Jedro

Odločitev o tem, kateri račun je tožena stranka z navedenim plačilom plačala, v predmetni zadevi ni relevantna. Oba računa sta namreč zapadla v plačilo na isti dan. Od tega dne dalje so tako tekle zakonske zamudne obresti od zneskov po obeh vtoževanih računih. Ne glede na to, kateri od zneskov se je z izvršenim plačilom znižal, so zato slednje ostale enake. Tako je, neodvisno od tega, kateri račun je bil delno poplačan, ostal enak tudi dolg tožene stranke. Pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo šteti, da je bil plačan starejši račun, četudi bi bili utemeljeni, tako na samo odločitev ne morejo vplivati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 76527/2015 z dne 24. 6. 2015 v 1. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.923,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2015 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 129,68 EUR (I. točka izreka). Citirani sklep o izvršbi pa je razveljavilo v 1. odstavku izreka glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.923,96 EUR od 9. 12. 2014 do 30. 4. 2015 ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je sklep o izvršbi razveljavilo v 3. odstavku izreka za plačilo 28,32 EUR izvršilnih stroškov (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 265,24 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, nato pa spremeni odločitev ali zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da naj bi z nesporno izvedenim plačilom 1.181,80 EUR plačala račun št. 14-360-000033 in ne računa 15-360-00001, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Temu očita, da je navedeno dejstvo spregledalo, s čimer smiselno uveljavlja kršitev pravice do izjave oziroma kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Takšna kršitev je res podana, kadar sodišče spregleda kakšno dejstvo, ki ga stranka zatrjuje in je za rešitev spora relevantno. Odločitev o tem, kateri račun je tožena stranka z navedenim plačilom plačala, pa v predmetni zadevi ni relevantna. Oba računa sta namreč (po sporazumnem podaljšanju roka za plačilo) zapadla v plačilo na isti dan - 30. 4. 2015. Od tega dne dalje so tako tekle zakonske zamudne obresti od zneskov po obeh vtoževanih računih. Ne glede na to, kateri od zneskov se je z izvršenim plačilom znižal, so zato slednje ostale enake. Tako je, neodvisno od tega kateri račun je bil delno poplačan ostal enak tudi dolg tožene stranke. Pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo šteti, da je bil plačan starejši račun, četudi bi bili utemeljeni, tako na samo odločitev ne morejo vplivati. Prav tako na pravilnost, zakonitost in razumljivost izpodbijane sodbe ne more vplivati napačen zapis št. enega od računov med povzetki navedb tožene stranke.

6. V posledici pravilnosti odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

7. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).