Jedro

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec že od druge polovice leta 2009 motil tožnikovo posest žive meje tako, da je s traktorjem pogosto vozil v živo mejo in pri tem (že tedaj) lomil njene veje, pri čemer tožnik po nobeni od teh voženj ni posadil novih poganjkov, izhaja, da je motenje posesti potekalo daljše časovno obdobje na isti način, prvotno stanje pa ni bilo vzpostavljeno, zato se pritožbeno sodišče strinja s argumentiranim stališčem sodiščem prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za nadaljevano motilno dejanje, pri katerem rok za vložitev tožbe teče, odkar je tožnik zvedel za prvo ravnanje in tistega, ki je motil posest.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo in odločilo, da mora tožnik v 8 dneh od vročitve sklepa povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 408,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga, da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za ogled na kraju samem. Tožnik in vse priče so izpovedali, da je šlo pri motilnem dejanju z dne 10. 02. 2010 za tako grobo uničevanje tožnikove žive meje, da so na njej nastale trajne škodljive posledice, zato ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da ob ogledu ne bi moglo ugotoviti posledic motilnega ravnanja z dne 10. 02. 2010. Poleg tega bi se z ogledom lahko prepričalo, da je med živo mejo in ograjo na drugi strani ceste dovolj prostora za vožnjo vseh vozil in tako ne bi zaključilo, da je toženec s svojim protipravnim dejanjem pridobil soposest voženj v živo mejo. Takšen zaključek je tudi sicer materialnopravno zmoten, saj vožnje v živo mejo in njeno lomljenje predstavljajo kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari in škodljivo ravnanje, ki ga 10. člen Obligacijskega zakonika (OZ) prepoveduje. Predlagan dokaz poizvedb pri upravni enoti glede lastništva traktorja in izpita za traktor je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepomemben za odločitev v tej zadevi, čeprav je tožnik ta dokaz predlagal zaradi toženčevih trditev, da tožnika nikoli ni motil in da na fotografijah ni mogoče prepoznati storilca, temveč le njegov traktor, ki pa ga vozi on, njegov sin in vnuk. Iz poizvedb, ki jih je opravil sam, izhaja, da ima vozniško dovoljenje za traktor le toženec in da nanj ni registriran noben traktor, kar je treba upoštevati kot indic, da je spornega dne za volanom traktorja sedel toženec. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik v več kot letu dni od začetka toženčevih voženj ni vložil tožbe. Tožba je bila vložena v enoletnem objektivnem roku od dneva prvega motenja, pri čemer takrat ni šlo za istovrstno motilno dejanje. Iz izpovedi tožnika in prič J.P. ter B.M. izhaja, da so toženec oziroma njegovi družinski člani z motilnimi ravnanji pričeli jeseni 2009. Sodišče prve stopnje bi moralo določno in prepričljivo pojasniti, zakaj šteje, da gre za nadaljevano motilno dejanje. Da bi motilno dejanje lahko šteli za nadaljevano ravnanje, bi moralo potekati nepretrgoma daljše časovno obdobje brez vzpostavitve prvotnega stanja, kar v konkretni zadevi ni podano, saj je šlo za različna motenja s strani različnih oseb. Kljub temu, da na CD-ju, ki ga je tožnik priložil tožbi, ni videti voznika traktorja, je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre za posnetke toženca, ki zapelje v živo mejo tožnika, z dne 10. 02. 2010 in ob drugih priložnostih. Da je traktor vozil toženec, je z gotovostjo mogoče zaključiti le za 10. 02. 2010. Tožnik je sicer trdil, da toženec namerno vozi v živo mejo tožnika, saj je to storil že tolikokrat, da to ne more biti več naključje, vendar je imel v mislih tako motilna dejanja pred 10. 02. 2010 kot motilna dejanja po 10. 02. 2010. Za motilna dejanja voženj v živo mejo je izvedel jeseni 2009, vendar so se ta izvajala s strani M.A., ki je ob pluženju vozil tako, da je sneg porival v živo mejo tožnika, in s strani toženca, njegovega sina in njegovega vnuka, zato vse do 10. 02. 2010 ni vedel, kdo je storilec motilnih dejanj. Tistega dne je toženca videla priča J.P. in ga fotografirala, tožnik in priči N. ter B.M. pa so videli posledice tega motilnega dejanja. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bile toženčeve vožnje s traktorjem ves ta čas redne, saj ne gre za redne vožnje v živo mejo, če se nekdo dvakrat podrsa ob živo mejo. Tožnik in priče so izpovedale, da je do motilnega dejanja že prišlo, ne pa da se je motilno dejanje redno dogajalo. Tožnik je nekajkrat pred motilnim ravnanjem dne 10. 02. 2010 opazil toženčev traktor preveč blizu njegove žive meje, vendar ni videl voznika in je šele po posledicah na živi meji videl, da je vozil preveč blizu. Do dne 10. 