Jedro

Pri bančnih garancijah „brez ugovora“ oziroma „na prvi poziv“ banka prevzame samostojno zavezo, da pod pogoji, določenimi v garanciji, upravičencu izplača dogovorjeni znesek. Pri tem proti upravičencu ne more uveljavljati ugovorov, ki bi jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavljal proti njemu iz zavarovane obveznosti. Prepoved izplačila po takšni garanciji je utemeljena le v primerih, ki kažejo na zvijačno ravnanje upravičenca ob zahtevi za unovčitev bančne garancije.

Banka je dolžna izpolniti obveznost iz bančne garancije, četudi je upravičenec garancije terjatev, ki je zavarovana z bančno garancijo, prijavil v postopku prisilne poravnave nad naročnikom, in mu je bila priznana. Banka je pri izpolnjevanju garancijske obveznosti upravičencu garancije vezana le na garancijske pogoje. Stališče pritožnika, da pogodbena kazen lahko zapade v plačilo le pod pogoji prisilne poravnave, je zato zmotno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Upnik nosi sam svoje pritožbene stroške, dolžniku pa je dolžan povrniti 1.590,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika pritožbe upnika zoper V. točko sklepa z dne 26. 9. 2012 pritožbeni postopek ustavilo (I. točka izreka). Ugovoru dolžnika zoper sklep o zavarovanju z dne 26. 9. 2012 je ugodilo (II. točka izreka) in sklep o zavarovanju razveljavilo ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil: „1. Dolžnikovemu dolžniku banki N. d.d., se prepove dolžniku, E., d.d., kot upravičencu iz bančne garancije, izplačati znesek 579.688,79 EUR oziroma kakršenkoli znesek do višine 843.138,01 EUR zaradi neizpolnjevanja obveznosti glede rokov iz naslova unovčenja bančne garancije št. MD 12345 z dne 22. 10. 2010 za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, podaljšane z dodatkom št. 1 z dne 25. 4. 2012. 2. Ta začasna odredba velja 30 dni od pravnomočnosti odločbe v pravdnem postopku o dopustnosti unovčitve bančne garancije zaradi neizpolnjevanja obveznosti glede rokov.“

2. Upnik je zoper II. točko izreka sklepa pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da ugovor dolžnika zoper izdani sklep o zavarovanju z dne 26. 9. 2012 v celoti zavrne in izdano začasno odredbo Zg 184/2012 z dne 26. 9. 2012 vzdrži v veljavi, podrejeno pa, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pred drugim sodnikom.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik je s predlagano začasno odredbo želel preprečiti unovčitev bančne garancije, s katero se je N. d.d., po njegovem naročilu nepreklicno in brezpogojno obvezala, da bo v osmih dneh po prejemu prvega pisnega poziva upravičenca (dolžnika) plačala upravičencu zahtevani znesek do skupne višine 843.138,01 EUR, če izvajalec svoje pogodbene obveznosti ne bo izpolnil v dogovorjeni kvaliteti, količini in rokih, opredeljenih v pogodbi z dne 18. 10. 2010, sklenjeni med naročnikom E. d.d. in izvajalcem L..

6. Gre torej za bančno garancijo „brez ugovora“ oziroma „na prvi poziv.“ Pri tovrstnih garancijah banka prevzame samostojno zavezo, da pod pogoji, določenimi v garanciji, upravičencu izplača dogovorjeni znesek. Pri tem proti upravičencu ne more uveljavljati ugovorov, ki bi jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavljal proti njemu iz zavarovane obveznosti. Prepoved izplačila po takšni garanciji je, kot to pravilno navaja pritožnik, utemeljena le v primerih, ki kažejo na zvijačno ravnanje upravičenca ob zahtevi za unovčitev bančne garancije. Vendar pa pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da takšnega ravnanja upravičenca, dolžnika, upniku ni uspelo izkazati.

7. Pritožnik trdi, da je dolžnik pri unovčevanju bančne garancije ravnal v nasprotju z namenom, za katerega je bila izdana. Unovčeval naj bi jo zaradi plačila terjatve iz naslova pogodbene kazni, po računu št. 11-1241 z dne 29. 11. 2011, čeprav ni bila izdana v zavarovanje te terjatve.

