Jedro

Subjektivni rok za podajo odpovedi ni začel teči z dnem, ko se je tožnik na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bila predhodna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena, vrnil nazaj na delo, ker tega dne tožena stranka ni izvedela ničesar v povezavi z nastankom in obstojem poslovnega razloga. Za dejstvo, da dela tožnika ni potrebovala, je vedela najmanj od spremembe sistemizacije oziroma od ukinitve njegovega delovnega mesta, kar pomeni, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku tridesetih dni od seznanitve z razlogom za odpoved in tako nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se glasi: „Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2007 je nezakonita.

Ugotovi se, da je delovno razmerje tožniku nezakonito prenehalo.

Tožena stranka je dolžna tožnika vrniti na delo, ga od 9. 2. 2007 prijaviti v socialno zavarovanje (obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti) in mu s tem dnem vpisati delovno dobo v delovno knjižico, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 575,86 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 210,68 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 1. 2007 in za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo, zaradi česar ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ga od dne 9. 2. 2007 prijaviti v socialna zavarovanje in mu s tem dnem vpisati delovno dobo v delovno knjižico.

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Navedel je, da je podano nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in razlogi, ki jih je v obrazložitvi navedlo sodišče prve stopnje, oziroma listinsko dokumentacijo v spisu. S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 120/2004 z dne 25. 11. 2004, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 188/2005 z dne 2. 3. 2006, je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana pred obravnavano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, toženi stranki pa je bilo naloženo, naj tožnika pozove nazaj na delo. Tega ni storila vse do decembra 2006, ko je poziv na delo izdala zgolj pod pretnjo denarne kazni v izvršilnem postopku in po obisku inšpektorja za delo. Priča P.K., ki opravlja računovodsko in kadrovsko funkcijo pri toženi stranki, pa je povedala, da so v letu 2004 na delovno mesto tožnika zaposlili drugo delavko, ki je v decembru 2005 odšla na porodniški dopust. Že tedaj se je obseg dela na delovnem mestu vodja čistilne naprave zmanjšal, tako da tega dela ni več opravljal posamezni delavec, ampak se je razdelilo med druge, tožena stranka pa se je seznanila z dejstvom, da tožnikovega dela ne potrebuje več. Četudi upoštevamo kot začetek teka subjektivnega roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga datum spremembe sistemizacije 5. 12. 2006, je ravnanje tožene stranke, ki je odpoved podala šele 5. 1. 2007, po dvaintridesetih dneh, nezakonito. Omenjena sprememba sistemizacije tudi ni bila predhodno ustrezno objavljena oziroma zaposleni z njo niso bili seznanjeni, zaradi česar ni zakonita.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, vendar je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo in zato nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba nerazumljiva oziroma da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo razloge, ki so sami s seboj v nasprotju, s čimer naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vse kršitve pravil postopka, vsebovane v citirani točki 2. odstavka 339. člena ZPP, se nanašajo na sestavo sodbe, ki mora biti pismeno tako izdelana, da omogoča strankam in pritožbenemu sodišču preizkus, zakaj je sodišče prve stopnje odločilo tako, kot izhaja iz izreka. To pomeni, da so določbe postopka prekršene le, kadar so podane takšne pomanjkljivosti, da preizkus izpodbijane sodbe sploh ni mogoč. V presojani zadevi to ni tako, prav tako pa tudi ni podano nasprotje med tem, kar je o vsebini listin in zapisnikov z glavne obravnave navedeno v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje in med samimi listinami oziroma zapisniki, kot neutemeljeno navaja pritožba.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu vodja čistilne naprave. Delovno razmerje mu je enkrat že prenehalo, vendar je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 120/2004 z dne 25. 11. 2004, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 188/2005 z dne 2. 3. 2006, ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo. Slednje je tožena stranka storila šele na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljutomeru, opr. št. In 06/00059 z dne 19. 10. 2006, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Cp 2738/2006 z dne 21. 11. 2006. Tožnika je 6. 12. 2006 obvestila, naj se 11. 12. 2006 zglasi nazaj na delo, 29. 12. 2006 pa je izdala obvestilo o tem, da je njegovo delovno mesto ukinjeno in da njegovega dela ne potrebuje več. Iz istega razloga mu je 5. 1. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga, kot je definiran v 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), to je, da je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih pogojev na strani delodajalca. Slednje izhaja tako iz dokumenta z dne 5. 12. 2006 z naslovom „sprememba sistemizacije delovnih mest v U. d.o.o.“, v katerem je navedeno, da se ukine delovno mesto vodja čistilne naprave in da se naloge tega delovnega mesta delijo na sorodna delovna mesta vodja proizvodnje, razvojni tehnolog ter direktor, kot tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke S.P. in priče P.K. Zmotno pa je sodišče prve stopnje štelo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, znotraj tridesetdnevnega subjektivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

