Jedro

Glede na zakonsko ureditev lahko oseba s tožbo izpodbija vsebinske odločitve šele, če ji je pred tem priznan položaj udeleženca v postopku. V obravnavani zadevi to pomeni, da bi morala tožnica najprej doseči udeležbo v postopku izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe, oziroma izpodbijati drugostopenjski akt, s katerim ji je bila ta pravica odrečena.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se zavezancu A., d. d., ..., nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2008 ne odmeri (1. točka izreka) in ugotovila, da je zavezanec za nepremičnine, navedene v 1. točki izreka NUSZ v znesku ... plačal dne 14. 11. 2008 na podlagi druge odločbe Davčnega urada Kranj (2. točka izreka), zato se mu navedeni znesek v breme tožnice vrne z zakonitimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Izpodbijano odločbo je organ izdal v ponovnem postopku, ko je ugotovil, da listinski dokazi tožnice in Elektra ... d.d. ne izkazujejo komunalne opremljenosti v izreku navedenih zemljišč.

Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski upravni organ zavrgel, ker tožnica ni upravičena do njene vložitve. V obrazložitvi sklepa navaja razloge o tem, zakaj občina v postopku odmere NUSZ ne izkazuje pravice do sodelovanja oziroma pravnega interesa. Med drugim ugotavlja, da lokalni skupnosti v tem postopku ne dajeta statusa stranke ne Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) ne Zakon o davčni službi (ZDS-1). NUSZ je sicer res prihodek lokalne skupnosti, vendar to pomeni, da ima tožnica v obravnavani zadevi le ekonomski interes, ki ne daje podlage za udeležbo v postopku.

Tožnica se z odločitvijo organa prve stopnje ne strinja in v tožbi navaja, da je upravni organ izpodbijano odločbo izdal na podlagi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni pridobil vseh potrebnih podatkov za odmero NUSZ. Sklicuje se na Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za Centralno čistilno napravo (severni del) in na Odlok o programu opremljanja zemljišč za Centralno čistilno napravo (severni del), ki ju je sprejela in objavila v „DN UO, št. 63/2006 in 64/2006), na opredelitev nezazidanih stavbnih zemljišč iz 218. člena Zakona o graditvi objektov in na 72. člen Zakona o prostorskem načrtovanju, ki določa, kdaj se šteje, da je stavbno zemljišče komunalno opremljeno. Dvomi, ali sta podjetji, ki sta posredovali podatke upravljavca elektroenergetskega in komunalnega oziroma vodovodnega omrežja. Zato meni, da njunih izjav v postopku ni mogoče upoštevati. Obveznost plačila NUSZ naj bi izhajala iz 218. b člena Zakona o graditvi objektov. Ker je bil za obravnavano območje sprejet občinski prostorski red, meni da je s tem zagotovljen oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov.

Stališče toženke, da tožnica nima pravnega interesa, je po njenem mnenju napačno. Navaja, da je do NUSZ upravičena na podlagi zakona in da je ona tista, ki posreduje podatke za odmero. Ker pa odločb o odmeri ne more izdajati sama in ker je sprejela Odlok o NUSZ, meni, da bi morala biti vključena v postopek odmere. V obravnavanem primeru naj bi bila izdana odločba v njeno škodo. Poleg tega naj bi bila nepravilna tudi odločitev, da mora vrniti glavnico z obrestmi. V zvezi s tem navaja Uredbo o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami. Sodišču predlaga, naj prvostopenjsko odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov sodnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so ali niso podane nekatere okoliščine oziroma lastnosti, ki jih določa Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). Zato je treba v predhodnem preizkusu tožbe presoditi, ali so podane vse procesne predpostavke, ki so pogoj za vodenje upravnega spora. Ena izmed procesnih predpostavk, ki v postopku mora biti podana, je določena v 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, to je procesna legitimacija tožnika. Priznanje položaja tožeče stranke ureja ZUS-1 v 17. členu. Po prvem odstavku omenjenega člena je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

Tožnik v upravnem sporu torej ne more biti kdorkoli, ki le zatrjuje določeno upravičenje. Kolikor tožnica meni, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njeno pravico, bi morala položaj stranke doseči v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica se je sicer zoper izpodbijano odločbo pritožila, a je upravni organ njeno pritožbo zavrgel (prvi odstavek 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Tožnici ni priznal pravice do udeležbe v postopku, zato je štel, da je pritožbo vložila kot neupravičena oseba.

Sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi predlaga le odpravo odločbe prvostopenjskega organa, odprave sklepa upravnega organa druge stopnje o zavrženju pritožbe pa ne predlaga, čeprav se s stališčem, da nima pravnega interesa za sodelovanje v postopku odmere NUSZ, ne strinja. Da predlaga le odpravo odločitve prvostopenjskega organa povsem nedvoumno izhaja tako iz izrecnega tožbenega zahtevka, kot tudi iz uvodnega dela tožbe, v katerem tožnica navaja, kateri akt s tožbo izpodbija. Ker je sodišče pri presoji upravnih aktov vezano na meje tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), je v nadaljevanju odločalo o tožbi le glede izpodbijane odločbe z dne 19. 8. 2010 in v tem obsegu opravilo tudi njen preizkus, med drugim, ali je tožbo vložila upravičena oseba.

V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 je tožeča stranka v upravnem sporu lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Zato je v drugem odstavku istega člena določeno, da lahko zoper dokončen sklep, s katerim je bila osebi zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, vloži oseba, ki ji je bila pravica do udeležbe v postopku s tem sklepom zavrnjena. Glede na tako zakonsko ureditev lahko oseba s tožbo izpodbija vsebinske odločitve šele, če ji je pred tem priznan položaj udeleženca v postopku, bodisi na podlagi njene zahteve na prvi stopnji, z vložitvijo pritožbe ali predloga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, bodisi z obvestilom organa v postopku o pravici, da se ga udeležuje (44. člen ZUP). V obravnavani zadevi to pomeni, da bi morala tožnica najprej doseči udeležbo v postopku izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe, oziroma izpodbijati drugostopenjski akt, s katerim ji je bila ta pravica odrečena.

Tožnica torej tožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa vlaga, ne da bi ji bil v postopku izdaje izpodbijanega akta priznan položaj stranke ali stranskega udeleženca. To pomeni, da v skladu s 17. členom ZUS-1 nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper navedeno odločbo. Zato je sodišče tožničino tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zavrženje tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnica uveljavlja (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).