8. Garancija je bila, kot je bilo ugotovljeno uvodoma, izdana za dobro izvedbo obveznosti iz pogodbe z dne 18. 10. 2011, med drugim za primer, če izvajalec pogodbenih obveznosti ne bi izpolnil v dogovorjenih rokih. Upnik in dolžnik sta v Aneksu št. 2 k Pogodbi z dne 18. 10. 2010 (aneks) soglasno ugotovila, da je zamuda pri izvajanju pogodbenih del na presečni datum 15. 11. 2011, 70 dni, in da so vzroki za zamudo na strani izvajalca, nadalje, da je naročnik upravičen do pogodbene kazni in da izvajalec sprejema račun št. 11-1242 z dne 29. 11. 2011, ki je priloga in sestavni del aneksa, ter da bo ta račun plačan iz zadržanih sredstev tekom izvajanja projekta, v nasprotnem primeru pa z unovčitvijo bančne garancije. Izvajalec se je zavezal, da bo bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti podaljšal za čas do 30. 10. 2012. 9. Iz navedenega torej izhaja, da sta upnik in dolžnik ugotovila, da je prišlo do primera, ki sicer opravičuje unovčitev bančne garancije (zamuda z izvajanjem pogodbenih del), se dogovorila, da je naročnik upravičen do pogodbene kazni in v kakšni višini, ter kako se le-ta (oziroma račun zanjo), poravna (iz zadržanih sredstev tekom izvajanja projekta). Izrecno sta tudi soglašala, da se neplačani del računa za pogodbeno kazen (torej, v kolikor zadržana sredstva ne zadoščajo za poplačilo računa) plača z unovčitvijo bančne garancije.

Zato, ob nespornem dejstvu, da je do zamude pri izvajanju pogodbenih del prišlo, da je bil vzrok zanjo na strani upnika, o zlorabi bančne garancije ni mogoče govoriti.

10. Ker je bila bančna garancija izdana tudi za primer nepravočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti, upnik in dolžnik pa sta sporazumno ugotovila, da je do zamude prišlo in sta se celo sporazumela, da je dolžnik upravičen do pogodbene kazni in da se le-ta lahko izplača iz sporne bančne garancije, so neutemeljene navedbe pritožnika, da dolžnik ni zahteval unovčitve bančne garancije zaradi morebitne kršitve pogodbenih obveznosti – zamude z izvedbo del, izpolnitev katerih je bila z bančno garancijo zavarovana.

11. Z bančno garancijo se banka kot garant zaveže za izpolnitev svoje lastne in od drugih pogodb, še posebej od osnovne pogodbe in od obveznosti glavnega dolžnika, pravno neodvisne obveznosti. Za unovčitev je pomembno le, ali so izpolnjeni garancijski pogoji. Ker gre za samostojno zavezo banke, prisilna poravnava, sklenjena med naročnikom garancije in njegovimi upniki, nanjo ne vpliva. Banka je dolžna izpolniti obveznost iz bančne garancije, četudi je upravičenec garancije terjatev, ki je zavarovana z bančno garancijo, prijavil v postopku prisilne poravnave nad naročnikom, in mu je bila priznana. Banka je pri izpolnjevanju garancijske obveznosti upravičencu garancije vezana le na garancijske pogoje. Stališče pritožnika, da pogodbena kazen lahko zapade v plačilo le pod pogoji prisilne poravnave, je zato zmotno. V primeru unovčitve bančne garancije pa bo naročnik le-te napram morebitnemu upnikovemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni lahko uveljavljal ustrezne ugovore, kot posledico plačila zneska iz garancije.

12. Neutemeljene so torej navedbe pritožnika, da želi dolžnik z unovčenjem bančne garancije zvijačno priti do poplačila nečesa, za kar nima podlage v bančni garanciji, to je predčasnega poplačila terjatve za pogodbeno kazen, ki bi sicer zapadla pod pogoje prisilne poravnave.

13. Prvostopenjsko sodišče se sicer res ni posebej opredelilo do trditev pritožnika o razlikah med bančno garancijo in poroštvom. S svojo odločitvijo pa je smiselno pritrdilo pravilnemu upnikovemu naziranju, da je bančna garancija po pravni naravi neke vrste poroštvena zaveza. V določeni meri je celo močnejša od le-te, saj je neodvisna od temeljnega posla.

