Jedro

Obravnavani spor je spor o skupnem premoženju pravdnih strank in deleža na njem. Spor kljub zahtevku tožeče stranke pod točko 2 izreka sodbe (denarni zahtevek), ki mu je prvo sodišče ugodilo, ostaja stvarnopravni spor, s hkratnim uveljavljanjem civilne delitve skupnega premoženja tako, da en solastnik izplača drugega solastnika. Sodna praksa se je že izrekla o tem, da "ni zakonske ovire za uveljavljanje zahtevkov" ki merijo na delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka in morebitne napotitve na pravdo), seveda le, če to opravičujejo posebne okoliščine, ki jih je zato v pravdnem postopku potrebno ugotoviti" (iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 22/98, smiselno enako sodba II Ips 305/96).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sodi v skupno, v času trajanja zakonske zveze in izvenzakonske skupnosti pridobljeno, premoženje pravdnih strank Podjetje L. d.o.o., Ljubljana, na katerem sta deleža pravdnih strank enaka, za vsakega do 1/2 (1. točka izreka sodbe). Pod 2. točko izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki izplača vrednost 1/2 družbe L. d.o.o. v višini 6.390.070,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.1999 do plačila. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti tudi 1/2 posojila, ki ga je poplačala tožeča stranka, v višini 4.267.655,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.1999 do plačila (točka 3 izreka sodbe). Pod 4. točko izreka sodbe je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 480.886,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (9.10.2000) do plačila. V presežku, to je glede ugotovitve, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank kredit do banke Schoeller & Co v višini 450.000 ATS glavnice ter glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti pod 2. in 3. točko tožbenega zahtevka do 5.2.1999, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti sodbi se pritožuje toženec, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem obsodilnem delu tako, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je podjetje L. d.o.o. posebno premoženje toženca. Prvo sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je bilo ustanovljeno pred sklenitvijo zakonske zveze med pravdnima strankama, napačno pa, da je v času njegove ustanovitve med njima obstajala izvenzakonska skupnost. Tožena stranka negativnih dejstev ne more dokazovati, glede na dokazno breme pa tudi ni dolžna dokazovati neobstoja izvenzakonske skupnosti. Na glavni obravnavi dne 6.5.1999 je tožnica izpovedala, da sta s tožencem skupaj živela, preden je odprl podjetje, mesec dni. Skupno bivanje je le eden od pogojev za izvenzakonsko skupnost. Primerjava tožničine izpovedbe dne 6.5.1999 in 9.10.2000 glede posameznih datumov oziroma trajanja skupnega bivanja kaže na to, da je tožnica tekom pravde spreminjala svoje izjave. Poleg posameznih datumov je spreminjala tudi izpoved glede same ustanovitve podjetja (6.5.1999 - podjetje je odprl toženec, 9.10.2000, njena je bila ideja o ustanovitvi ...). 2. točka izreka sodbe je v nasprotju z materialnim pravom. Prvo sodišče pravne podlage niti ne navaja, kar je bistvena kršitev določb postopka. Gre za tako hudo kršitev določb postopka, da je sodbo potrebno spremeniti in zahtevek zavrniti. Napačno je prvo sodišče ugotovilo dejansko stanje glede vrednosti podjetja. Dejansko stanje je med strankama sporno. Edini dokaz, s katerim bi bilo mogoče natančno in pravilno ugotoviti vrednost podjetja, je izvedensko mnenje sodno zapriseženega izvedenca, ki ga postavi sodišče. Tožnica tega dokaza ni predlagala, zato je jasno, da tožbeni zahtevek tudi po višini ni utemeljen. Nepravilno je sklicevanje sodišča na poravnalno ponudbo. S poravnalno ponudbo ni priznal nobenih navedb tožeče stranke. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da so tožbene navedbe glede zahtevka za plačilo kreditov skope. V nobenem primeru toženca ne morejo bremeniti zakonske zamudne obresti, ki so nastale zaradi tega, ker tožnica ni pravočasno plačevala kredita. Pritožba ni utemeljena. V tej pravdni zadevi je tožeča stranka v tožbi, ki jo je vložila dne 13.2.1996, postavila tožbeni zahtevek, ki se je glasil na ugotovitev, da predstavlja v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank pridobljeno podjetje L. d.o.o., Ljubljana, K. 16, skupno premoženje pravdnih strank, z deležem vsake stranke v višini 50 %. S pripravljalno vlogo dne 9.2.1999 (list. št. 53 - 55) je tožeča stranka dopolnila trditveno podlago tožbe in postavila tožbeni zahtevek, o katerem je prvo sodišče s sodbo tudi odločilo. Pod točko 1. izreka sodbe je prvo sodišče ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank Podjetje Lendero d.o.o. v Ljubljani, ter da sta deleža pravdnih strank na njem enaka (delež vsakega 1/2). Pravilno je kot materialnopravno podlago svoje odločitve uporabilo določbe 2. odstavka 51., 1. odstavka 59. in 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR) in glede na nesporno dejstvo, da je bilo podjetje ustanovljeno dne 22.5.1992, pravdni stranki pa sta sklenili zakonsko zvezo dne 4.9.1993, ugotavljalo točnost navedb tožeče stranke, da sta pravdni stranki že pred sklenitvijo zakonske zveze živeli v zunajzakonski skupnosti. Ugotovilo je, - da sta pričeli skupno življenje februarja 1992, - da sta živeli v skupnem gospodinjstvu, - da sta skupaj ustvarjali in 4.9.1993 sklenili tudi zakonsko zvezo. Trditvam tožeče stranke o obstoju zunajzakonske skupnosti še pred formalno sklenitvijo zakonske zveze, tožena stranka ni opredeljeno oporekala in ponudila dokazov (list. št. 70 v spisu), tožnica pa je po pravilni oceni sodišča prve stopnje obstoj zunajzakonske skupnosti pravdnih strank dokazala. Res v izpovedbi tožnice na glavni obravnavi dne 6.5.1999 obstajajo določene nejasnosti v zvezi z navajanjem letnice in časa skupnega življenja pravdnih strank, vendar jih je tožnica pojasnila ob svojem zaslišanju na isti glavni obravnavi (list. št. 65 in nadaljnje), povsem določno in s strani tožene stranke neprerekano pa ob svojem zaslišanju na glavni obravnavani 9.10.2000 (list. št. 106). Očitek pritožbe o vsebinskem spreminjanju izpovedbe glede ustanovitve podjetja, je neutemeljen, saj nesporna trditev, da je podjetje "odprl" toženec, v ničemer ne izključuje tožničinega prispevka pri ustanavljanju podjetja. Ker pravdni stranki pred sklenitvijo zakonske zveze nista le skupaj bivali, marveč sta tudi skupaj ustvarjali, imeli skupno gospodinjstvo, nato pa to zvezo potrdili še s formalno sklenitvijo zakonske zveze (dokaz njene trdnosti), je pravilen sklep prvega sodišča o tem, da sta pravdni stranki v času od februarja 1992 živeli v zunajzakonski skupnosti. Ugotovljena zunajzakonska skupnost, nadaljevana z zakonsko zvezo, pa pripelje do zakonsko predvidenih pravnih posledic na premoženjskem področju po že citiranih določbah ZZZDR. Ker toženec ni dokazal, da je podjetje L. d.o.o. njegovo posebno premoženje, je ugotovitev prvega sodišča o podjetju kot skupnem premoženju pravdnih strank, iz razlogov, podrobno navedenih v sodbi, in njunem enakem deležu na njem (2. odstavek 51., 1. odstavek 59. člena ZZZDR), materialnopravno pravilna. Kot je v tej sodbi že navedeno, so materialnopravna izhodišča prvega sodišča, vsebovana v določbah ZZZDR, pravilna. Obravnavani spor je spor o skupnem premoženju pravdnih strank in deležu na njem. Spor kljub zahtevku tožeče stranke pod točko 2. izreka sodbe, ki mu je prvo sodišče ugodilo, ostaja stvarno pravni spor, s hkratnim uveljavljanjem civilne delitve skupnega premoženja tako, da en lastnik izplača drugega solastnika. Sodna praksa se je že izrekla o tem, da "ni zakonske ovire za uveljavljanje zahtevkov, ki merijo na delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka in morebitne napotitve na pravdo), seveda le, če to opravičujejo posebne okoliščine, ki jih je zato v pravdnem postopku potrebno ugotoviti" (iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 22/98, smiselno enako sodba istega sodišča II Ips 305/96). Razloge za obstoj okoliščin, ki opravičujejo tožnico do postavljenega denarnega zahtevka, je prvo sodišče pravilno ugotovilo in obrazložilo na strani 6 izpodbijane sodbe, temu pa pritožnik niti ne oporeka. Končno ponudba toženca pred pravdo (priloga A4), na katero se v pritožbi sklicuje sam toženec in jo je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi prvo sodišče kot dodatno pravno podlago za svojo odločitev, izraža izrecno ponudbo toženca o denarnem izplačilu, ki jo je tožnica glede na postavljeni tožbeni zahtevek v 2. točki izreka sodbe tudi sprejela. Vrednost podjetja je tožeča stranka dokazovala in po pravilni oceni prvega sodišča tudi dokazala s preliminarnim mnenjem o vrednosti podjetja na dan 31.12.1993. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka, potem ko je tožeča stranka postavila denarni zahtevek, le "osporava(la) mnenju D. Š. pod A3, ki ga je tožeča stranka vložila v spis" (list. št. 70) in prvo sodišče je pravilno takšno osporavanje ocenilo kot neopredeljeno in zato neupoštevno. Svojo odločitev je zato utemeljeno oprlo na to mnenje (priloga A3), tudi v povezavi s ponudbo toženca v prilogi pod A4, saj sta njen obstoj in vsebina, torej tudi višina, v zvezi s pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 5.2.1999 (ki pomeni glede na oblikovani tožbeni zahtevek sprejem toženčeve ponudbe po temelju in višini) prav tako ostala s strani tožene stranke v postopku pred prvim sodiščem neprerekana in zato te pritožbene navedbe pomenijo navajanje dejstev, glede katerih je tožena stranka po določbi 337. člena ZPP prekludirana. Pod točko 3. izreka sodbe je sodišče prve stopnje na pravni podlagi 3. odstavka 65. člena ZZZDR ugodilo tudi denarnemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zneska 4.267.655,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.1999 dalje do plačila. Ocena prvega sodišča o skoposti tožbenih navedb se nanaša na samo višino terjatve, ki pa jo je tožeča stranka dokazala z listinskimi dokazi in ne na temelj toženčeve obveznosti, kot tedaj zmotno meni pritožba. Tudi ta odločitev prvega sodišča je v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, enako kot v pritožbi grajana obrestna odločitev prvega sodišča. Pritožbene trditve, ne glede na dejstvo, da glede tega zahtevka (glavnice in obresti) tožena stranka sploh ni podala svojega odgovora, v dejanskih ugotovitvah prvega sodišča, navedenih v razlogih izpodbijane sodbe, nimajo opore, pomenijo pa tudi nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP). Prvo sodišče v izpodbijani sodbi in postopku pred njo ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih niti kakšnih drugih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje po določbi 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je odločitev prvega sodišča tudi v procesnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP.