Jedro

Odpoved še neuvedenemu dedovanju je pravno veljavno le ob izpolnitvi pogojev iz 137. člena ZD.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila ugotovljena toženkina popolna dedna odpravljenost po pokojnem A. B., zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je toženkin dedni delež po zapustniku s sprejemom danih 80.000,00 din v celoti pokrit. Pritožbo tožnikov proti odločitvi o glavnem tožbenem zahtevku in proti odločitvi o pravdnih stroških je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbi proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku pa je pritožbeno sodišče delno ugodilo tako, da je sodbo v tem delu razveljavilo in v obsegu podrejenega tožbenega zahtevka tožbo zavrglo.

Proti tej odločitvi vlaga revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, njeno spremembo tako, da bo ugodeno glavnemu zahtevku, podrejeno pa podrednemu tožbenemu zahtevku, sicer pa predlaga razveljavitev odločitev nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri tem, da je toženka glede na izjavo z dne 29.7.1981 zaradi odpovedi dedovanju dedno odpravljena. To objektivno dejstvo je zapuščinsko sodišče z napotitvenim sklepom na pravdo upoštevalo. Tožnika torej dokazujeta objektivno dejstvo toženkine neupravičenosti do zapuščine. Med zapustnikom in toženko je bilo dogovorjeno, da se dano darilo vračuna v dedovanje v obsegu popolne dedne odpravljenosti. O teh okolnostih izpodbijani sodni odločbi nimata potrebnih razlogov. Nepravilno je sklepanje sodišča druge stopnje, da tožnika nimata pravne koristi na vložitev podrejenega tožbenega zahtevka.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Revizijski očitek pa v tej smeri ni podan. Odločilna dejstva so v postopku na nižjih stopnjah bila ugotovljena v okviru tožbene trditvene podlage o popolni dedni odpravljenosti toženke zaradi pisne izjave z dne 29.7.1981. Sprejeto je bilo stališče, da nesporno od toženke podpisane izjave glede na pravilno pravno razlago določb zakona o dedovanju o dedni izjavi ni mogoče sprejeti za veljavno odpoved še neuvedenemu dedovanju (137. člen zakona o dedovanju - Uradni list SRS, št. 15/76), ker pri sestavljanju te izjave niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Druga dejstva, ki se nanašajo na upoštevanje darila v dedni delež v obsegu navedene tožbene trditvene podlage niso odločilne narave, glede na podrejeni tožbeni zahtevek pa tožnikoma ne dajejo pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Odločilna dejstva v tej smeri revizija vidi v obsegu trditev o tem, da bi bilo treba od zapustnika prejeto darilo toženki vračunati v dedni delež in nato ugotoviti njeno popolno dedno odpravljenost. Postopek v tej smeri pa je v okviru te pravde najmanj preuranjen. Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da v sedanji fazi zapuščinskega postopka ni znan niti obseg zapuščine po pokojnem očetu pravdnih strank (tožnika napovedujeta celo uveljavljanje izločitvenih zahtevkov), niti velikost toženkinega dednega deleža. Tožnika torej v obsegu podrejenega tožbenega zahtevka in tam zatrjevanih posplošenih trditev od njega nimata pravne koristi. Za ugotovitveno tožbo (2. odstavek 187. člena ZPP) pa mora biti izkazan pravni interes, sicer jo je treba po določbi 2. odstavka 288. člena ZPP zavreči. Izpodbijani sodni odločitvi torej ni mogoče očitati niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje revizija (tistih, ki jih mora revizijsko sodišče upoštevati po določbi 386. člena ZPP po uradni dolžnosti, v pravdi ni bilo), niti zmotne uporabe določb zakona o dedovanju. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.