Jedro

Ob znanem številu vpisanih študentov (in ob prav tako znanem dejstvu padajočega zanimanja za vpis) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izkazala začasno povečan obseg dela in da ni šlo za trajno povečan obseg dela, kot zmotno zatrjuje pritožba. V spornem študijskem letu tožena stranka namreč ni več vpisovala novih študentov za sporni študijski program druge stopnje, predmet drugega letnika pa je prevzel za polni delovni čas že zaposleni predavatelj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta med tožnico in toženo stranko od 30. 9. 2016 dalje sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas ter da je tožnica od 30. 9. 2016 v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu visokošolski učitelj - izredni profesor s skrajšanim delovnim časom 12 ur tedensko (30 %) in 8 ur tedensko (20 %), oboje na Fakulteti A. Univerze B. (UB. FA.); da je tožena stranka dolžna tožnici v podpis izročiti pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto visokošolski učitelj - izredni profesor s skrajšanim delovnim časom 12 ur tedensko (30 %) in 8 ur tedensko (20 %), oboje v UB. FA.; da tožnici delovno razmerje na delovnem mestu visokošolski učitelj - izredni profesor s skrajšanim delovnim časom 12 ur tedensko (30 %) in 8 ur tedensko (20 %), oboje v UB. FA., ni zakonito prenehalo dne 1. 10. 2017 in je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na navedeno delovno mesto ter ji od 1. 10. 2017 do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in neprekinjeno delovno dobo ter pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco oziroma jo prijaviti v vsa socialna zavarovanja; da je tožena stranka dolžna tožnici zagotoviti delo ter vse ostale pogodbeno dogovorjene pravice na delovnem mestu visokošolski učitelj - izredni profesor s skrajšanim delovnim časom 12 ur tedensko (30 %) in 8 ur tedensko (20 %), oboje v UB. FA., skupaj 20 ur tedensko (50 %), in ji za obdobje od 1. 10. 2017 dalje obračunati bruto nadomestilo plače ter po odtegnitvi in plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplačati neto nadomestila plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega prejemka do plačila; da je tožena stranka dolžna plačati pravdne stroške tožnice, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do dneva plačila. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila namesto reintegracije v znesku 4.240,50 EUR bruto, za odvod in plačilo vseh pripadajočih prispevkov in davkov in izplačilo ustreznega neto zneska tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma sodbe do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP (bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava). Navaja, da stališče sodišča razvrednoti dejstvo, da se lahko pogodbe za določen čas sklepajo zgolj izjemoma. Razpisani študijski program a. je bil načrtovan kot dolgoročni program, kar pomeni, da novih delavcev na dolgoročnem programu ni mogoče zaposliti le za določen čas, ampak bi morali biti zaposleni za nedoločen čas, česar pa tožena stranka ni storila in je s tožnico sklenila tri nezakonite pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi za obdobje od 1. 10. 2016 do 30. 9. 2017 za dopolnilno delo (20 % delovnega časa) razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil naveden, kar pomeni, da je zaključek sodišča, da je ta pogodba zakonita, napačen. Sodišče je presojo zakonitosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi oprlo na prihodnja dejstva, t. j. obseg bodočega vpisa študentov. Takšno stališče sodišča omogoča zlorabe celotnega sistema sklepanja pogodb za določen čas. Začasnost povečanega obsega dela ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi mora biti opredeljiva in določljiva, da je mogoče z ustrezno gotovostjo predvideti konec začasnega povečanja dela. Tožena stranka tega kriterija ni izpolnila, saj glede na 7-letno akreditacijo študijskega programa ni bilo mogoče z gotovostjo predvideti, da se bo pogodba o zaposlitvi iztekla leta 2017. Sodišče je navedlo, da je bilo tveganje tožene stranke običajno ob sklepanju pogodbe v letu 2015, ne pa v letu 2016, s čimer se tožnica ne strinja, saj se obseg tveganja ni v ničemer spremenil. Ves čas je bilo negotovo vprašanje bodočega vpisa študentov oziroma sodba sploh nima ugotovitev o teh okoliščinah, zaradi česar je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče, v celoti izniči potrebo po odpovedi iz poslovnega razloga, saj je za delodajalca bolj ugodno, da vsako leto sklepa pogodbe za določen čas, kot pa podaja odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kjer mora po določbah ZDR-1 zagotoviti še dodatne pravice.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z manjkajočimi ugotovitvami o tveganju tožene stranke pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je pojasnilo bistvene okoliščine v zvezi z obstojem tveganja pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas za krajši delovni čas z dne 26. 9. 2016 in je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti. Tožnica v tem delu po vsebini uveljavlja druga pritožbena razloga in se pritožbeno sodišče do tega opredeljuje v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - da je bila toženi stranki leta 2014 podeljena akreditacija za izvajanje študijskega programa druge stopnje a. za obdobje 7 let; - da je za izvajanje pedagoškega dela na tem programu tožena stranka s tožnico 25. 11. 2015 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 12. 2015 do 30. 9. 2016 za krajši delovni čas (25 %); - da je bila dne 26. 9. 2016 s tožnico zaradi povečanega obsega zaposlitve sklenjena še ena pogodba za določen čas za obdobje od 1. 10. 2016 do 30. 9. 2017, prav tako za krajši delovni čas (30 %); - da je za isto obdobje tožnica 30. 9. 2016 iz razloga povečanega obsega zaposlitve sklenila še pogodbo o zaposlitvi za določen čas za dopolnilno delo (20 %) - da je bila tožnica za preostalih 70 % zaposlena na C. inštitutu, kjer je od 1. 10. 2017 zaposlena za polni delovni čas; - da na študijski program druge stopnje a. s študijskim letom 2017/2018 niso več vpisovali novih študentov.