Skladno s citirano določbo ZDR mora delodajalec podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogom za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo kot začetek teka subjektivnega roka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dan, ko se je tožnik vrnil na delo, torej 11. 12. 2006. Tega dne namreč tožena stranka ni izvedela ničesar v povezavi z nastankom in obstojem poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je potrebno upoštevati, da je sodba, s katero je bilo odločeno o tožnikovem reintegracijskem zahtevku, postala pravnomočna 2. 3. 2006 in jo je bila tožena stranka že tedaj dolžna izvršiti. Zato na tek subjektivnega (in tudi objektivnega) roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi nikakor ne more vplivati dan, ko je pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. 120/2004 z dne 25. 11. 2004, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 188/2005 z dne 2. 3. 2006, dejansko izvršila in (po izdaji pravnomočnega sklepa o izvršbi in posredovanju inšpektorja za delo) tožniku izdala poziv nazaj na delo. To, da njegovega dela ni potrebovala, je vedela najmanj od spremembe sistemizacije oziroma ukinitve njegovega delovnega mesta 5. 12. 2006. Zaradi tega je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala šele po več kot tridesetih dneh, 5. 1. 2007, nezakonita, kot utemeljeno navaja tožnik v pritožbi.

Tožnikove navedbe o tem, da sprememba sistemizacije delovnih mest ni bila objavljena in posledično ni veljavna, predstavljajo pritožbeno novoto. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v postopku odločanja o pravnem sredstvu je po določilu 1. odstavka 337. člena ZPP izključeno, razen v primeru, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel podati in predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do zaključka glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Ker tožnik tega ni izkazal, pritožbeno sodišče opisanih navedb pri presoji utemeljenosti pritožbe in zakonitosti izpodbijane sodbe ni upoštevalo.

Ob tem je pritožbeno sodišče še ugotovilo, da tožena stranka v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2007 ni niti navedla niti dokazala, da je pred svojo odločitvijo med seboj primerjala posamezne delavce na primerljivih delovnih mestih. Poleg določb ZDR, ki urejajo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma posledice trajnega prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, vsebujejo določbe v zvezi z ugotavljanjem presežnih delavcev (torej delavcev, katerih delo postane nepotrebno) tudi posamezne kolektivne pogodbe. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti (KPtoupd; Ur. l. RS, št. 5/98 in nadaljnji, ki je tudi z oziroma na 19. člen Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti o načinu usklajevanja plač, povračil v zvezi z delom in regresom za letni dopust (Ur. l. RS, št. 127/06) v spornem obdobju veljala tako za toženo stranko kot za pri njej zaposlenega tožnika), konkretno opredeljenih določb v zvezi s to problematiko sicer nima, vendar pa v 7. členu določa, da so poleg določil Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd; Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji) glede pravic in obveznosti delodajalca in delavcev v tej pogodbi opredeljene še posebne pravice in obveznosti, ki so specifične za obravnavane dejavnosti. To pomeni, da je potrebno v tem sporu upoštevati določbe SKPgd – ne glede na dejstvo, da je bila s 31. 12. 2005 odpovedana oziroma da so se določbe njenega normativnega dela uporabljati le do 30. 6. 2006, saj je bila z določbo 7. člena KPtoupd SKPgd inkorporirana v to kolektivno pogodbo. Ker pa KPtoupd še vedno velja in ker so njene določbe za delavce ugodnejše od zakonske ureditve, jih je glede na določbo 2. odstavka 7. člena ZDR potrebno uporabiti (stališče Vrhovnega sodišča, na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 429/2006 z dne 27. 2. 2007). To pomeni, da bi morala tožena stranka pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku uporabiti kriterije, določene v 17. členu SKPgd, oziroma bi morala v sodnem postopku dokazati, da glede na tožnikovo stopnjo in vrsto strokovne izobrazbe ni bilo drugih primerljivih delavcev.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pritožbi je ugodilo in po določbi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 1. 2007 in za reintegracijo ter prijavo v socialna zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico, ugodilo.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče skladno z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o povračilu stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožniku je glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03) priznalo 300 točk za sestavo tožbe, 225 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, 150 točk za nadaljnji narok, 50 točk urnine in 2 % (20,5 točke) materialnih stroškov, skupaj 1.045,5 točke. Preostale priglašene stroške je ocenilo kot nepotrebne, saj so že zajeti v priznani nagradi. Glede na vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo utemeljeno priglašeni stroški postopka tožnika 479,88 EUR oziroma skupaj z 20 % davka na dodano vrednost 575,86 EUR. Navedeni znesek mu je po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti tožena stranka, zaradi česar je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na določilu 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo pritožbe (375 točk ali 172,13 EUR), kar skupaj z 2 % materialnih stroškov (3,44 EUR) in 20 % davkom na dodano vrednost (35,11 EUR) znaša 210,68 EUR. Navedeni znesek mu je glede na načelo uspeha v postopku dolžna povrniti tožena stranka.