Bančna garancija nedvomno je instrument zavarovanja oziroma posredne zaščite pred riziki neizpolnitve obveznosti glavnih dolžnikov, ki koristnike garancije ščiti pred riziki neizpolnitve, nepravočasne ali kako drugačne nepravilne izpolnitve. Prav tako je instrument utrjevanja pogodbenih in morebitnih drugih obveznosti glavnega dolžnika. Bančna garancija koristniku garancije predstavlja verodostojno obljubo in mu zagotavlja enostaven dostop do denarnega nadomestila za kritje morebitne škode, ki bi upniku lahko nastala zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti (obljuba plačila pavšalizirane ali dejanske odškodnine ter morebitne pogodbene kazni). Bančna garancija ima torej preventivne in kurativne funkcije. Pritožbeno sodišče tako ne more pritrditi pritožnikovi razlagi pravne narave in funkcij bančne garancije.

14. Pritožnik nadalje očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do upnikovih trditev, da je dolžnik z unovčitvijo bančne garancije le želel pridobiti sredstva za poplačilo podizvajalcev, da ima dolžnik pri sebi upnikov denar iz naslova zadržanih varščin v skupni višini 459.206,72 EUR ter da neupravičeno zadržuje znesek 61.111,17 EUR pri plačilu XX. začasne situacije št. 239. Prvostopenjsko sodišče se do teh trditev res ni opredelilo, ker je očitno štelo, da te ne kažejo, da je dolžnik pri unovčevanju bančne garancije ravnal zvijačno. Tako jih ocenjuje tudi pritožbeno sodišče. Poleg tega je dolžnik te trditve prerekal, upnik pa jih ni dodatno podkrepil. 15. Pritožnik s trditvami o razlogih za zavrnitev 23. začasne situacije in namenu uporabe zadržanih varščin posega v temeljno razmerje z dolžnikom, in s tem presega okvir relevantne trditvene podlage v tem postopku. Zato pritožbeno sodišče nanje ne bo odgovarjalo.

16. Ker je bila bančna garancija izdana tudi za primer, če izvajalec svojih pogodbenih obveznosti ne bi izpolnil v dogovorjeni kvaliteti in količini, unovčevanje iz navedenih razlogov pa ni predmet tega postopka, niso odločilnega pomena trditve v zvezi z unovčevanjem bančne garancije za razliko do višine, do katere je banka garantirala, to je za znesek 263.449,22 EUR.

17. Pritožbene trditve, da že sama odpoved pogodbe s strani dolžnika predstavlja dejanje zlorabe, ker naj bi dolžnik s tem jasno pokazal svojo voljo in namen, da bo z vsemi razpoložljivimi razlogi in sredstvi zavlačeval s plačili upniku, češ da je zato, ker za plačilo svojih obveznosti očitno ni imel denarja, odstop od pogodbe izkoristil z namenom, da se posluži sredstev zavarovanja in poskuša z unovčitvijo bančne garancije od upnika tik pred dokončanjem projekta neupravičeno pridobiti denarna sredstva, so nedopustne pritožbene novote, saj upnik navedenega ni zatrjeval tekom postopka na prvi stopnji, ne navede pa, da tega ne bi mogel storiti brez svoje krivde in zakaj ne. Navedeno velja tudi za trditve, da poziv za unovčenje bančne garancije v primeru, ko ni več pogodbene podlage, na podlagi katere je bila bančna garancija izdana, predstavlja zvijačno ravnanje in zlorabo bančne garancije. Te trditve pa tudi sicer same po sebi, ne da bi jih upnik podkrepil z dodatnimi pravnorelevantnimi trditvami o obstoju dejstev in okoliščin, ki bi v povezavi z odpovedjo pogodbe kazale na zvijačno ravnanje dolžnika (iz podanih to ne izhaja), zatrjevane zlorabe ne izkazujejo.

18. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da upnikova trditvena podlaga ne omogoča zaključka, da dolžnik ne spoštuje načela vestnosti in poštenja ter da želi abstraktnost zaveze banke iz bančne garancije očitno zlorabiti in doseči unovčitev za druge namene, kot je bila bančna garancija izdana. Odločitev prvostopenjskega sodišča se tako izkaže, kot pravilna.

19. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve, s katero je ugodilo ugovoru dolžnika zoper izdano začasno odredbo, smiselno pojasnilo, zakaj je odstopilo od prvotno zavzetega stališča v sklepu o začasni odredbi.

20. Prvostopenjsko sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžniku pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 1.590,00 EUR in predstavljajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1.305,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR ter 20% DDV v višini 265,00 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Odvetniške tarife.