Jedro

Izdaja končne situacije sama po sebi ne pomeni tudi formalnega prevzema del.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 3.667,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 300.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga njeno zavrnitev.

5. Iz podatkov sodnega/poslovnega registra je razvidno, da se je tožeča stranka (na podlagi pogodbe o pripojitvi z dne 20. 5. 2015) z vpisom v sodni register s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani ... z dne 5. 10. 2015 pripojila družbi A., d. d., kot prevzemni družbi in zaradi izvedbe pripojitve prenehala. Ker je A., d. d., univerzalna pravna naslednica toženke (šesti odstavek 580. člena Zakona o gospodarskih družbah) in ker so bila v revizijskem postopku vsa procesna dejanja opravljena, preden je prišlo do pravnega nasledstva, je revizijsko sodišče v tej zadevi odločilo kljub prekinitvi postopka (drugi odstavek 207. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Tožena stranka kot naročnica in družba V., d. d. kot izvajalka sta 30. 8. 2008 sklenili Izvajalsko pogodbo za izgradnjo avtobusnega postajališča, garažne hiše in poslovnega objekta po sistemu „ključ v roke“.

- V 27. členu Izvajalske pogodbe je bilo določeno, da ima naročnik (tožena stranka) za zavarovanje zahtevkov zaradi napak, ki se pokažejo po končanem formalnem prevzemu, pravico od vsake posamezne potrjene mesečne situacije z davkom na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in od končnega obračuna z DDV zadržati znesek v višini 10 %. Izvajalec lahko zadržani znesek odkupi z brezpogojno in nepreklicno bančno garancijo na prvi poziv, izdano s strani prvorazredne banke s sedežem v Republiki Sloveniji in rokom izplačila s strani banke 15 dni ter z rokom veljavnosti treh let. Za 10 % od bruto vrednosti konstrukcijskih del in strehe za dobo od 4. leta do 10. leta pa izvajalec dostavi menico z menično izjavo in pooblastilom banki za unovčenje. Zadržani znesek zavarovanja oziroma garancija, s katero se zadržani znesek odkupi, se po preteku garancijskega roka vrne, v kolikor do tega trenutka pomanjkljivosti niso bile grajane.

- Tožena stranka je na podlagi izstavljenih in potrjenih mesečnih situacij in izdane končne situacije po Izvajalski pogodbi izplačala 8,371.909,59 EUR, zadržala pa 402.730,39 EUR.

- Družba V., d. d. zadržanega zneska ni odkupila.

- Tožeča stranka kot kreditodajalka in družba V., d. d. kot kreditojemalka sta 9. 2. 2009 sklenili pogodbo o kratkoročnem kreditu.

- Za kritje in utrditev obveznosti iz kreditne pogodbe je 18. 3. 2009 družba V., d. d. tožeči stranki odstopila terjatve, ki jih je imela do tožene stranke po Izvajalski pogodbi.

- Družba V., d. d. svojih obveznosti v višini 300.000,00 EUR po pogodbi o kratkoročnem kreditu ni poravnala.

8. Tožeča stranka na podlagi pogodbe o odstopu terjatve od tožene stranke zahteva plačilo 300.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz zadržanega zneska.(1)

9. Tožena stranka je plačilu nasprotovala s trditvami, da ji družba V., d. d. za zavarovanje zahtevkov iz naslova stvarnih napak ni zagotovila zavarovanja oziroma da zadržanega zneska ni odkupila, zaradi česar njena terjatev (ki jo je odstopila tožeči stranki) še ni zapadla.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta pritrdili toženi stranki, da vtoževana terjatev še ni zapadla, ker družba V., d. d. od tožene stranke ni odkupila zadržanega zneska skladno s 27. členom pogodbe. Pojasnili sta, da garancijski rok iz Izvajalske pogodbe še ni potekel, zato dolžnost plačila zadržanih 10 % še ni nastopila.

11. V reviziji tožeča stranka trdi, da tožena stranka ni obrazloženo prerekala njenih trditev, da je bila končna situacija izdana v letu 2009, kar kaže na to, da je bil takrat izveden tudi končni formalni prevzem del, ko je začel teči garancijski rok za grajanje napak iz Izvajalske pogodbe. Navedeno naj bi kazalo na to, da je garancijski rok ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje že potekel. Ponavlja svoje navedbe, da tožeča stranka zaradi poteka garancijske dobe znesek v višini 10 % zadržuje neutemeljeno, saj bi morala skladno s 27. členom Izvajalske pogodbe po preteku garancijskega roka svoj dolg v celoti poravnati.

12. Revizijske navedbe, s katerimi tožeča stranka sodiščema prve in druge stopnje smiselno očita zagrešitev relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP, niso utemeljene. Četudi bi držale trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni obrazloženo prerekala njenih trditev, da je bila končna situacija izdana leta 2009, z njimi revidentka ne more uspeti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve svoje sodbe (ki mu je drugostopenjsko sodišče pritrdilo), izdaja končne situacije sama po sebi ne pomeni tudi formalnega prevzema del. Zgolj na podlagi dejstva, da je bila v letu 2009 izdana končna situacija, tako ni mogoče zaključiti, da je takrat začel teči tudi garancijski rok. Na zaključek, da končnega prevzema del (ki je trenutek, od katerega bi začel teči garancijski rok) tožeča stranka ni dokazala, zato morebitno priznanje trditev, da je bila končna situacija izdana leta 2009, ne more vplivati.

13. Tudi sicer pa je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo z dne 10. 1. 2014 navedla, da je garancijski rok „za izvršena konstrukcijska dela in strehe določen za obdobje 10 let po prevzemu, za ostalo pa 3 leta“. V tretjem odstavku 27. člena Izvajalske pogodbe je namreč določeno, da izvajalec za 10 % od bruto vrednosti konstrukcijskih del in strehe za dobo od 4. leta do 10. leta dostavi menico z menično izjavo in pooblastilom banki za unovčenje. V., d. d. kot izvajalec menice ni izstavil (kar med strankama ni bilo sporno) in toženi stranki tudi zato (še) ni bilo treba plačati zadržanega zneska. Dolžnost plačila preostanka bi namreč nastopila, če bi tožena stranka tožeči stranki izstavila menico skladno s tretjim odstavkom 27. člena Izvajalske pogodbe oziroma ko bi potekel tudi 10-letni garancijski rok, v kolikor do tega trenutka pomanjkljivosti izvedenih del ne bi bile grajane.

14. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 3.014,00 EUR stroškov odgovora na revizijo ter 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve, z 22 % DDV v višini 663,08 EUR, skupaj torej 3.667,08 EUR.

(1) V presežku (med 300.000,00 EUR in 402.730,39 EUR, kolikor je tožeča stranka zadržala) pa terjatev ni bila odstopljena v zavarovanje tožeči stranki in ni predmet obravnavanega tožbenega zahtevka.