Jedro

Pri tožniku je življenjska aktivnost zmanjšana pri večjih fizičnih aktivnosti, npr. rekreativno igranje nogometa, kar za tožnika predstavlja zelo pomembno dejavnost in je omejena zaradi bolečin, ki se pri tem pojavijo. Tožnik še lahko igra nogomet, vendar ne na nivoju, kot ga je igral pred nesrečo. Tožnik ima občasne težave, če dlje časa fizično dela, pri tem pa je potrebno upoštevati, da je tožnik navadni fizični delavec in da je bil ob poškodbi star 41 let. Tožnikova življenjska aktivnost je zmanjšana za 5 %. Pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine tožnika zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znaša 6.000,00 EUR.

Določilo 161. člena ZPP vsebuje pravilo o tem, kako se sospornikom naloži povračilo pravdnih stroškov, ne ureja pa natančno procesnih položajev posameznih sospornikov, glede na njihov uspeh v postopku. Na vprašanje, ali je eventualno tožena stranka v razmerju do tožnika upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, kadar tožnik s tožbo uspe že proti prvemu tožencu (kar velja za konkretni primer), starejša slovenska sodna praksa odgovarja pritrdilno. Takšno stališče ne vzbuja pomislekov, saj pravda tudi proti eventuelno toženemu začne teči, ko se mu vroči tožba, zato je upravičen tudi do povračila stroškov, ne sicer na podlagi načela uspeha (tožbeni zahtevek proti eventuelno tožbenemu se ne zavrne) ampak po krivdnem načelu (1. odstavek 156. člena ZPP). Zato je tožnik dolžan tretjetoženi stranki (lastnici avto dvigala, pri uporabi katerega se je tožnik poškodoval), eventuelnemu sosporniku na toženi strani, povrniti nastale stroške postopka, odmerjene skladno z Zakonom o odvetniški tarifi.

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo (prva alineja I. točke izreka) delno spremeni tako, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 15.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila.

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (drugi odstavek II. točke izreka) delno spremeni tako, da je tožnik dolžan plačati tretjetoženi stranki pravdne stroške v višini 1.503,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

V preostalem se pritožbi prvotožene stranke in tožnika zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 15.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2010 dalje do plačila, višji zahtevek v višini 12.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa zavrnilo. Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 645,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 16. dan od izdaje sodbe prve stopnje do plačila in da je tožnik dolžan tretjetoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.503,00 EUR od prejema sodne odločbe sodišča prve stopnje, do takrat brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne zamude dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga pritožbo prvotožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je dosojena odškodnina previsoka in v nasprotju s sodno prakso na tem področju. Glede odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je izvedenec medicinske stroke v zvezi s telesnimi bolečinami navedel, da je tožnik tekom zdravljenja trpel zelo hude bolečine 1 uro, hude telesne bolečine 1 uro, telesne bolečine srednje hude intenzitete do operacije isti dan ter nato še en dan po operaciji, telesne bolečine od srednje do blažje intenzitete od 30. 5. 2009 do 10. 6. 2009, občasne bolečine od srednje do blažje intenzitete še dva meseca, občasne telesne bolečine blažje intenzitete še 5 mesecev ter bolečine srednje jakosti še 3 dni po odstranitvi vijakov. Sodišče je glede na mnenje izvedenca previsoko ocenilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.000,00 EUR. Potrebno je upoštevati, da iz večine izvidov pooperativnih pregledov izhaja, da tožnik ni imel težav. Glede na trajanje in intenziteto bolečin bi bila primerna bolečina za to postavko v najvišjem znesku 4.500,00 EUR. Odškodnino za pretrpljene bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče odmerilo v višini 6.000,00 EUR, kar po mnenju prvotožene stranke predstavlja previsoko odškodnino. Sodni izvedenec medicinske stroke je navedel, da je življenjska aktivnost tožnika zmanjšana le pri večjih fizičnih aktivnostih, kot npr. rekreativno igranje nogometa, kar pomeni, da tožnik lahko igra nogomet, vendar ne na nivoju kot ga je lahko igral pred nesrečo. Prav tako izvedenec navaja, da ima tožnik zgolj občasne težave, če dlje časa dela. Glede na zgolj občasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti bi bila primerna odškodnina za to postavko v najvišjem znesku 3.000,00 EUR. Odškodnina iz naslova primarnega in sekundarnega strahu, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje v višini 1.800,00 EUR, po mnenju prvotožene stranke predstavlja previsoko odškodnino. Res je, da je tožnik utrpel primarni strah, ki pa je trajal zgolj 1 minuto, kot izredno hudo obliko, nato pa približno uro še kot hud strah, nato pa se je strah zmanjšal in bil prisoten v blagi obliki. Po mnenju prvotožene stranke bi bila primerna odškodnina za to postavko 900,00 EUR. Do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti tožnik ni upravičen, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je stopnja skaženosti iz medicinskega vidika zanemarljiva. Glede zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo prvotožena stranka meni, da tožniku pripadajo obresti šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, zato pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje prvotožena stranka ni mogla priti v dolžniško zamudo, kar pomeni, da pred tem trenutkom obresti ne začnejo teči. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico.

Zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek II. točke izreka) vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan tretjetoženi stranki plačati pravdne stroške v višini 1.503,00 EUR od prejema sodne odločbe sodišča prve stopnje, do takrat brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila. Z navedeno odločitvijo se tožnik ne strinja, saj sodišče tožbenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko ni zavrnilo, temveč o njem sploh ni odločalo, zato tožnik v skladu z načelom uspeha v pravdi tretjetoženi stranki ni dolžan povrniti pravdnih stroškov. Zgolj iz previdnosti ugovarja obrestnemu delu izreka o stroških. V skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS, sprejetim na občni seji dne 13. 12. 2006, začnejo teči obresti od pravdnih stroškov prvi dan po preteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila in ne od prejema sodne odločbe, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločitev o stroških spremeni.

Pritožbi prvotožene stranke in tožnika sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o teku zakonskih zamudnih obrestih od nepremoženjske škode in v delu odločitve o izpolnitvenem roku in teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvotnem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 200/2011 z dne 13. 6. 2011 z vmesno sodbo ugotovilo, da je prvotožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik v delovni nesreči dne 28. 5. 2009 in s sodbo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 824/2011 z dne 7. 3. 2012 pritožbo zoper vmesno sodbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje, medtem ko je pritožbo zoper sodbo zavrglo. Glede na pravnomočno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločalo samo še o zahtevani odškodnini za nepremoženjsko škodo.

Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Do delovne nezgode tožnika je prišlo med postavitvijo montažne hiše A. d.o.o. dne 28. 5. 2009, ko je na tožnika padla montažna stena v velikosti 2,5 x 1,8 metrov, težka cca 300 kg, ker kabel avtodvigala ni imel ustreznega varovala in je popustil. Tožnik je utrpel težjo telesno poškodbo - udarnino v desno golen in posledično odprti zlom golenice in zlom notranjega dela skočnega sklepa, primer pa sodi v kategorijo: hudi primeri. Tožnik je bil še istega dne sprejet v bolnišnico in na desni goleni spredaj je bila ugotovljena 1 cm dolga odprta rana, zlom golenice in mečenice v višini spodnje tretjine kosti in tudi zlom notranje gležnja na desni strani. Še isti dan je bila narejena operacija in dne 10. 6. 2009 je bil tožnik odpuščen v domačo oskrbo.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal imenovani sodni izvedenec medicinske stroke B.B., dr. med. in za fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem tožniku prisodilo odškodnino v višini 7.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova v višini 6.000,00 EUR pa zavrnilo. Pritožba prvotožene stranke, da je odškodnina previsoko določena, ni utemeljena. Iz izvedenskega mnenja izhajajo nevšečnosti med zdravljenjem tožnika in sicer: - da je bila potrebna operacija in 14 dnevna hospitalizacija, - 7-kratni obisk travmatološke ambulante, - 2-krat obisk specialista fiziatra, - 21-krat obisk osebnega zdravnika, - 8-krat RTG slikanje, - 14-krat fizikalna terapija, - jemanje zdravil za lajšanje bolečin (neugodno zaradi stranskih učinkov in možnosti razjede na želodcu, kot tudi krvavitve s črevesjem ali možne alergične reakcije), - jemanje antibiotikov (ti porušijo normalno črevesno floro in posledično ima lahko oseba prebavne težave, lahko povzročijo tudi alergično reakcijo), - tožnik je dobil zdravilo za preprečevanje tetanusa (kot stranski učinek lahko povzroči alergično reakcijo), - uporaba bergel je bila potrebna od 28. 5. 2009 do 19. 4. 2010, - tožnik je bil nezmožen za delo od 28. 5. 2009 do 10. 6. 2010, od 11. 6. 2010 do 31. 7. 2010 pa je zmožen za delo 4 ure dnevno.