02. 2010 je bil prepričan, da je do takšnih voženj prišlo po nesreči. Toženec je tega dne živo mejo močno poškodoval, odlomile so se veje in je tako nastala večja škoda. Toženec sam priznava, da se motilno dejanje z dne 10. 02. 2010 razlikuje od drugih, saj je bila cesta zožena, živa meja pa gola in ranljiva, zato je bila živa meja na zunanji strani uničena. Vse priče so potrdile, da je bila vožnja z dne 10. 02. 2010 najhujša in je na živi meji pustila nepopravljive posledice, zato je drugačen zaključek sodišča prve stopnje zmoten oziroma preuranjen. Dokazni predlog, s katerim bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo o obstoju teh vej, je tožnik pravočasno predlagal in ga tudi substanciral, saj je ogled na kraju samem predlagal tudi za dokazovanje posledic motilnega dejanja z dne 10. 02. 2010, ki ga je sodišče prve stopnje kot nepotrebnega zavrnilo. Če je menilo, da je ta dokaz le deloma utemeljen (glede na navedbo, da tožnik doma hrani odlomljene veje), bi ga lahko pozvalo, naj odlomljene veje prinese na sodišče. Slikovno gradivo ne prikazuje polomljenih vej zaradi kota kamere. Vej, ki so bile polomljene dne 10. 02. 2010, pa ni na fotografiji, ker jih je priča J.P. takoj po motilnem dejanju pospravila, N.M. pa je pričo J.P. fotografirala pri pobiranju preostalih vej. Toženec ni pridobil soposest dela zemljišča, na katerem tik ob cesti raste živa meja. Posesti tega dela zemljišča, po katerem vožnja brez poškodovanja žive meji ni mogoča, toženec nikoli ni izvrševal. Neverjetno je, da lahko nekdo pridobi soposest voženj v živo mejo in soposest uničevanja tuje stvari. Tožnik je tožbo vložil v trenutku, ko so bile kumulativno podane vse predpostavke sodnega varstva zaradi motenja posesti. Ob prvem motilnem dejanju je lahko dokazal le, da je posestnik stvari in da je bila posest motena, šele ob motilnem dejanju dne 10. 02. 2010 pa je pridobil dokaze (CD posnetek in pričo) glede drugih predpostavk posestnega varstva (oseba motilca, da gre res za motenje, samovoljnost in protipravnost dejanja). Predhodna motilna dejanja, ki so se v večini razlikovala po načinu in posledicah, je štel za naključje oziroma nesrečo, ki se je primerila vozniku traktorja, ki je last toženca. Motilna dejanja pred 10. 02. 2010, s katerimi je bil tožnik seznanjen (motilno dejanje s strani M.A. s plugom, motilno dejanje s strani toženca ali njegovega sina ali vnuka ter motilno dejanje toženca, ki je nameraval populiti živo mejo), so raznovrstna, motilno dejanje s puljenjem žive meje nedokončano, motilno dejanje s plugom pa storjeno s strani tretje osebe, pri motilnem ravnanju jeseni 2009 pa živa meja ni bila tako poškodovana kot dne 10. 02. 2010. 3. Na pritožbo je odgovoril toženec in predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je v skladu z 32. členom SPZ mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca (subjektivni rok), najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (objektivni rok).

6. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec začel voziti s traktorjem v živo mejo že v drugi polovici leta 2009. Tako je trdil in izpovedal sam tožnik, njegovo izpoved pa so potrdile priče J.P. in B.M., zato pritožba z navedbami, da je mogoče le za dne 10. 02. 2010 z gotovostjo trditi, da je traktor vozil toženec, da je prihajalo do motenj na različne načine in s strani različnih oseb, ne more uspeti. Četudi je do motenja posesti žive meje prišlo tudi s plugom s strani druge osebe, z vožnjami s traktorjem v živo mejo s strani drugih oseb ter je živo mejo toženec želel tudi populiti, navedeno predstavlja zgolj dodatna motilna ravnanja, ki niso predmet tega spora, ne more pa omajati dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnikovo posest žive meje motil tudi toženec tako, da je vse od druge polovice 2009 večkrat oziroma pogosto s traktorjem vozil v živo mejo, saj je to nenazadnje trdil in izpovedal sam tožnik. Enako velja za pritožbene navedbe, da tožnik vse do 10. 02. 2010 ni bil prepričan glede storilca motenja oziroma glede tega, da gre dejansko za motenje in ne za nesrečo ali naključje. Že sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je tožnik že v drugi polovici leta 2009 zaznal motenje posesti, pri čemer je vedel tudi, da vozi traktor toženec. Pritožbeno sodišče se razlogom sodišča prve stopnje pridružuje in dodaja, da na neresničnost tožnikovih trditev, da je pred 10. 02. 2010 štel toženčeva ravnanja za nesrečo oziroma naključje, kažejo tudi njegove navedbe, da je cesta dovolj široka za vožnjo z vsemi vozili.

