Jedro

Vprašanje, ki ga je bilo dolžno razrešiti prvostopno sodišče, kot pravdno sodišče, pa je, ali je podan tudi škodni civilni delikt, ali so torej izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ker je šlo v konkretnem primeru za trčenje dveh motornih vozil, je bilo sodišče prve stopnje dolžno izhajati iz določil 1. oziroma 2. odstavka 178. člena ZOR, po katerih odgovarjajo imetniki motornih vozil med seboj (v notranjem razmerju) po načelu krivdne odgovornosti. Glede na predpisano načelo pa je povzročitelj škode dolžan drugemu povrniti škodo, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (glej 1. odst. 154. čl. ZOR). Ker torej ZOR izhaja iz pravila domnevne krivde, je bilo prvostopno sodišče dolžno upoštevati, da zakonska domneva ne velja za vsako stopnjo krivde, pač pa le za navadno malomarnost. Pritožba namreč graja dokazno oceno in presojo sodišča prve stopnje, ki dejansko ni podana v skladu z metodo ugotavljanja materialne resnice (glej 7. čl. ZPP/77), niti ne vsebuje podrobne analize izpovedi v kazenskem postopku ter eventuelnih drugih dokaznih sredstev iz tega postopka v skladu s pravilom proste prosoje dokazov v pravdnem postopku (glej 8. čl. ZPP/77).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 620.072,90 SIT, zakonite zamudne obresti od zneska 165.889,30 SIT od 1.5.1994 dalje do plačila in od zneska 454.183,60 SIT od 31.7.1994 dalje do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v višini 17.500,00 SIT. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odst. 353. čl. ZPP/77 in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pritožba očita prvostopnemu sodišču, da je napravilo preuranjen, če ne že napačen zaključek glede stopnje civilnopravne odgovornosti zavarovanke tožene strane za povzročeno škodo. Prvostopno sodišče je namreč zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje M. D., čeprav bi moralo do ugotovitve o stopnji in obliki njene krivde priti prav na podlagi njenega zaslišanja, namesto da se je oprlo na to, kar je izpovedala v kazenskem postopku. Po mnenju pritožbe ni pravilno, da se je prvostopno sodišče ob v kazenskem postopku ugotovljeni nezavestni malomarnosti, kot obliki krivde obsojene D., na podlagi pravne teorije o strožji civilni odgovornosti od kazenske odločilo za hudo malomarnost v civilnopravnem smislu, ne da bi do te odločilne ugotovitve prišlo z zaslišanjem imenovane in ne da bi ugotavljalo morebitno deljeno odgovornost obeh udeležencev škodnega dogodka. Pritožba posebej izpodbija odločitev glede obrestnega dela tožbenega zahtevka, ki po njenem glede začetka teka zamudnih obresti nepravilno upošteva dan, ko je tožeča stranka račune za stroške zdravljenja in nadomestila bolestnine plačala, ne pa pravilno dan, "ko je bila tožena stranka dejansko, če bi bil temelj, v zamudi". Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila. Sodišče druge stopnje je glede na to, da je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo ZPP/99, o pritožbi odločilo na podlagi določil ZPP/77 (1. odst. 498. čl. ZPP/99). Pritožba je utemeljena. V pravdnem postopku je sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil storilec spoznan za krivega (glej 3. odst. 12. čl. ZPP/77). V obravnavanem primeru to pomeni, da je sodišče vezano na izrek kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. K 150/94-37 z dne 18.4.1995 (priloga A 1), da je M. D., zavarovanka tožene stranke, storilka kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odst. 251. čl. KZ RS v zvezi s 3. čl. KZ RS in da je zanj kazensko odgovorna. Vprašanje, ki ga je bilo dolžno razrešiti prvostopno sodišče, kot pravdno sodišče, pa je, ali je podan tudi škodni civilni delikt, ali so torej izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ker je šlo v konkretnem primeru za trčenje dveh motornih vozil, je bilo sodišče prve stopnje dolžno izhajati iz določil 1. oziroma 2. odstavka 178. člena ZOR, po katerih odgovarjajo imetniki motornih vozil med seboj (v notranjem razmerju) po načelu krivdne odgovornosti. Glede na predpisano načelo pa je povzročitelj škode dolžan drugemu povrniti škodo, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (glej 1. odst. 154. čl. ZOR). Ker torej ZOR izhaja iz pravila domnevne krivde, je bilo prvostopno sodišče dolžno upoštevati, da zakonska domneva ne velja za vsako stopnjo krivde, pač pa le za navadno malomarnost (primerjaj 5. tč. IV. poglavja o krivdni odgovornosti v knjigi avtorja dr. Borisa Strohsacka, "Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti", ČZ Uradni list RS, leto 1994, v zvezi s sklepom XIV. skupne seje Zveznega sodišča, Vrhovnih sodišč republik in pokrajin ter Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 25. in 26.3.1980 v Beogradu). Pravilno upoštevanje navedenega bi namreč pomenilo, da je bila tožeča stranka v obravnavanem primeru dolžna dokazati višjo od domnevane stopnje krivde povzročiteljice nesreče, saj je za utemeljenost njenega tožbenega zahtevka potrebno, da je povzročitelj škode ravnal namenoma ali iz velike malomarnosti (1. odst. 86. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - Ur. l. RS, št. 9/92 ... 29/98). V obravnavanem primeru je tožeča stranka trdila, da izsiljenje prednosti v križišču samo po sebi predstavlja hudo malomarnost v ravnanju povprečnega voznika, ker se od njega pričakuje, da se bo v križišču, ko zavija z neprednostne na prednostno cesto, v zadostni meri prepričal, da je cesta prosta (prvi odstavek tožbe na redni št. 1 in prvi odstavek pripravljalne vloge na redni št. 8 spisa). Pri tem se je tožeča stranka sklicevala na sodbo kazenskega sodišča ter konkretno sodno prakso iz sodbe Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 79/90-3 z dne 14.9.1990 (priloga A 8). Tožena stranka pa je v obravnavanem sporu želela doseči ugotovitev lažje stopnje krivde, saj je trdila, da je D. zaznala prometni znak, ki označuje križišče s prednostno cesto, zmanjšala hitrost, se počasi približevala križišču, kar pomeni, da je ravnala z določeno stopnjo previdnosti. Dejstvo, da je spregledala v križišču drugo vozilo, pa po mnenju tožene stranke ne pomeni, da je ravnala skrajno nepazljivo. V zvezi s tem in okoliščinami subjektivne narave, o katerih naj bi Divjakova izpovedovala tudi v kazenskem postopku, je tožena stranka predlagala neposredno zaslišanje M. D.. Pritožnica pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala okoliščin, ki bi kazale na eventualno soodgovornost zavarovanca tožeče stranke v sporni prometni nesreči. Zato pomeni takšno zatrjevanje nedovoljeno pritožbeno novoto v tem gospodarskem sporu (glej 1. odst. 496.a člena ZPP/77). Vendar pa je bilo sodišče prve stopnje že ob njenih dejanskih trditvah in dokaznem predlogu dolžno izvesti celovit pravdni postopek, da bi tako samo, ne pa zgolj s povzemanjem razlogov kazenske sodbe, kar daje izpodbijani sodbi pečat konstrukta, prišlo do ugotovitev o odločilnih dejstvih v skladu s pravili civilnopravnega postopka. Pritožba namreč graja dokazno oceno in presojo sodišča prve stopnje, ki dejansko ni podana v skladu z metodo ugotavljanja materialne resnice (glej 7. čl. ZPP/77), niti ne vsebuje podrobne analize izpovedi v kazenskem postopku ter eventuelnih drugih dokaznih sredstev iz tega postopka v skladu s pravilom proste prosoje dokazov v pravdnem postopku (glej 8. čl. ZPP/77). Iz podatkov v spisu in razlogov izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, da bi prvostopno sodišče prečitalo zapisnik o izpovedi M. D. v kazenskem postopku in na ta način izvedlo ta dokaz v pravdnem postopku. Z zakonom predpisano vezanost pravdnega sodišča na ugotovitve kazenskega postopka si je, po mnenju pritožbenega sodišča, prvostopno sodišče tako poenostavilo s povzemanjem razlogov kazenske sodbe, kar je dejansko v nasprotju s potrebno izvedbo celovite dokazne presoje po 8. čl. ZPP/77. Opustitev take presoje pomeni kršitev postopka, ki je mogla vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe, kar pritožnica napadeni sodbi utemeljeno očita. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 1. odst. 354. čl. ZPP/77. Pritožbeno stališče glede prisojenih zamudnih obresti od vtoževane glavnice je materialnopravno zgrešeno. Po načelnem stališču XXXIII. skupne seje Zveznega sodišča, Vrhovnih sodišč republik in pokrajin ter Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 29.5.1987 v Bugojnu, objavljenem v Poročilu VS SRS 1987/I, ki je uveljavljeno v sodni praksi, tečejo namreč zamudne obresti od dneva, ko je bila škoda odpravljena oziroma od dneva nastanka stroškov za odpravo škode (glej 5. točko VIII. poglavja o povrnitvi škode v že prej citiranem delu avtorja dr. Borisa Strohsacka). Takšna je tudi določba 186. člena ZOR. Zato bi v obrestnem delu lahko šlo za materialnopravno pravilno odločitev, če ne bi bila izpodbijana sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Prvostopna sodba namreč razlogov glede obrestnega dela zahtevka ne vsebuje. Z razlogi v tej odločbi je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, napadeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP/77). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaze, potrebne za presojo civilnopravne odgovornosti tožene stranke. Pri tem bo moralo tako dokaze, ki jih bo izvedlo s prebiranjem posameznih delov kazenskega spisa, kot tudi dokaze, ki jih bo neposredno izvedlo, dokazno oceniti v skladu z 8. čl. ZPP/77. Pri ugotavljanju stopnje krivde zavarovanke tožene stranke pa bo moralo upoštevati, da je dokazno breme za (glede na že citirani specialni predpis) potrebno stopnjo krivde na strani tožeče stranke. Pri odločanju o višji ali nižji stopnji malomarnosti pa bo moralo dejansko izhajati iz abstraktnega merila (ki ga je nekoliko nejasno že poskusilo uporabiti v izpodbijani sodbi). Abstraktno merilo namreč pomeni, da je stranka ravnala s hudo malomarnostjo takrat, če je ravnala v nasprotju z ravnanjem povprečno skrbne stranke, oziroma da je ravnala z majhno malomarnostjo takrat, če je ravnala v nasprotju z ravnanjem posebno skrbne stranke. V konkretnem primeru to pomeni, da bi moralo prvostopno sodišče najprej ugotoviti, kako bi v konkretni prometni nesreči ravnal povprečno skrben voznik in kako bi ravnal posebno skrben voznik. Ko bo določilo abstraktno primerljivo ravnanje voznikov, pa bo moralo tako ugotovljeno ravnanje primerjati z ravnanjme zavarovanke tožene stranke, kot voznice in šele tedaj bo lahko ocenilo, ali je ravnala s hudo ali z lahko malomarnostjo. Upoštevajoč napotke v tej odločbi bo nato prvostopno sodišče o tožbenem zahtevku lahko ponovno razsodilo.