Jedro

Če pravdno sodišče odloča o tožbenem zahtevku, ki temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno s pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku, je skladno s 14. členom ZPP vezano na ugotovitve kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu (točki I. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in toženca zavezalo, da mora tožniku plačati 2.115,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2013 dalje do plačila ter 338,90 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. Laično pritožbo, brez zakonske opredelitve pritožbenih razlogov, je vložil toženec. Navaja, da tožnika ni nikoli poškodoval, obrazložitev dogodka ni točna. Že parkrat je na sodišču povedal, da 29. 6. 2012 sploh ni bil v naselju …. Tudi priča M. G. je povedala, da ni bilo nič. Priča P. Č. je bil oddaljen 60 km od T. in še vedel ni, katero roko naj bi imel poškodovano. Če bi bil T. poškodovan, bi šel k sosedu, ki je zdravnik. Ne razume kako je bil lahko obsojen. T. ni nikoli povedal, h katerim sosedom naj bi hodil jest. Da je hodil jest v menzo, ni dokazal, nima nobenega računa ali priče. Sprašuje se kakšna majica je bila uničena in za kakšen strah naj bi šlo. T. ni strahopetec, saj sta se morala žena in hči zateči v varno hišo. Sosedje povejo, da je T. izkoriščevalec. Tožnik se hoče maščevati njegovi mami. Sam je že od leta 1993 nezaposlen in nima nobenega dohodka.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik je bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe na škodo tožnika. Kazensko sodišče je ugotovilo, da je 29. 6. 2012 okoli 20.00 ure na poljski poti v naselju ... tožnika s pestjo močno udaril v glavo, ga na tleh ležečega še večkrat udaril s pestmi in nogami, zlasti v ledveni del, ga brcnil v zadnjo plat, ga potem, ko je vstal, ponovno udaril v zadnji del glave, da je padel, nato pa mu ležečemu na tleh pričel zvijati levo roko. Tožnik je pri tem utrpel udarnino in zvin levega zapestja, udarnine in podpludbe obeh nadlahti, prsnega koša in hrbta. Če pravdno sodišče odloča o tožbenem zahtevku, ki temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno s pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku, je skladno s 14. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano na ugotovitve kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Pravilno je tako prvostopenjsko sodišče pojasnilo v izpodbijani sodbi, da trditve toženca, da tožnika ni poškodoval, niso upoštevne. Zaradi vezanosti na ugotovitve kazenskega sodišča, da je toženec poškodoval tožnika in kako, je ravnalo pravilno, ko je v tem postopku ugotavljalo le še dejstva, ki so relevantna za presojo o višini škode. Teh dejstev pa pritožba ne graja obrazloženo. Ker pritožbeno sodišče na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, pritožba zgolj s pavšalnim izpodbijanem (spraševanjem glede majice in strahu) ne more uspeti. Navedbe pritožbe o mnenju sosedov o tožniku, odnosih tožnika z ženo in hčerko ter toženčevo materjo in finančnem stanju toženca, za izpodbijano odločitev niso relevantne, zato pritožbeno sodišče na njih ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP je višje sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo pravilnost odmere dosojene odškodnine. Gre namreč za pravilno uporabo materialnega prava – 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ustrezno upoštevalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Upoštevalo je intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti, strahu ter duševnih bolečin tožnika zaradi posega v njegovo čast in dobro ime ter mu namenilo pravično zadoščenje, katerega namen je omiliti njegove bolečine. Dosojena odškodnina je primerljiva z odškodninami, ki jih dosojajo sodišča v primerljivih primerih. Na podlagi izvedenskega mnenja dr. B. P. ter zaslišanja tožnika je ugotovilo, da je tožnik trpel srednje močne bolečine 14 dni, v tem času je bila zmanjšana njegova zmožnost za delo, nosil je opornico, jemal analgetike, moral je hladiti boleča mesta, se razgibavati, bil je podvržen več RTG slikanjem in pregledom pri zdravnikih. Na 1.500,00 EUR odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja je ustrezna. Enako na 300,00 EUR odmerjena odškodnina za strah. Zaradi nenadnega napada in števila udarcev je tožnik ob škodnem dogodku utrpel tako intenziven strah, da utemeljuje prisojo odškodnine (t.i. primarni strah). Napad na tožnika brez povoda in način napada, ko ga je toženec tepel še tudi, ko je že ležal na tleh, zaradi česar se je počutil osramočenega in ponižanega, utemeljujeta tudi dosojo odškodnine zaradi posega v čast in dobro ime v višini 300,00 EUR. S fotografijami iz kazenskega spisa in svojo izpovedbo je tožnik dokazal tudi, da mu je toženec uničil majico in natikače, zato je upravičen do povračila njihove vrednosti, to je 15,00 EUR (169. člen OZ). Tudi ni nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP prvo sodišče ni zagrešilo.

7. Ker torej niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne uradoma upoštevni pritožbeni razlogi, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v obsodilnem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Izreka o stroških pritožbenega postopka ni, ker niso bili priglašeni.