko je v svoji pripravljalni vlogi tožena stranka le pavšalno navrgla, da bi morala tožeča stranka poglobiti izkop še za dva metra, je tožeča stranka to trditev prepričljivo in obrazloženo prerekala. Trditev tožeče stranke, da je bilo treba material od izkopa vgraditi na nižje, spodaj ležeče parcele in dvigniti niveleto dostopne parcele do parcele tožene stranke, tožena stranka prav tako ni prerekala, potrdile pa so jih vse zaslišane priče, ki so skladno izpovedale, da je bil izkop dogovorjen le do višine temeljev, saj je šlo le za pripravljalna dela za gradbeno jamo. Šlo je torej za niveliranje parcele skladno z nivojem sosednje parcele, tožena stranka pa tekom postopka ni trdila, kar uveljavlja sedaj v pritožbi, da je ves čas vedela, da namerava svoj objekt postaviti nižje od sosednje parcele, zaradi česar je bil potreben globlji izkop (prvi odstavek 337. člena ZPP). Višje sodišče iz istega razloga tudi ni upoštevalo pritožbene trditve, da izkop do temeljev ni predstavljal zgolj zravnanja parcele s sosednjo, temveč poglobitev za cca. 1,5 do 2 m. Ugotovitev sodišča prve stopnje glede vsebine in obsega dela tožeče stranke je zato pravilna in je ne more izpodbiti niti v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je sedaj nivo hiše tožene stranke spuščen še za cca. 1,5 m, kot je zaslišan izpovedal I. S. Tožena stranka torej ni dokazala, da je šele družba B. d.o.o. izvedla končne izkope in pikiranje obstoječih skal, kar predstavlja pripravljalna dela za gradnjo objekta.

8. Sodišče prve stopnje naj bi napačno zaključilo tudi, da je tožeča stranka že 21. 3. 2008 dokončala izvedbo del, ki so bila dogovorjena. Zaključek, da je s tem, ko je toženka parcelo imela v posesti in jo uporabljala, tudi prevzela tožnikova dela, je po mnenju tožene stranke napačen, saj ta ves čas trdi, da je morala posredovati parcelo drugemu izvajalcu zato, ker tožnik ni izpolnil svoje obveznosti. Vendar tožena stranka v pritožbi ni navedla, kateri dejanski stan sodbe je zmotno ali nepopolno ugotovljen, meni pa, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da neopravljena primopredaja poslov pri tem ni bistvena, saj se je tožeča stranka s podpisom gradbene pogodbe zavedala tako obveznosti primopredaje del kot oprave končnega obračuna. Če bi tožeča stranka dela v resnici zaključila, bi po mnenju tožene stranke pozvala na prevzem del in sestavo končnega obračuna, ali pa bi to storila sama. Vendar so, glede na ugotovljeno in pritožbeno neizpodbito dejstvo, da je tožeča stranka svoje delo po gradbeni pogodbi izpolnila, te pritožbene trditve neutemeljene. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili pogoji za primopredajo opravljenih del izpolnjeni, je pravilna, ne temelji pa zgolj na dejstvu, da je imela tožena stranka parcelo ves čas v posesti, kot želi prikazati pritožnica. Sodišče prve stopnje je za prevzem objekta pravilno štelo, da je tožena stranka objekt uporabljala in ga celo posredovala naprej v delo drugemu, ki je opravil druga dela; skladno s tretjim odstavkom 642. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je tako ravnanje tožene stranke moč šteti kot prevzem dela s konkludentnimi dejanji.

9. Ker je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da izostanek dokončnega obračuna med strankama ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna tožeči ničesar plačati, saj njena obveznost plačila opravljenega dela izhaja iz 649. člena OZ, je nadalje neutemeljeno tudi sklicevanje tožene stranke na določila Posebnih gradbenih uzanc o dolžnosti sprejema in izročitve objekta ter sestave zapisnika o sprejemu. Ker je namen slednjih določb izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se jim višje sodišče le pridružuje. Trditve, da bi se šele s primopredajo razčistilo, katera dogovorjena dela so bila izvedena in katera bi še morala biti izvedena, pa glede na ugotovljeno dejansko stanje v tej sodbi niso več pravno pomembne. Trditev, da je tožena stranka tožečo stranko pozvala, naj dela dokonča, česar slednja ni storila, pa ni mogla biti podlaga za (po mnenju tožene stranke zmoten) zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pozivala k odstranitvi preostanka materiala. Da bi tožečo stranko pozivala k zaključku del, namreč tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (prvi odstavek 337. člena ZPP). Med strankama tudi sicer ni bilo sporno, da je tožeča stranka med 19. in 22. 5. 2008 še opravila določena dela za toženo stranko, pri čemer je tožeča stranka izkazala, da je na poziv tožene stranke le še odpeljala preostanek materiala. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila dela tožeče stranke s tem v celoti zaključena, je pravilna.

10. Tožena stranka vztraja tudi, da med pravdnima strankama ni bil dogovorjen odvoz materiala in je tak zaključek sodišča prve stopnje napačen. Vendar je tožeča stranka zatrjevala dogovor, po katerem se le višek izkopa, ki ni bil porabljen za niveliranje terena, odpelje na deponijo, in ne torej ves izkopani material. Dokazna ocena sodišča prve stopnje s tem v zvezi je izčrpna, prepričljiva in logična, zato se ji pridružuje tudi višje sodišče. Glede na trditve tožene stranke v pritožbi, da bi morala tožeča stranka teren poglobiti še za 1,5 do 2 metra, da bi dosegla nižji nivo parcele od sosedove, pa pritožbeno sklicevanje na izpovedbo H. H., da bi izkopani material porabili za zasutje, ni niti logično. Ker torej predpostavke neupravičene pridobitve niso izpolnjene, je tudi sklicevanje tožene stranke na obogatitev tožeče stranke z izkopanim materialom neutemeljeno.

11. Pritožba tožene stranke je glede na navedeno neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.