Jedro

Za nacionalno pripadnost otroka iz nacionalno mešanega zakona so, poleg izvora, pomembne tudi druge okoliščine, ki kažejo na nacionalno opredelitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 1.3.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 16.10.1992, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik ni državljan Republike Slovenije (1. točka izreka) ter da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91.I, 38/92), ni štel za jugoslovanskega državljana (2. točka izreka). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje izpodbijano odločbo pravilno oprl na določbo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 104/47, 105/48), po kateri se tožnik ni štel za državljana FLRJ, ker je oseba nemške narodnosti in živi v tujini. Nemško narodnost poleg izvora dokazujejo tudi podatki iz različnih arhivov, kjer je vpisan kot Volksdeutscher. V tujini pa še vedno živi. Zatrjevana tožnikova lojalnost do NOV pa na odločitev ne more vplivati, ker tretjega pogoja iz 2. odstavka citiranega 35. člena, to je nelojalnega obnašanja glede na določbo 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I) v postopku za ugotovitev državljanstva ni mogoče ugotavljati.

Tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je Slovenec. Zmotna je ugotovitev, da tožnikov izvor dokazuje njegovo nemško narodnost. Tožnik se je rodil 19.5.1912 v Sloveniji in njegov rojstni list je sestavljen v slovenskem jeziku. Tožnikov oče je bil sicer avstrijski oficir, vendar sta se dve leti po njegovem rojstvu starša razvezala. Po razvezi je tožnik živel pri materi in kasneje pri njenih starših v Sloveniji. Tožnikova mati A.D. je bila rojena Sloveniji in vsi njeni predniki so bili Slovenci, rojeni na območju Slovenije. Ljudsko in srednjo šolo je obiskoval v Sloveniji in je maturiral na ... gimnaziji. Zaradi objektivnih okoliščin je gozdarstvo študiral v Brucku na Muri. Po končanem študiju se je zaposlil v Sloveniji. V času nemške agresije na Jugoslavijo je kot oficir jugoslovanske vojske bil tudi nekaj časa v ujetništvu. Svojo nacionalno pripadnost je dokazoval tudi s tem, da je tudi med vojno govoril slovensko, kar izhaja iz izjav P.J., A.R., L.L. in izjave tridesetih oseb. Tudi v družinskem listu popisa prebivalstva iz leta 1936 je navedeno, da je tožnikov materin jezik slovenski, narodnost pa "jugoslovanska". Med vojno je tožnik imel običajno legitimacijo, kar dokazuje, da se je opredeljeval za Slovenca, za kar so ga štele tudi okupacijske oblasti. Osebe, katerim so nemške oblasti poslale "zeleno karto", so v primeru če so bile Nemci, dobile takoimenovano sivo karto. Imetniki "sive karte" so lahko bili le pravi Nemci. Tožnik takšne karte nikoli ni prejel niti je ni želel. Ene izmed ugodnosti "sive karte" je bila možnost dobiti potni list. Tožnik je 6 krat zaprosil za potni list za prestop nemško-italijanske meje, vendar ga ni dobil. V taborišču v Avstriji se je tožnik prav tako deklariral za Jugoslovana. Vse te okoliščine in predloženi dokazi niso bili upoštevani, ampak je kot dokaz bil upoštevan samo nek seznam in različni arhivi, ne da bi bilo obrazloženo, kakšne listine jih sestavljajo, kdo jih je sestavil, saj je citiran samo dopis Inštituta za novejšo zgodovino. Zato odločbe glede tega niti ni mogoče preizkusiti.

Meni še, da določba 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1948, da se za državljana FLRJ ne štejejo osebe, ki so nemške narodnosti in živijo v tujini, gotovo nanaša na osebe, ki živijo v tujini prostovoljno in ne na osebe, ki so se morale izseliti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnikov oče nemškega porekla, njegova nemška narodnost pa je razvidna tudi iz shranjenih okupatorjevih in jugoslovanskih arhivov. Meni, da je slednje dejstvo zadosten dokaz za tožnikovo narodnost. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Oba organa sta izpodbijano odločbo oprla na določbo 2. odstavka 35. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48 - ZD FLRJ, ki je začel veljati 4.12.1948 in je veljal do uveljavitve zakona o jugoslovanskem državljanstvu, Uradni list SFRJ, št. 38/64). Po citirani določbi se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodu in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Tožena stranka pravilno ugotavlja, da glede na določbo 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji v postopku za ugotovitev državljanstva, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ.

Toda tožbeni ugovori sodišču vzbujajo dvom predvsem v nadalnjo ugotovitev, da je tožnikova nemška narodnost poleg njegovega izvora potrjena s podatki različnih arhivov, kjer je vpisan kot Volksdeutscher. Ta odločilna dejanska ugotovitev je tako pomanjkljivo obrazložena, da je niti ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka namreč ne pove, na podlagi katerih dokazov je ugotovila, da je tožnik po izvoru nemške narodnosti in tudi ne navaja, v katerih arhivih je vpisan kot Volksdeutscher. Glede slednje okoliščine se organ prve stopnje sicer sklicuje na dopis Inštituta za novejšo zgodovino z dne 11.5.1992, iz katerega je razvidno, da je tožnik vpisan v seznamu "Volksdeutscherjev" na območju NOO ... Temu dopisu je res predložena fotokopija seznama "Volksdeutscherjev" NOO ... Toda po oceni sodišča, zgolj ta seznam sam zase, ne da bi bila dana tožniku možnost, da se o njem izjasni, ne daje dovolj zanesljive podlage glede tožnikove narodnosti. Drugih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih je bila sprejeta ta odločilna dejanska ugotovitev, pa organ prve stopnje niti tožena stranka ne navajata.

Tožnik zatrjuje, da je bila njegova mati Slovenka, prav tako njeni predniki, oče pa avstrijski oficir. Če je to točno, potem so poleg tožnikovega izvora pomembne tudi druge okoliščine, ki kažejo na njegovo nacionalno opredelitev. V dosedanjem postopku te okoliščine niso bile razčiščene. Zato bo v dopolnjenem postopku potrebno izvesti ponujene dokaze o tožnikovem rodu in o tem, kje se je šolal do končane srednje šole in v kakšnem jeziku, ter oceniti ponujeni dokaz o popisu prebivalstva iz leta 1936 (to je podatke o jeziku in narodnosti). Glede zatrjevane nacionalne opredelitve pred in med okupacijo bo tožniku potrebno dati možnost, da predlaga konkretne dokaze (doslej je sicer predložil pismene izjave več oseb, vendar brez popolnih naslovov in tudi ni predložil zatrjevane običajne legitimacije med vojno). Upoštevajoč določbo 3. dostavka 143. člena ZUP bo tožniku potrebno tudi možnost, da se izjavi o konkretnih podatkih "različnih arhivov", kjer je po ugotovitvah tožene stranke, vpisan kot Volksdeutscher. Ker je pomembna tudi tožnikova nacionalna opredelitev v času uveljavitve 2. odstavka 35. cit. zakona, naj tožnik predloži dokaze o zatrjevani nacionalni opredelitvi v taborišču v Avstriji. Vse tako izvedene dokaze bo potrebno oceniti in to oceno obrazložiti, ugotovljeno dejansko stanje pa v odločbi v celoti navesti in odločbo obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkustiti (2. odstavek 209. člena ZUP).

Ne da bi se sodišče spuščalo v razloge, iz katerih je tožnik zapustil Slovenijo (ugotovitev o tem v odločbi ni), je dejstvo, da je to stanje ostalo trajne narave in tožnik še danes živi v tujini.

Ker je o odločilnih dejanskih okoliščinah dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise.