Jedro

Pritožnik se argumentirano zavzema za dodelitev otroka njemu in sicer na podlagi šestega odstavka 106. člena ZZZDR. Ta del zakonskega besedila je del pozitivnega (postavljenega) prava, ni pa to kategorično pravno pravilo. Pravno pravilo nam da šele pozitivno pravo kot notranje povezana celota s pomočjo uveljavljenih metod razlage. V tej luči pa pritožnik spregleda osrednjo besedo tega dela zakonskega besedila. Pritožnik se namreč osredotoča na pogoje (predpostavke), ki so določene v šestem odstavku 106. člena ZZZDR ter zastopa stališče, da iz teh predpostavk sledi neizogiben sklep, da je treba otroka dodeliti drugemu staršu. ZZZDR v šestem odstavku 106. člena pa ni zasnovan na tak kategoričen način. Besedna zveza „lahko sodišče na zahtevo drugega starša odloči“ namreč ta pravni institut relativizira. Ta relativizacija seveda ne sme pomeniti, da sodišče lahko ravna arbitrarno, marveč vzpostavlja ustrezno razmerje do temeljnega načela družinskega prava - varstva otrokovih koristi. Izrek pravne posledice iz šestega odstavka 106. člena ZZZDR (dodelitev drugemu staršu) torej ne bo mestu, če bi bila takšna odločitev zaradi objektivnih dejanskih okoliščin v otrokovo škodo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke proti sklepu z dne 8. 9. 2011 se zavrže. II. Pritožbi tožene stranke proti sodbi se delno ugodi ter se odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: „Stiki tožnika N. C. z mladoletnim otrokom F. C. bodo potekali vsako sredo, v prostorih CSD L., med 14. in 15.15 uro, pod nadzorom strokovne osebe.“

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta ter se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi gre za odločanje o družinsko pravnih razmerjih po razpadu zakonske zveze pravdnih strank. Predmet pritožbenega odločanja sta dve odločbi. Predvsem je to najprej sodba in sklep z dne 11. julij 2012. Poleg tega pa je predmet pritožbenega odločanja tudi še doslej nepredložena pritožba tožeče stranke z dne 19. 9. 2011 proti sklepu sodišča prve stopnje z dne 8. 9. 2011. 2. Pritožbeni položaj glede pritožbe tožeče stranke z dne 19. 9. 2011 (list. št. 458 do list. št. 461) proti sklepu z dne 8. 9. 2011 (list. št. 440 do 446) je specifičen. S prej navedenim sklepom je namreč sodišče odločilo o izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti. Pritožba tožeče stranke, ki je izrecno vložena proti temu sklepu, pa se zavzema za ugoditev predlogu tožeče stranke, naj se izda takšna začasna odredba, da bo mladoletni otrok začasno dodeljen v varstvo in vzgojo tožniku.

3. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče odločilo, da se mladoletni F. (rojen 21. 7. 2006) zaupa v varstvo in vzgojo materi. Z 2. točko izreka je sodišče določilo stike očeta z otrokom. Ti potekajo enkrat tedensko v prostorih CSD. S 3. točko izreka je sodišče tožnika zavezalo k plačevanju mesečne preživnine v višini 250,00 EUR za čas med 1. 10. 2009 in 31. 3. 2011, od 1. 4. 2011 dalje pa v mesečnem znesku 200,00 EUR. Drugačen oziroma višji zahtevek je sodišče zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje. V točki II. izreka pa je odločilo, da se veljavnost začasne odredbe z dne 8. 9. 2011 v povezavi s sklepom z dne 20. 9. 2011 podaljša do pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi. Hkrati je zavrnilo ugovor tožene stranke proti izdani začasni odredbi.

4. Proti sodbi vlaga pritožbo najprej tožena stranka. Uveljavljajoč pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišču predlaga, naj sodbo spremeni ali pa razveljavi. Bistvo pritožbe je v tezi, da je med obrazložitvijo in izrekom podano takšno nasprotje, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve naj bi bilo namreč razvidno, da sodišče šteje, da so ustrezni uvajalni stiki. Iz izreka pa izhaja, da je sodišče določilo sproščene stike.

5. Proti sodbi vlaga pritožbo tudi tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo otrok dodeljen tožeči stranki. Podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Še podrejeno predlaga razširitev stikov.

6. Odločitev o dodelitvi pritožnik obširno napada s sklicevanjem na stališča teorije in sodne prakse. Vsa ta stališča se nanašajo na uporabo določbe šestega odstavka 105. člena ZZZDR (1). Pritožnik je prepričan, da so vsi pogoji, ki jih zakon predvideva za predodelitev otroka, v obravnavani zadevi podani. Pritožnik ob tem še opozarja, da je že z začasno odredbo predlagal, naj se mu na tej zakonski podlagi dodeli mladoletni sin. Ker sodišče takšne začasne odredbe ni izdalo, je dne 19. 9. 2011 vložil pritožbo. Slednje pa sodišče prve stopnje sploh ni posredovalo pritožbenemu sodišču. Sodišču očita protipravno ravnanje, ki ni niti v skladu z običajno metodo dela. To protipravno ravnanje je bilo v korist tožene stranke, ki je kontinuirano posegala v pravni standard največje otrokove koristi. V skladu s slednjo bi bilo, da se otrok dodeli tožniku.

7. Pritožnik nadalje napada odločitev o višini preživninske obveznosti. Sklicuje se na podatke o povprečni mesečni plači. Njegov dohodek je le malenkost višji od slednje. Na drugi strani pa se sklicuje na podatke o povprečni preživnini v državi. Ta znaša 122,40 EUR. Poudarja, da je preživnina, ki je bila naložena njemu, še enkrat višja.

8. Podredno, kot rečeno, pritožnik predlaga tudi razširitev stikov. Stiki so občutno preozko načrtovani. Otrok potrebuje očetovsko figuro. Stike bi bilo zato nujno razširiti, da bi otrok ohranil oziroma razvil in okrepil občutek navezanosti na očeta. V nadaljevanju se pritožnik sklicuje na pravno teorijo, ki govori o tem, kaj je namen stikov. Povezanost, ki se doseže s stiki med staršem in otrokom, je mogoče razviti le ob pogostejših stikih.

9. Pritožnik nazadnje napada še odločitev o stroških postopka. Meni, da odločitve ni mogoče preizkusiti. Zavzema se tudi za uporabo krivdnega načela porazdelitve stroškov.

A.) O pritožbi tožnika proti sodbi: Glede dodelitve otroka:

10. Pritožnik se argumentirano zavzema za dodelitev otroka njemu in sicer na podlagi šestega odstavka 106. člena ZZZDR (2). Ta del zakonskega besedila je del pozitivnega (postavljenega) prava, ni pa to kategorično pravno pravilo. Pravno pravilo nam da šele pozitivno pravo kot notranje povezana celota s pomočjo uveljavljenih metod razlage. V tej luči pa pritožnik spregleda osrednjo besedo tega dela zakonskega besedila. Pritožnik se namreč osredotoča na pogoje (predpostavke), ki so določene v šestem odstavku 106. člena ZZZDR ter zastopa stališče, da iz teh predpostavk sledi neizogiben sklep, da je treba otroka dodeliti drugemu staršu. ZZZDR v šestem odstavku 106. člena pa ni zasnovan na tak kategoričen način. Besedna zveza „lahko sodišče na zahtevo drugega starša odloči“ namreč ta pravni institut relativizira. Ta relativizacija seveda ne sme pomeniti, da sodišče lahko ravna arbitrarno, marveč vzpostavlja ustrezno razmerje do temeljnega načela družinskega prava - varstva otrokovih koristi. Izrek pravne posledice iz šestega odstavka 106. člena ZZZDR (dodelitev drugemu staršu) torej ne bo mestu, če bi bila takšna odločitev zaradi objektivnih dejanskih okoliščin v otrokovo škodo.

11. Poleg tega, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o tem, da mati stike kategorično onemogoča (3), pa so v obravnavani zadevi podane pomembne okoliščine, zaradi katerih dodelitev otroka pritožniku ne bi bila v otrokovo korist. Te okoliščine niso subjektivni očitek pritožniku, marveč gre za objektivne okoliščine, ki se nanašajo na realnost medčloveškega odnosa med očetom in sinom v konkretnem primeru. Razloge o tem je sodišče prve stopnje navedlo ter so vsebovani v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (tu gre predvsem za povzetek izvedenkinega mnenja) ter v 41. točki obrazložitve (tu pa se sodišče na izvedensko mnenje tudi samo naveže). Iz teh razlogov je pritožba proti odločitvi o dodelitvi otroka materi, neutemeljena.

12. Resničen pa je sicer pritožnikov očitek sodišču prve stopnje o tem, da je sodišče ravnalo nedopustno, ker njegove pritožbe z dne 19. 9. 2011 sploh ni predložilo pritožbenemu sodišču. Te navedbe so točne ter predstavljajo celo poseg sodišča v njegovo ustavno pravico do pritožbe. A z vidika pritožbe proti sodbi (ne glede na to, da gre za izrazito hudo procesno kršitev) je očitno, da se ta kršitev vendarle ni pripetila v zvezi z izpodbijano sodbo.

Glede preživnine:

13. Preživnino v prisojeni višini bo tožnik, ki mu je preživninski upravičenec edini otrok, sposoben kriti. Njegovo lastno preživljanje ne bo ogroženo, preživninski znesek pa predstavlja ustrezen prispevek, ki bo v celoti uresničeval zahtevo in namen iz 129.a člena ZZZDR. Sodišče se tako sklicuje na odločitev in razloge sodišča prve stopnje. Pritožnikov statistični argument takšnega materialnopravnega sklepa ne omaje. Podatki o povprečni višini preživnin v državi in o povprečni plači v državi ne omogočajo sklepa, da je bilo razmerje med preživninskimi zmožnostmi in preživninskimi potrebami porušeno. Na višino preživnine vplivajo namreč vsi dejavniki v vrednotnem trikotniku iz 129. člena ZZZDR. Pritožnikov statistični argument in njegovi parametri (t.j. Soodvisnost konkretne višine dohodka na eni ter konkretne višine preživnine na drugi strani), ki bi bili lahko relevantni, niso preverljivi.

Glede stikov:

14. Pritožnik se zavzema za širše stike. Odgovor pritožbenega sodišča je, da bo to mogoče, ko se bodo vezi med očetom in sinom vzpostavile do te ravni, da se bodo stiki lahko opravljali izven CSD in brez nadzora strokovne osebe. Za sedaj ta pogoj ni izpolnjen.

Glede stroškov postopka:

15. Specialna določba 413. člena ZPP sodišču omogoča, da o stroških odloči po prostem preudarku. Odločanje po merilu uspeha bi bilo namreč neumestno, kajti v družinskih sporih ne gre in ne sme iti za uspeh ene ali druge strani, marveč gre za odločitev o otrokovi koristi. Največkrat je zato v resnici tako, da sodišče odloči, naj vsaka stran krije svoje stroške. Takšna odločitev gradi na predpostavki, da vsak starš želi svojemu otroku najboljše ter skuša ta svoj zorni kot tudi uveljaviti pravdi.

Odločitev o pritožbi tožeče stranke proti sodbi in procesno pooblastilo zanjo:

16. Ker pritožba tožnika proti sodbi ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v celoti, razen v delu, v katerem jo je na podlagi pritožbe tožene stranke delno korigiralo. Pooblastilo za odločitev je podano v 353. členu ZPP.

B.) Pritožba tožene stranke proti sodbi:

17. Pritožničin očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je v obrazložitvi podana jasna utemeljitev, da se morajo stiki vršiti pod nadzorstvom strokovne osebe na CSD, iz izreka pa naj bi izhajalo, da je sodišče določilo t.i. sproščene stike, ni utemeljen. Sodbo je namreč brez sence dvoma mogoče preizkusiti. Stališče sodišča, da se morajo stiki vršiti na CSD pod nadzorstvom strokovne osebe (torej tako kot doslej) je nedvoumno. Temu stališču v resnici ne nasprotuje niti izrek sodbe. Pa vendarle je pritožbeno sodišče zaradi jasnosti in da bi odpravilo slehern dvom, v izreku dodalo, da se stiki opravljajo pod nadzorstvom strokovne osebe. Jasno je, da namreč stiki v prostorih CSD ne pomenijo le prostorske opredelitve, marveč da takšna odločitev pomeni izvajanje stikov pod nadzorstvom. Pooblastilo za odločitev pritožbenega sodišča v tem delu je podano v 5. alinei 358. člena ZPP.

O pritožbi tožeče stranke z dne 19. 9. 2011 proti sklepu z dne 8. 9. 2011:

18. Ne glede na to, da sklep sodišča z dne 8. 9. 2011 ne vsebuje zavrnilnega dela, s katerim bi bil predlog za izdajo s strani tožnika predlagane začasne odredbe zavrnjen, pa pritožnik v tej fazi postopka za drugačno odločitev sodišča o začasni odredbi več nima pravnega interesa. S tem, ko je pravnomočno odločeno o vseh družinskih razmerjih med staršema in otrokom, je vsakršno postopanje z izdajanjem začasnih odredb ali s poseganjem v začasne odredbe, katerih veljavnost je zamejena do trenutka nastopa pravnomočnosti, postalo brezpredmetno. S tem, ko s pričujočo odločbo sodba sodišča prve stopnje postaja pravnomočna, tako pritožnik več nima pravnega interesa za pritožbo proti sklepu o začasni odredbi. Ker je tako, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastil iz 1. točke 365. člena ZPP pritožbo proti sklepu zavrglo.

O stroških pritožbenega postopka:

19. Določba 413. člena ZPP, ki jo je uporabilo že sodišče prve stopnje, in glede uporabe katere se je pritožbeno sodišče v tej odločbi tudi že izjavilo, je iz istih utemeljitvenih razlogov ustrezno merilo tudi za odločitev o stroških pritožbenega postopka.

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 – uradno prečiščeno besedilo)

(2) Besedilo tega dela zakonskega besedila se glasi: „Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči CSD, lahko sodišče na zahtevo drugega starša odloči, da se staršu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otroka zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist.“

(3) Otrok na stike vendarle prihaja – to izhaja tudi iz vseh poročil CSD, res pa je, da je pri tem pasivna. Spregledati ni mogoče niti dejstva, da sta oba starša sklenila sodno poravnavo, s katero sta se zavezala, da bosta sodelovala v družinski terapiji. Vse to so okoliščine, ki govorijo proti sklepu o zdajšnjem kategoričnem onemogočanju stikov, ne glede na to kaj se je dogajalo v preteklosti.