Jedro

Tožnik ne more uspeti s trditvijo, da je v dobri veri pridobil nepremičnino, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo in zato ves čas v pravnem prometu, saj navedena dejstva ne dajejo podlage za domnevo, da je za obravnavani objekt bilo izdano lokacijsko dovoljenje.

Sklicevanje na zemljiškoknjižne podatke tožnika ne razbremeni obveznosti, ki izhajajo iz 73. člena ZUN, saj po prvem odstavku 73. člena ZUN inšpekcijski ukrep odstranitve in vzpostavitve v prejšnje stanje praviloma zadene investitorja, če tega ni mogoče odkriti, pa lastnika oz. upravljalca zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 11.2.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 16.9.1999. S to je bilo odločeno, da morata tožnik in M.G. kot investitorja v 45 dneh po prejemu odločbe odstraniti stanovanjsko hišo tlorisne dimenzije 13,00 m x 11,00 m, vertikalnega gabarita, delno podkleteno in pritličje s streho dvokapnico na zemljišču s parc. št. 411/4 k.o. R., ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (točka 1 izreka), da za navedene objekte veljajo prepovedi iz 76.c člena ZUN (točka 2 izreka), da v kolikor ne bosta opravila naloženega dejanja, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njune stroške (točka 3 izreka), da bosta stroške postopka, nastale z izvršbo, plačala investitorja na podlagi posebnega sklepa (točka 4 izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 5 izreka).

Sodišče prve stopnje se v delu, v katerem tožnik ponavlja ugovore iz pritožbe, sklicuje na odločbo tožene stranke, saj je ta po presoji sodišča prve stopnje nanje pravilno in popolno odgovorila. Izrečeni inšpekcijski ukrep temelji na 1. odstavku 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 29/95 in 44/97 v nadaljevanju: ZUN). Iz upravnega spisa izhaja, da za obravnavani poseg v prostor ni bilo izdano nobeno upravno dovoljenje niti prejšnjima lastnikoma niti tožniku in njegovi ženi, česar tožnik ne zanika. Tožbene navedbe, da dejstva, da je hiša vpisana v zemljiško knjigo, katastrski načrt, da je pridobil odločbo o dovolitvi adaptacije objekta, da ima hišno številko in da že 15 let plačuje tudi davek na ta stanovanjski objekt, predpostavljajo obstoj gradbenega oziroma lokacijskega dovoljenja, so neutemeljene, saj ZUN ne vsebuje določb, ki bi na podlagi kakršnihkoli dejstev predpostavljale obstoj ustreznega upravnega dovoljenja. Za vsako gradnjo oziroma poseg v prostor je potrebno pred pričetkom gradnje pridobiti ustrezno upravno dovoljenje, takega dovoljenja pa tožnik nima. Tožbena navedba, da je izpodbijano odločbo izdala nepooblaščena oseba, je neutemeljena, saj je iz pooblastila ministra z dne 3.1.1996 razvidno, da je B.P. pooblaščena za odločanje v upravnih stvareh na drugi stopnji. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da tožniku ni bilo omogočeno, da je kot stranka udeležen v postopku, in da je bilo kršeno načelo kontraditkornosti postopka, saj po 1. odstavku 76. člena ZUN organ urbanistične inšpekcije o tovrstnih zadevah odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. V obravnavani zadevi pa je tožnik ob inšpekcijskem pregledu dne 7.3.1998 podal izjavo na zapisnik, ki ga je tudi podpisal in nanj ni imel pripomb. Tožbene trditve, da naj bi bila z izpodbijano odločbo kršena splošna načela civilnega in upravnega prava ter človekove pravice, tožnik ni konkretiziral, zato gre za povsem pavšalne trditve, ki na odločitev ne morejo vplivati.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Sporno nepremičnino, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo in ves čas v pravnem prometu, je pridobil v dobri veri.

Tožniku se zmotno očita, da ni pridobil lokacijskega dovoljenja, saj se očitek nanaša na poseg v prostor, ki sta ga izvršila prejšnja lastnika nepremičnine. Odgovornosti za pridobivanje dovoljenj ni mogoče prenašati na bodočega dobrovernega lastnika, zato tudi tožniku ne more biti izrečena sankcija v obliki rušenja lastne hiše. Prav takšno ravnanje pomeni kršitev načela pravičnosti. Formalizem ne sme prevladati nad vsebino. Kakšen je vendar namen državnih organov, ki vztrajajo pri rušenju nemotečega in neškodljivega skromnega bivališča upokojenca, ki pomeni rezultat tožnikovega štirideset let družbi koristnega dela. Tožnik sedaj poskuša ukreniti vse, kar je možno, da bi upravni organi vendarle izdali dovoljenje za gradnjo njegove več kot 25 let stare hiše. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno presojo sodišču prve stopnje.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN. Če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Za presojo zakonitosti urbanističnega ukrepa je torej bistveno, ali je bil obravnavani poseg v prostor izveden brez predpisanega upravnega dovoljenja. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v upravnih spisih pravilno presodilo, da za obravnavani objekt ni bilo izdano lokacijsko dovoljenje. Tudi pritožbeno sodišče namreč meni, da ZUN ne vsebuje določb, ki bi na podlagi kakršnihkoli dejstev predpostavljale obstoj ustreznega upravnega dovoljenja. Tožnik zato ne more uspeti s trditvijo, da je v dobri veri pridobil nepremičnino, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo in zato ves čas v pravnem prometu, saj navedena dejstva ne dajejo podlage za domnevo, da je za obravnavani objekt bilo izdano lokacijsko dovoljenje. Sklicevanje na zemljiškoknjižne podatke, tožnika ne razbremeni obveznosti, ki izhajajo iz 73. člena ZUN. Po 1. odstavku 73. člena ZUN namreč inšpekcijski ukrep odstranitve in vzpostavitve v prejšnje stanje praviloma zadane investitorja, če tega ni mogoče odkriti, pa lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da sta tožnik in njegova žena v letu 1986 kupila obravnavani stanovanjski objekt, zgrajen do III. gradbene faze. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik s pridobitvijo lastninske pravice na tako zgrajenem objektu prevzel vse pravice in obveznosti v zvezi s kupljenim objektom, zato njega zadenejo sankcije zaradi nezakonitega posega v prostor. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bili izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.