Jedro

Dejstvo, da pristojni angleški carinski organi pri izvozniku v Veliki Britaniji v zvezi s spornimi izjavami na računih niso našli nobenih dokumentov, ki jih je izvoznik za namene preverjanja dolžan hraniti tri leta, predstavlja zadostno podlago za ugotovitev, da izjave na računih niso verodostojne. Ugodnosti začasnega sporazuma namreč veljajo samo ob predložitvi verodostojnih dokazil o poreklu, ki pa morajo biti na razpolago carinskim organom tako ob izdaji kot tudi ob preverjanju dokazil o poreklu s strani tistega, ki je izjavo dal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP/86) s sklepom združila pritožbene postopke in zavrnila pritožbe tožeče stranke zoper odločbe Carinskega urada A. št... z dne 10. 10. 2000, št... z dne 10. 10. 2000, št... z dne 10. 10. 2000, št... z dne 10. 10.2000, št... dne 16. 10. 2000, št... z dne 16. 10. 2000, št... z dne 10. 10. 2000, št... z dne 10. 10. 2000, št... z dne 10. 10. 2000, št... z dne 11. 10. 2000, št... z dne 11. 10. 2000, št... z dne 16. 10. 2000, št... z dne 11. 10. 2000, št... z dne 11. 10. 2000, št... z dne 12. 10. 2000, št... z dne 12. 10. 2000, št... z dne 12. 10. 2000 in št... z dne 11. 10. 2000. Z navedenimi odločbami je prvostopenjski organ v šestnajstih primerih obnovil postopek uvoznega carinjenja in tožeči stranki naložil plačilo naknadno ugotovljenega carinskega dolga za blago, sproščeno v prost promet po različnih carinskih deklaracijah Carinske Izpostave (CI) B. iz leta 1997, 1998 in januarja 1999 (številke in datumi so navedeni na drugi strani izpodbijane odločbe). V dveh primerih pa razlike v carinskem dolgu tožeči stranki ni naložil zaradi prenizkega zneska, določenega v Uredbi o višini carinskega dolga, za katerega se ne opravijo naknaden obračun, prisilna izterjava ali postopek za povrnitev preveč plačanega carinskega dolga (Uradni list RS, št. 56/95). Deklarant A.A.A., d.o.o., je v postopku sprostitve blaga v prost promet pri CI B. za tožečo stranko kot prejemnika blaga z navedenimi carinskimi deklaracijami (ECL) prijavil različno blago in zanj uveljavljal preferencialno carinsko stopnjo na podlagi dokazila o poreklu (izjavah) na računih (številke in datumi računov so navedeni na četrti strani izpodbijane odločbe), ki jih je dal B.B.B. Ltd, C.. Preverjanje je bilo opravljeno pri carinskih organih v Veliki Britaniji na podlagi 31. in 32. člena Protokola 4 Uredbe o začasni uporabi začasnega sporazuma o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropsko skupnostjo, Evropsko skupnostjo za premog in jeklo ter Evropsko skupnostjo za jedrsko energijo na drugi strani (Uradni list RS, št. 67/96, v nadaljevanju Protokol 4). O izidih preverjanja je britanski carinski organ podal odgovor št. z dne 25. 8. 1999, v katerem navaja, da družba B.B.B. Ltd, C., nima nobenih dokazov, ki bi podpirali zahtevo za preferenciale in so izjave o poreklu blaga neveljavne, zato posledično carinsko blago ne izpolnjuje pogojev za ugodnejše obravnavanje. Tožena stranka je v okviru možnosti, ki jih daje 242. člen ZUP/86, dopolnila postopek in tožeči stranki vročila citirani odgovor in njegov overjen prevod, na katerega je tožeča stranka odgovorila, da se na ta način ne sanirajo kršitve upravnega postopka, sicer pa tudi na podlagi predložene listine ni dvoma, da je blago s poreklom iz Evropske skupnosti. Po mnenju tožene stranke je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je po prejemu odgovora britanskega carinskega organa na podlagi pravočasne in dovoljene obnove po 1. in 4. točki 149. člena ZUP obnovil postopek carinjenja in tožeči stranki naložil plačilo carinskega dolga. Za obnovo, ki se je v vseh primerih začela v okviru predpisanega petletnega roka iz 3. odstavka 252. člena ZUP, pa zadostuje vsaj eden izmed obnovitvenih razlogov. V tem primeru gre za odgovor britanskega carinskega organa, da sporno blago ne izpolnjuje pogojev za ugodnejše obravnavanje, saj so zaradi manjkajočih dokazil izjave izvoznika na vseh računih o poreklu neveljavne, kar bi pripeljalo do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bilo to dejstvo znano v prejšnjem postopku. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določila 4., 16., 17., 21., 22., 31. in 32. člena Protokola 4, ki jih tudi citira. Na navedeni pravni podlagi lahko carinski organi naknadno preverjajo pristnost dokazil o poreklu blaga in za blago, ki ne izpolnjuje pogojev za preferencialno obravnavo, naknadno obračunajo carinski dolg. V tem primeru so britanski carinski organi obvestili slovenske carinske organe, da je naknadno preverjanje v tem postopku predloženih izjav na računih, ki jih je izdal B.B.B. Ltd, C., pokazalo, da navedeni izvoznik nima nobenih dokazov za preferencialno obravnavo blaga, da ima dejansko sedež na Hrvaškem, registriran pa je v C. iz finančnih razlogov. Blago je izvoznik kupil na Hrvaškem neposredno od dobaviteljev v Franciji in Italiji, blago pa ni prišlo v Veliko Britanijo pred izvozom, pač pa je bilo poslano v Slovenijo preko Hrvaške. Ker v Veliki Britaniji ni nobene poslovne evidence, je nemogoče, da bi britanski carinski organi preverili kakršnekoli izjave na računih, ki jih je izdala ta družba, zato jih je treba zaradi pomanjkanja dokazov šteti za neveljavne. Po mnenju tožene stranke je takšen izid preverjanja dokazil o poreklu zadostna podlaga za odločitev o zavrnitvi upravičenosti za preferencialno obravnavo blaga in na zakonu utemeljena odločitev o naknadnem obračunu carinskega dolga z uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka. Po njenem mnenju je bistveno, da je izid preverjanja v državi izvoznici pokazal, da dokazilo o poreklu blaga ni veljavno, saj izvoznik, ki je dal izjavo na računu, nima dokazov za svojo izjavo - dokumentov, ki dokazujejo status porekla blaga kot tudi drugih zahtev Protokola 4. Po 2. odstavku 28. člena Protokola 4 mora izvoznik, ki daje izjavo na računu, vsaj tri leta hraniti kopijo te izjave kot tudi dokumente iz 3. odstavka 21. člena Protokola 4. Samo na osnovi ustrezne dokumentacije bi lahko družba B.B.B. Ltd, C., dala verodostojno izjavo na računu, da je sporno blago s poreklom iz Skupnosti. S takšno dokumentacijo pa izvoznik glede na ugotovitve britanskih carinskih organov ni razpolagal. Dejstvo, da je bilo blago uvoženo iz Francije in Italije oziroma držav EFTE in nato preko Hrvaške v Sloveniji, še ne pomeni, da je mogoče blago šteti med izdelke s poreklom iz Skupnosti. Listine, ki jih ponuja tožeča stranka v postopku, po mnenju tožene stranke ne predstavljajo spremljajočih dokumentov, ki se lahko v smislu Protokola 4 uporabljajo za namene dokazovanja porekla spornega blaga. Tožena stranka je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila na podlagi 1. odstavka 240. člena ZUP/86. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 ter 92/05 - odločbi US, v nadaljevanju ZUS). Ponavlja pritožbene ugovore, pri čemer navaja, da je predložila izjavo, da je predmetno blago iz Evropske Skupnosti, ki je resnična in pravilna. Sam carinski organ je ugotovil, da je tožeča stranka deklarantu predložila vse listine, zato po njenem mnenju ostaja le vprašanje, ali vsebuje izjava pravilne oziroma resnične podatke. Tožeči stranki izjava carinskih organov Velike Britanije ni bila dana na vpogled, zato gre za bistveno kršitev pravil postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), česar tudi tožena stranka ni sanirala, ker bi kršitev lahko saniral le prvostopenjski carinski organ. Drži, da blago ozemlja Velike Britanije ni prešlo in da zato carinski organi Velike Britanije niso mogli potrditi upravičenosti izjave o poreklu, blago je bilo dobavljeno direktno iz Francije in Italije v Hrvaško in nato v Slovenijo. Proizvajalci uvoženega blaga imajo centralna skladišča za države Vzhodne Evrope na Dunaju in Münchnu, in je blago brez dvoma porekla iz Skupnosti. B.B.B. d.o.o., D., je kot trgovski zastopnik naročil