Jedro

Pritrditi je treba pritožbi, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča le pavšalne. V sodbi ni odgovorjeno na ustrezno substancirane trditve tožnika o krivdni odškodninski odgovornosti delodajalca, ker ni ravnal skladno s Pravilnikom. Ni jasno od kje sodišču zaključek, da: "breme za tožnika ni bilo tako težko, da ga ne bi zmogel, kljub njegovi krhkosti je koeficient teže še vedno sprejemljiv." Ni razvidno, koliko je bilo steklo sploh res težko, niti kakšen pripomoček za prenašanje bremen naj bi bil zagotovljen, iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj sodišče verjame pričam tožene stranke glede usposobljenosti tožnika za prenašanje težkih in nerodnih bremen.

Zaključki izpodbijane sodbe so nekonkretizirani, ker je posledica dejstva, da sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem, da bi npr. ugotovilo sprejemljivost koeficienta teže, ali in če kakšne pripomočke bi bilo treba uporabiti, kako bi moralo biti organizirano prenašanje takih bremen, kot je bilo konkretno (ni ugotovljeno, kako težko je bilo steklo), kakšne organizacijske in tehnične ukrepe za prenašanje bremen bi moral sprejeti tožnikov delodajalec, ali je bilo glede na konstitucijo tožnika dopustno, da mu je bilo naloženo prenašanje konkretnega bremena. Za presojo utemeljenosti tožnikovih očitkov zavarovancu tožene stranke je potrebno strokovno znanje iz varstva pri delu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev škode, ki jo je tožnik utrpel pri delu pri zavarovancu tožene zavarovalnice.

2. V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo ustrezno spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo presojo. Sodišču prve stopnje očita, da je ugotavljalo pretežno dejstva, ki gredo v korist zavarovancu tožene stranke. Le pavšalno je ugotovilo, da je bilo organizirano usposabljanje iz varstva pri delu, čeprav v resnici praktičnega preizkusa ni bilo, niti ni bilo pokazano nošenje nerodnih in težkih bremen, pa tudi o pripomočkih za nošenje niso nikoli govorili. Sodišče je ignoriralo kogentno določbo 6. člena Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu pri ročnem premeščanju bremen (v nadaljevanju Pravilnik). Za nošenje težkih bremen ni bil ustrezno usposobljen niti izkušen. Nadrejeni ni v skladu s Pravilnikom ocenil, ali je tožnik, ki je fizično izredno šibak, primeren za nošenje težkega in nerodnega bremena po stopnicah, ni ga opozoril na uporabo ustreznih pripomočkov za prenašanje, ni poveril naloge zaradi nerodnosti bremena še dodatnemu (tretjemu) delavcu. Dejstvo, da je vedel za obstoj pripomočka za nošenje, ne izključuje malomarnosti zavarovanca tožene stranke. Predlagal je dokazovanje z izvedencem varstva pri delu, ker sodišče dokaza ni izvedlo, je storilo kršitev po 8. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj na podlagi zaslišanja direktorja zavarovanca in pogodbenega sodelavca zavarovanca, zadolženega za varnost pri delu, sodišče ni moglo ustrezno ugotoviti relevantnega dejanskega stanja, saj sta priči pristranski in posredno zainteresirani za zavrnitev tožbenega zahtevka, njuni izpovedbi bi moralo sodišče preveriti s pomočjo izvedenca.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je zatrjeval krivdno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in objektivno odškodninsko odgovornost (drugi odstavek 131. člena OZ). Ugotovitev sodišča, da veliko in težko steklo, ki ga je tožnik skupaj s sodelavcem nesel po stopnicah, samo po sebi ni nevarno, niti ne gre za nevarno dejavnost, zato zavarovanec tožene stranke ne odgovarja po načelu vzročnosti, pritožba ne izpodbija. Tudi višje sodišče v okviru uradnega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) v zvezi s presojo glede objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni ugotovilo kršitev.

6. Krivdno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke je tožnik utemeljeval s trditvami, da je bilo steklo, ki ga je moral s sodelavcem nesti po stopnicah, veliko približno 1 x 2 m, težko najmanj 70 kg in zelo nerodno, breme je bilo zanj, ki tehta komaj 50 kg, pretežko, zato mu je pri nošenju stekla po stopnicah navzgor počila mišica v desni roki. Delodajalcu je očital, da je kršil določbe Pravilnika, saj ni ocenil varnostnih razmer in se ni s primernimi ukrepi izognil tveganju za nastanek poškodb. Ob dodelitvi naloge ni upošteval njegovih fizičnih in zdravstvenih zmožnosti ter njegove dejanske usposobljenosti, ni poskrbel za ustrezno opremo in usposobljenost tožnika za tovrstno delo, ki ni sodilo v njegovo običajno delo. Izrecno se je tožnik skliceval na določbe 4. in 6. člena Pravilnika. Za dokazovanje svojih trditev o odgovornosti delodajalca je predlagal tudi izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni šlo za „posebno prenašanje bremen“, da breme ni bilo tako težko, da ga tožnik kljub krhkosti ne bi zmogel, da je koeficient teže še vedno sprejemljiv (točka 30 obrazložitve izpodbijane sodbe), da so težavnost prenosa delno ublažile rokavice, ki jih je tožnik uporabljal. Ugotovilo je tudi, da je imel opravljen zdravniški pregled in preizkus usposobljenosti za varno delo. Na podlagi teh ugotovitev je presodilo, da škodni dogodek ni posledica kakršnekoli opustitve zavarovanca tožene stranke, temveč je izključna posledica trenutne nepazljivosti tožnika oziroma nesrečnega naključja.

8. Pritrditi je treba pritožbi, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča le pavšalne. V sodbi ni odgovorjeno na ustrezno substancirane trditve tožnika o krivdni odškodninski odgovornosti delodajalca, ker ni ravnal skladno s Pravilnikom. Ni jasno od kje sodišču zaključek, da: "breme za tožnika ni bilo tako težko, da ga ne bi zmogel, kljub njegovi krhkosti je koeficient teže še vedno sprejemljiv." Ni razvidno, koliko je bilo steklo sploh res težko, niti kakšen pripomoček za prenašanje bremen naj bi bil zagotovljen, iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj sodišče verjame pričam tožene stranke glede usposobljenosti tožnika za prenašanje težkih in nerodnih bremen.

9. Zaključki izpodbijane sodbe so nekonkretizirani, ker je posledica dejstva, da sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem, da bi npr. ugotovilo sprejemljivost koeficienta teže, ali in če kakšne pripomočke bi bilo treba uporabiti, kako bi moralo biti organizirano prenašanje takih bremen, kot je bilo konkretno (ni ugotovljeno kako težko je bilo steklo), kakšne organizacijske in tehnične ukrepe za prenašanje bremen bi moral sprejeti tožnikov delodajalec, ali je bilo glede na konstitucijo tožnika dopustno, da mu je bilo naloženo prenašanje konkretnega bremena. Za presojo utemeljenosti tožnikovih očitkov zavarovancu tožene stranke je potrebno strokovno znanje iz varstva pri delu.

10. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Ker sodišče prve stopnje ni angažiralo izvedenca za varstvo pri delu in posledično ni vsebinsko pretehtalo tožnikove trditve o protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, je zagrešilo uveljavljano kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo izvedlo predlagane dokaze in ugotovilo vsa, za presojo glede utemeljenosti tožbenih očitkov relevantna dejstva ter o zadevi ponovno odločilo, pri čemer bo moralo svoje ugotovitve in zaključke konkretizirano utemeljiti (354. člen ZPP).

11. Glede na to, da izvedenec v postopek še sploh ni bil vključen, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča le pavšalne in da bo v nadaljevanju postopka morda treba angažirati še izvedenca medicinske stroke ter ugotavljati kakšna škoda je tožniku nastala, sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti kršitev in sprejeti meritorne odločitve. Če bi samo prvič ugotavljalo cele sklope pravno relevantnih dejstev, bi strankama odvzelo ustavno zagotovljeni pravici do izjave in pritožbe.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.