Jedro

Tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov, zato njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče pripominja, da ob takih okoliščinah, ko tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, toženi stranki ni treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla drugi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je vložil na zapisnik dne 1. 2. 2023. 2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, iz katerih je razvidno, da ima iste razloge, kot jih je navedel že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Tožnik izpostavlja domače težave, saj sta se starša razšla pri njegovih osmih letih. Zaradi spora v zvezi s hišo mu od leta 2015 grozijo očetovi sorodniki. Tri mesece se že ni pogovarjal z mamo in ne ve, kakšno je sedanje stanje. Pogovarjal se je z očetom, ki mu ne želi povedati, kako je z mamo. Očetova družina je grozila njemu in stricu po mamini strani, ki je živel skupaj z njima. Na vprašanje, ali je omenjene grožnje navajal že pri prejšnjih postopkih, je odgovoril, da je že omenil težave, vendar takrat ni govoril izčrpno. Ko je bil soočen z dejstvom, da je imel 12. 8. 2022 osebni razgovor, v katerem je bil opozorjen, da mora sam podati obrazložitev svojih razlogov in da bi navedeno moral povedati že ob tej priložnosti, je tožnik povedal, da je Alžirijo zapustil, ker so mu grozili. Starša sta bila v stalnem sporu, saj sta se prepirala že v zvezi z dodelitvijo njegovega imena. Na vprašanje, kakšne grožnje je prejemal, je tožnik odgovoril, da ne ve. Na naslednje vprašanje, na kakšen način so mu grozili, je odgovoril, da so mu prepovedali stike z mamo. V prejšnjih postopkih ni govoril o teh grožnjah, saj je od osebnega razgovora minilo že tri mesece. Takrat ni vedel, da se bodo družinski problemi stopnjevali. Na vprašanje, kako je izvedel za grožnje, je odgovoril, da je pred tremi meseci govoril z mamo, ki mu je povedala o sporu. Ko je bil vprašan, ali ima nova dejstva, ki so obstajala že pred izdajo odločbe, s katero je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena, a jih takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, je odgovoril, da ni nič novega. V Republiki Sloveniji ima partnerico, ki ga je prosila, da se iz Italije vrne v Slovenijo. Poudaril je, da so razlogi isti, kot jih je navajal v prejšnjih postopkih, novo je le to, da tri mesece ni govoril z mamo in da ne ve, v kakšnem stanju je. Bal se je, da bi ga Slovenija deportirala v Alžirijo, zato je odšel v Italijo. Drugi zahtevek je podal zato, da bi ostal v Sloveniji. V Alžirijo se namreč ne more vrniti, ker mu bo oče prepovedal stike z mamo.

3. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da je tožnik 15. 7. 2022 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 17. 8. 2022. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo s sodbo IU 1130/2022-14 z dne 2. 9. 2022. Prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji je tožnik vložil na zapisnik dne 14. 11. 2022, pristojni organ pa ga je zavrgel s sklepom z dne 15. 11. 2022 (pravnomočen je postal 28. 12. 2022).

4. Po presoji tožene stranke tožnik svoj zahtevek utemeljuje z istimi razlogi kot v prošnji in prvem zahtevku. Kot novo okoliščino izpostavlja grožnjo očetove družine, ki jo je manj natančno sicer omenjal že v prejšnjih postopkih. Trdil je, da sta starša v stalnih sporih ter da je očetova družina grozila mami, stricu in sestri, ki so živeli s tožnikom.

5. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik v drugem zahtevku kljub ustreznemu opozorilu uradne osebe ni navedel novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Še več, iz njegovih izjav razvidno, da ima iste razloge, kot jih je že navedel v prošnji in prvem zahtevku, zaradi česar njegov zahtevek ne izpolnjuje pogojev iz 64. člena ZMZ-1. 6. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

7. Tožnik pojasnjuje, da se je znašel v težki življenjski situaciji, saj v matični državi dolgoročno ne more preživeti. Opozarja, da je v pogojih izjemne revščine v Alžiriji za preživetje izjemnega pomena enotnost in pomoč družine, ki pa je v njegovem primeru zaradi stalnih sporov med staršema in groženj očetove družine, dokončno razpadla. Navaja, da se je v izvorni državi poskusil postaviti na lastne noge, vendar so prosta dela zaradi velike revščine in brezposelnosti redka, konkurenca pa velika.

8. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju družinskih in eksistencialnih težav. Opozarja, da je tožnik dejstva v zvezi s slabimi življenjskimi pogoji in brezposelnostjo navajal že v postopku pred izdajo odločbe.

9. Dne 22. 2. 2023 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

13. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.2 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.3

14. Navedena izhodišča so skladna tudi z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.4 Zato je po presoji sodišča za obravnavano zadevo bistveno, da je imel tožnik že možnost prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite,5 ob teh priložnostih pa se je predpostavljalo njegovo aktivno ravnanje, torej obveznost sodelovanja z organom.6 Glede na navedeno tožnikova možnost uveljavljanja pravic v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila okrnjena.

15. Siceršnje nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov.

16. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej v prvi vrsti bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče pripominja, da ob takih okoliščinah, ko tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, toženi stranki ni treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka v smislu 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.7

17. V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotij v prosilčevih izjavah8, sodišče še ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 1. 2. 2023, na katerega tožnik ni imel pripomb, razvidno, da mu je bila omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, česar prav tako ne izpodbija določno.

18. Sodišče pripominja, da glede na omenjeno procesno dejansko stanje, ko tožnik ni navedel ustreznih novih dejstev ali predložil novih dokazov, torej ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov, toženi stranki ni treba po uradni dolžnosti pridobiti informacij o izvorni državi.9 Sicer pa s tem v zvezi iz tožnikovega trditvenega gradiva niti ni razvidno določno zatrjevanje okoliščin, zaradi katerih bi bila njegova možnost pridobivanja tovrstnih dokazov bistveno otežena ali onemogočena.10

19. Čeprav za zadevo ni bistveno, sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče v zvezi z revščino, če se uveljavlja kot razlog za zapustitev izvorne države, že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.11 Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.12 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.13

20. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 3 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 4 Vrhovno sodišče je navedeno stališče sprejelo v 9. točki obrazložitve. 5 Vrhovno sodišče je že presodilo, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 9. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito torej odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). 6 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 7 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 presodilo, da je vloga nepopolna v primeru, ko stranka navaja nova dejstva, ki sama zase ali skupaj z drugimi, že ugotovljenimi, dejstvi bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ne predloži pa dokazov zanje oziroma ne zatrjuje, da jih ne more predložiti, zato pride v poštev poziv na dopolnitev v smislu 67. člena ZUP. 8 Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II). 9 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve). 10 Iz 42. člena Procesne direktive II je razvidno, da postopkovna pravila prosilcu ne smejo onemogočiti dostopa do novega postopka, niti ne povzročiti dejanskega izničenja ali resne okrnjenosti tega dostopa 11 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 12 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 13 Prav tam, 13. točka obrazložitve.