8. Transformacija delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas je urejena v 56. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v primerih, ko je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z določbami zakona ali kolektivne pogodbe. 54. člen ZDR-1 omogoča sklenitev pogodbe o zaposlitvi iz taksativno določenih razlogov, med katerimi je v tretji alineji naveden razlog začasno povečanega obsega dela.

9. V obeh izpodbijanih pogodbah z dne 26. 9. 2016 oziroma 30. 9. 2016, ki jih tožnica v obravnavanem sporu izpodbija, je v 1. členu navedeno, da sta sklenjeni iz razloga "povečanega obsega zaposlitve", zato je protispisna pritožbena navedba, da pogodba o zaposlitvi za določen čas za dopolnilno delo ne vsebuje navedbe razloga za sklenitev pogodbe.

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi pravilno stališče, da se obe izpodbijani pogodbi obravnava kot neločljivo celoto. Obe pogodbi sta sklenjeni za isto delovno mesto (visokošolski učitelj - izredni profesor, ...), navedene so identične delovne naloge in posledično, razen delovnega časa, ne obstaja noben razlikovalni element, na podlagi katerega bi bilo treba pogodbi presojati ločeno eno od druge. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ugotovljena zakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas utemeljuje tudi zakonitost pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dopolnilnega dela.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se obseg tveganja tožene stranke pri sklenitvi izpodbijanih pogodb o zaposlitvi za določen čas v letu 2016 ni v ničemer spremenil v primerjavi s stanjem v letu 2015, ko je bila sklenjena prva pogodba o zaposlitvi (ki je tožnica v tem postopku ne izpodbija), saj je bila sklenitev pogodb vselej pogojevana z bodočim vpisom študentov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ob okoliščinah v času sklenitve izpodbijanih pogodb, ki zadevajo študijsko leto 2016/2017, pri toženi stranki obstajal razlog začasno povečanega obsega dela. Podatki o številu vpisanih študentov za študijsko leto so bili pred sklenitvijo izpodbijanih pogodb že znani. Pri toženi stranki so za izvajanje študijskega programa a. pričakovali vpis vsaj 20 študentov na letnik, bilo pa jih je manj (10 ali 12), zaposlitev tožnice pa je bila odvisna ravno od interesa študentov za program. Zanimanje za vpis se je zmanjševalo, zato je bila že izvedba programa v študijskem letu 2016/2017 vprašljiva. Šele na senatu fakultete je bila nato sprejeta odločitev, da se bo program v tem študijskem letu še izvedel. Ob znanem številu vpisanih študentov (in ob prav tako znanem dejstvu padajočega zanimanja za vpis) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izkazala začasno povečan obseg dela in da ni šlo za trajno povečan obseg dela, kot zmotno zatrjuje pritožba. V študijskem letu 2017/2018 tožena stranka namreč ni več vpisovala novih študentov za študijski program druge stopnje a., predmet drugega letnika pa je prevzel za polni delovni čas že zaposleni predavatelj (dr. D.D.).

12. Tožnica se tudi neutemeljeno opira na dejstvo, da je bila toženi stranki akreditacija za izvedbo študijskega programa a. podeljena za obdobje 7 let. To dejstvo ni bistveno, saj ne vzpostavlja obligatorne obveznosti tožene stranke, da tudi ob izkazanem pomanjkanju interesa za vpis v program tega izvaja še naprej.

13. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Zaradi neuspeha v pritožbi krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (154. člen, 155. člen, 165. člen ZPP).