7. Ker iz tožnikove izpovedi izhaja, da je toženec med svojimi številnimi zaletavanji polomil veje žive meje, pri čemer je tudi dne 10. 02. 2010 polomil nekaj vej, in ker iz fotografij in posnetkov vožnje z dne 10. 02. 2010 ni razvidno kakšno posebno poškodovanje žive meje, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženčeva vožnja s traktorjem z dne 10. 02. 2010 ni pustila posebnih (hujših) posledic v primerjavi s prejšnjimi vožnjami. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi tožnik glede na tožnikovo skrbno beleženje toženčevih voženj in njihovih posledic, gotovo poskrbel, da bi se zabeležilo tudi hudo poškodovanje žive meje dne 10. 02. 2010. S sklicevanjem na razloge, zaradi katerih hudo poškodovanje iz slikovnega gradiva ne izhaja, zato pritožba pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Enako velja za izpostavljanje izpovedi prič, ki so trdile, da je bila vožnja z dne 10. 02. 2010 od vseh dotedanjih najhujša. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da bi se sodišče prve stopnje o obstoju polomljenih vej z dne 10. 02. 2010 lahko prepričalo z ogledom na kraju samem, saj ta dokaz ni bil predlagan zaradi ogleda polomljenih vej, ki jih tožnik hrani doma, temveč zaradi ogleda polomljenih vej na živi meji. Ker je dokazno breme na tožniku, ga sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno pozvati, naj odlomljene veje prinese na sodišče, kot to zmotno meni pritožba. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ogled ni več primeren dokaz za ugotavljanje stanja žive meje po vožnji dne 10. 02. 2010, ker se je po neizpodbijanih ugotovitvah poškodovanje žive meje nadaljevalo tudi 10. 02. 2010. Glede na navedeno trajnih škodljivih posledic vožnje z dne 10. 02. 2010, na katere opozarja pritožba, ne bi bilo mogoče ločiti od posledic, ki so jih pustile vožnje po 10. 02. 2010. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opraviti ogleda zaradi ugotovitve, da je na cesti dovolj prostora za vožnjo, saj ne gre za pravno relevantno dejstvo za odločitev v tej zadevi in tudi ni povezano z (zmotnim) zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil soposest dela zemljišča, na katerem tik ob cesti raste živa meja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dokaz z ogledom pravilno zavrnilo. Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnikovo posest žive meje s traktorjem motil toženec, ni razumljivo pritožbeno opozarjanje na tožnikove poizvedbe pri UE, iz katerih izhaja, da ima vozniško dovoljenje za traktor le toženec in da nanj ni registriran noben traktor, kar bi bilo po mnenju pritožbe treba upoštevati kot indic, da je spornega dne za volanom traktorja sedel toženec.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec že od druge polovice leta 2009 motil tožnikovo posest žive meje tako, da je s traktorjem pogosto vozil v živo mejo in pri tem (že tedaj) lomil njene veje, pri čemer tožnik po nobeni od teh voženj ni posadil novih poganjkov, izhaja, da je motenje posesti potekalo daljše časovno obdobje na isti način, prvotno stanje pa ni bilo vzpostavljeno, zato se pritožbeno sodišče strinja s argumentiranim stališčem sodiščem prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za nadaljevano motilno dejanje, pri katerem rok za vložitev tožbe teče, odkar je tožnik zvedel za prvo ravnanje in tistega, ki je motil posest. 9. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je dne 11. 03. 2010 vložena tožba zaradi motenja posesti prepozna. Objektivni rok enega leta do vložitve tožbe v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje res še ni potekel, vendar je od druge polovice leta 2009 do vložitve tožbe 11. 03. 2010 nedvomno potekel subjektivni rok tridesetih dni od dneva, ko je tožnik zvedel za motenje in storilca. Pritožba ne more uspeti z navedbami, da je tožnik šele dne 10. 02. 2010 pridobil dokaze, s katerimi bi lahko v pravdi zaradi motenja posesti uspel, saj navedeno ne vpliva na začetek in tek subjektivnega roka iz 32. člena SPZ. Materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec z motilnim ravnanjem voženj v živo mejo, pridobil soposest žive meje, na katerega opozarja pritožba, ni vplival na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže. Zavrženje tožbe narekuje ugotovitev o poteku subjektivnega roka iz 32. člena SPZ, v katerem je mogoče zahtevati sodno varstvo pred motenjem posesti. S potekom tega roka je namreč tožnikova pravica do sodnega varstva pred motenjem posesti ugasnila.

10. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako krije toženec sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).