Po stališču pritožbenega sodišča je glede odškodnine iz tega naslova bistveno, da je bil tožnik hospitaliziran, da je bila potrebna kirurška oskrba, fizikalne terapije, da je zdravljenje trajalo več kot eno leto in da je bil tožnik primoran uporabljati bergle skoraj 11 mesecev. Sodišče prve stopnje je za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti priznalo odškodnino v znesku 7.000,00 EUR. Skladno s kriteriji za odmero denarne odškodnine iz 179. člena OZ, upoštevaje specifične okoliščine konkretnega primera in tudi sodno prakso v primerljivih zadevah, je navedeni znesek dosojen v nižji višini kot v primerljivih zadevah, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje o njenem znižanju(1).

Tudi iz naslova strahu (izredno hud primarni strah v trenutku nezgode; strah za življenje, saj bi montažna stena, v kolikor bi padla na kakšen vitalni del telesa, lahko ogrozila njegovo življenje; hud strah, povezan z bolečinskih stanjem, ki je trajal približno eno uro; hud strah v trajanju ene ure pred operacijo, sekundarni strah s stopnjo srednje intenzitete, ki je trajal do kontrole dne 22. 6. 2009, ko je tožnik zvedel, da zdravljenje poteka po pričakovanju; od 22. 6. 2009 do 1. 8. 2010, pa se je pri tožniku občasno pojavljal strah nizke do srednje intenzitete, predvsem glede sposobnosti za delo in uspeha zdravljenja) je sodišče prve stopnje s prisojo 1.800,00 EUR od zahtevanih 2.500,00 EUR tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino, ki pravilno upošteva specifične okoliščine konkretnega primera, predvsem dolgotrajnost zdravljenja, kakor tudi zaskrbljenost tožnika ob dodatnih zapletih.

Iz naslova skaženosti je tožnik terjal plačilo odškodnine v višini 800,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo 250,00 EUR. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja je tožniku ostala prisotna blaga oteklina v srednji goleni, manjša brazgotina v zgornjem delu in tudi nekaj malih brazgotin, povezanih z operativnim posegom. Ker je opisana skaženost v manjši in blagi obliki, je tudi po stališču pritožbenega sodišča odškodnina iz tega naslova ustrezna.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik od tožene stranke terjal plačilo odškodnine v višini 12.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo 6.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč izvedensko mnenje ugotovilo, da je pri tožniku življenjska aktivnost zmanjšana pri večjih fizičnih aktivnosti, npr. rekreativno igranje nogometa, kar za tožnika predstavlja zelo pomembno dejavnost in je omejena zaradi bolečin, ki se pri tem pojavijo. Tožnik še lahko igra nogomet, vendar ne na nivoju, kot ga je igral pred nesrečo. Tožnik ima občasne težave, če dlje časa fizično dela, pri tem pa je potrebno upoštevati, da je tožnik navadni fizični delavec in da je bil ob poškodbi star 41 let. Sodni izvedenec je ocenil, da je tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana za 5 %. Za duševne bolečine iz tega naslova (ocenjeno 5 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti), je sodišče prve stopnje tožniku upoštevajoč njegovo starost v času nastanka škodnega dogodka prisodilo denarno satisfakcijo v povsem primerni višini. Po obrazloženem pritožbi prvotoženke niti v tem delu ni bilo mogoče ugoditi.

Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 7.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6.000,00 EUR, za strah 1.800,00 EUR in za skaženost 250,00 EUR, pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To velja tudi za skupni znesek zadoščenja v višini 15.050,00 EUR, ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 15 takratnih povprečnih neto plač. Takšna odškodnina je upoštevajoč konkretnost in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevajoč sodno prakso v podobnih primerih(2), prisojena v nižji višini kot v podobnih primerih, zato je pritožbeno zavzemanje prvotoženke za znižanje odškodnine zaradi zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeno.

Delno pa je pritožba prvotožene stranke utemeljena glede teka zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode. Kadar rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ). Iz podatkov v spisu je razvidno, da je pooblaščenka tožnika prvotoženo stranko pozvala k plačilu z dopisom z dne 16. 12. 2010 (B15) in jo pozvala, da v roku 14 dni po prejemu zahtevka terjani znesek plača. Prvotožena stranka je navedeni dopis v dokazne namene sodišču predložila in iz njega izhaja, da ga je prejela priporočeno dne 17. 12. 2010, izpolnitveni rok je tako potekel 31. 12. 2010, šele z dnem 1. 1. 2011 pa je prvotožena stranka lahko prišla v zamudo in od takrat dalje je od glavnice 15.050,00 EUR dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Določilo 161. člena ZPP vsebuje pravilo o tem, kako se sospornikom naloži povračilo pravdnih stroškov, ne ureja pa natančno procesnih položajev posameznih sospornikov, glede na njihov uspeh v postopku. Na vprašanje ali je eventuelno tožena stranka v razmerju do tožnika upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, kadar tožnik s tožbo uspe že proti prvemu tožencu (kar velja za konkretni primer), starejša slovenska sodna praksa odgovarja pritrdilno(3). Takšno stališče ne vzbuja pomislekov, saj pravda tudi proti eventuelno toženemu začne teči, ko se mu vroči tožba, zato je upravičen tudi do povračila stroškov, ne sicer na podlagi načela uspeha (tožbeni zahtevek proti eventuelno tožbenemu se ne zavrne) ampak po krivdnem načelu (1. odstavek 156. člena ZPP) (4). Sodišče prve stopnje je tako pravilno tožniku naložilo, da je dolžan tretjetoženi stranki, eventuelnemu sosporniku na toženi strani, povrniti nastale stroške postopka, odmerjene skladno z Zakonom o odvetniški tarifi. Utemeljena pa je pritožba tožnika glede odločitve o prostovoljnem roku za izpolnitev in teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka, saj začnejo teči obresti od pravdnih stroškov prvi dan po preteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila in ne od prejema sodne odločbe, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbama prvotožene stranke in tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (5. alinea 358. člena ZPP). Ker v preostalem niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbi prvotožene stranke in tožnika zavrniti kot neutemeljeni in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker je prvotožena stranka s pritožbo uspela le v manjšem delu in še to glede stranske terjatve, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krije sama (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa ni odločalo o stroških postopka tožnika, ker jih v pritožbenem postopku ni priglasil. .

Op. št. (1): Sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 802/2009 z dne 21. 1. 2010, II Ips 73/2008 z dne 24. 9. 2009. Op. št. (2): Sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. 802/2009 z dne 21. 10. 2010 v višini 28 plač, opr. št. II Ips 73/2008 z dne 24. 9. 2009 v višini 23 povprečnih plač; opr. št. II Ips 817/2007 z dne 27. 8. 2008 v višini 27 povprečnih plač; opr. št. II Ips 1130/2008 z dne 16. 9. 2009 v višini 24 povprečnih plač.

Op. št. (3): Vrhovno sodišče SRS SL 868/77 z dne 28. 8. 1978, Zbirka sodnih odločb str. 287. Op. št. (4): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Druga knjiga str. 53.