blago pri podjetju B.B.B. Ltd. C., ki je kupec blaga, ker ima sklenjene ekskluzivne distribucijske pogodbe s proizvajalci v Evropski Skupnosti. Blago je izročeno iz skladišč za Vzhodno Evropo in pripeljano v prosto carinsko cono Jankomir v Zagrebu. Blago, ki je namenjeno tožeči stranki, je pod carinskim nadzorom in gre naprej v Republiko Slovenijo. Glede na firme dobaviteljev (Bulgari parfums S.A., Švica, Ferragamo parfums S.A., Švica, Ungaro parfums S.A., Švica, Bourjois, Francija, Gai Mattiolo, Italija, Cartier, Francija) gre za sloveče vrhunske blagovne znamke podjetij, ki pripadajo Skupnosti in bi bila kakršnakoli nepravilnost v smislu porekla blaga takoj tudi sankcionirana z odpovedjo distribucijske pogodbe. Hrvaški carinski organi so izdali v vsakem obravnavanem primeru potrdilo o direktni pošiljki iz proste cone v Zagrebu (PCC) v Republiko Slovenijo in potrdili, da je bilo blago pod carinskim nadzorom. Vsa potrdila so bila predložena prvostopnemu organu. Edini razlog, da gre blago "skozi" prosto carinsko cono (PCC) v Zagrebu je dejstvo, da so količine majhne in se transport iz skladišča dobaviteljev organizira tako, da se prepelje blago za celotni prej navedeni trg skupaj, ter iz PCC naprej v posamezne države. Sklicuje se na vzorčni primer potrdila, ki vsebuje vse potrebne podatke o blagu, fakturo, dobavitelja ipd, ter da je pod nadzorom carinskih organov, prevozno sredstvo in datumi razkladanja ipd. Tožeča stranka ima interes dokazovati, da je priložena izjava o poreklu blaga na računu pravilna in da blago izpolnjuje pogoje za pridobitev preferencialnega statusa v skladu s Protokolom 4. Tudi pravna podlaga za obnovo postopka je nepravilna in neobrazložena, kar predstavlja kršitev 214. člena ZUP. Tožeča stranka sklepno predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi ugodi tožbi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je carinski organ pravilno obnovil postopek uvoznega carinjenja in tožeči stranki v plačilo naložil naknadno ugotovljeni carinski dolg za blago, sproščeno v prost promet po različnih carinskih deklaracijah Carinske Izpostave (CI) B. iz leta 1997, 1998 in 1999. V zvezi z izpolnjevanjem pogojev za obnovo postopka tudi sodišče ugotavlja, da je bila obnova postopka pravočasna, saj se je v vseh primerih začela v okviru predpisanega petletnega roka iz 3. odstavka 252. člena ZUP, ki je veljal v času upravnega odločanja (ki teče od datumov dokončnih odločb - sprejetih carinskih deklaracij v obdobju od 11. 9. 1997 do 27. 1. 1999, prvostopenjske odločbe pa vročene dne 16. 10., 17. 10. in 23. 10. 2000), in dopustna iz obnovitvenega razloga po 1. točki 249. člena ZUP/86. Podlaga za obnovo postopka carinjenja je novo dejstvo, in sicer, da izjava na računu o poreklu blaga (ki ima podlago v točki b) 16. člena Protokola 4), ni verodostojna. Ta ugotovitev izhaja iz naknadnih preverjanj britanskih carinskih organov, ki izhajajo iz dopisa z dne 25. 8. 1999, s katerim je bila v overjenem prevodu s strani tožene stranke seznanjena tudi tožeča stranka. Zmotno je stališče, da so postopkovne kršitve lahko odpravljene le pred organom, ki je kršil določbe upravnega postopka. Tožena stranka je pritožbeni postopek dopolnila v okviru procesnih možnosti, ki jih daje 1. odstavek 242. člen ZUP/86, in s tem odpravila kršitve postopka pred organom prve stopnje, za kar je imela podlago v zakonu. Tudi po presoji sodišča izjava tujega carinskega organa predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločitve o stvari (1. točka 249. člena ZUP/86). Za obnovo postopka zadošča, da je podan le en obnovitveni razlog, kar je pravilno navedla že tožena stranka, zato so bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, ki jih je tožena stranka pravilno in popolno obrazložila in se sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena v zvezi s 104. in 105. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - odločba US, v nadaljevanju ZUS-1).

V zvezi z izpolnjevanjem pogojev za ugodnejšo (preferencialno) obravnavno blaga se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, da je izid preverjanja v državi izvoznici jasno pokazal, da dokazilo o poreklu blaga ni verodostojno (5. točka 32. člena Protokola 4), saj izvoznik družba B.B.B. iz Velike Britanije, ki je dala izjavo na spornih računih, na sedežu družbe nima nobenih dokumentov, ki bi dokazovali status porekla blaga. V zadevi dejansko stanje ni sporno: izvoznik oziroma družba, ki je dala izjavo, je sporno blago na Hrvaškem uvozila iz Francije in Italije oziroma EFTE in nato preko preko PCC na Hrvaškem v Slovenijo, blago torej ni prišlo v Veliko Britanijo, pač pa je bilo uvoženo iz Hrvaške v Slovenijo. Prav tako niso sporne ugotovitve angleških carinskih organov, ki so jih podali v zvezi z preverjanjem spornih izjav na računih: navedena družba je v C. registrirana iz finančnih razlogov, dejansko ima sedež na Hrvaškem, pri njej kot izvozniku niso našli nobenih dokazov oziroma nobene poslovne evidence, da bi lahko preverili izjave na spornih računih. Po presoji sodišča tako ugotovljeno dejansko stanje daje zadostno podlago za ugotovitev, da blago, ki je bilo prijavljeno v carinskem postopku za sprostitev v prost promet s spornimi carinskimi deklaracijami, ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje preferencialne stopnje "prosto", saj je bilo naknadno ugotovljeno, da izdano potrdilo o poreklu ni verodostojno, kar predstavlja podlago za obračun carine po konvencionalni carinski stopnji. Izvoznik, ki daje izjavo na računu, mora biti namreč kadarkoli pripravljen, da na zahtevo carinskih organov države izvoznice predloži vse primerne dokumente, ki dokazujejo status porekla blaga kot tudi izpolnitev drugih zahtev tega Protokola, in vsaj tri leta hraniti kopijo te izjave kot tudi primerne dokumente (3. točka 21. člena in 2. točka 28. člena Protokola 4). Tožeča stranka ne more uspeti ugovorom, da izvoznik nima ustrezne dokumentacije, ker blago ni prestopilo mej Velike Britanije, saj je izvoznik tisti, ki mora hraniti dokumentacijo. Zato je pravilno stališče, da listine, na katere se tožeča stranka sklicuje tudi sedaj v tožbi, ne morejo predstavljati primernih oziroma spremljajočih dokumentov v smislu določb Protokola 4, ki morajo biti na razpolago carinskim organom države izvoznice ob preverjanju dokazil o poreklu blaga. Po presoji sodišča že dejstvo, da pristojni angleški carinski organi pri izvozniku v Veliki Britaniji v zvezi s spornimi izjavami na računih niso našli nobenih dokumentov (oziroma celo nobene poslovne dokumentacije), ki jih je izvoznik za namene preverjanja dolžan hraniti tri leta, predstavlja zadostno podlago za ugotovitev, da izjave na računih niso verodostojne. Ugodnosti začasnega sporazuma namreč veljajo samo ob predložitvi verodostojnih dokazil o poreklu, ki pa morajo biti na razpolago carinskim organom tako ob izdaji kot tudi ob preverjanju dokazil o poreklu s strani tistega, ki je izjavo dal. V smislu navedenih določil Protokola 4 tuji carinski organi zaradi neobstoječe dokumentacije niso mogli preveriti izjav na računih, zato ob carinjenju priložene izjave o poreklu blaga na računih ne izpolnjujejo pogojev o verodostojnosti in točnosti. Čim pa je tako, se prejemnik blaga kot carinski dolžnik ne more izogniti plačilu carinskega dolga, zato je carinski organ pravilno in na zakoniti podlagi naknadno obračunal uvozne carinske dajatve.

Sodišče še dodaja, da ni presojalo izpolnjevanja pogojev za neposredni prevoz po 13. členu Protokola 4 (kar je bilo odločilnega pomena v zadevi U 2261/2005, v kateri je tožeča stranka uspela s tožbo), saj je ugotovilo, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za preferencialno obravnavo blaga, predvidenih s tem začasnim sporazumom (21., 27. in 28. člen Protokola 4).

Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, pri čemer sodišče ni našlo ničnostnih razlogov, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Ker izrek o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka, sodišče o stroškovnem zahtevku ni posebej odločalo.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Čeprav tožeča stranka med tožbenimi razlogi pavšalno uveljavlja tudi nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, gre v obravnavni zadevi rešitev pravnega vprašanja in relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno.

Uporaba ZUS-1 temelji na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena istega zakona.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 107. člena istega zakona.