Jedro

Nasprotje med dokazno oceno vložnika zahteve za varstvo zakonitosti ter njegovimi sklepi o odločilnih dejstvih in sklepi, ki jih je o tem napravilo sodišče, pomeni uveljavljanje nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 7.3.1997 obdolženega A.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, obdolžencu pa izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas šestih mesecev.

Pritožbo obdolženčevega zagovornika je Višje sodišče v Celju s sodbo z dne 27.5.1997 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da zahtevo vlaga iz razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi kršitve določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi. V obrazložitvi zahteve vložnik povzema razloge prvostopenjske sodbe in ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke in zaključuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv in ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je v precejšnjem nasprotju med razlogi sodbe in navedbami v izvedenskem mnenju. Po oceni vložnika je Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče takšne pritožbene navedbe napačno presodilo ter tudi v nasprotju s strokovnim mnenjem izvedenca vožnjo oškodovanega B.G., ki je sicer policist, ocenilo, da ni v vzročni zvezi z obravnavano prometno nesrečo, čeprav je vozil prehitro.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da je iz vsebine zahteve očitno, da vlagatelj predvsem ni zadovoljen z dokazno oceno relevantnih okoliščin v izpodbijani sodbi, kar je povezano z dejanskim stanjem, katerega ocena ni predmet presoje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti. Očitek kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in ji nepopolnosti ali nejasnosti ni mogoče očitati. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve zatrjevano kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v prvostopni sodbi utemeljuje s svojo oceno mnenja izvedenca prometne stroke in svojimi sklepi o obstoju odločilnih dejstev v obravnavani zadevi. Nasprotje med dokazno oceno vložnika in njegovimi sklepi o odločilnih dejstvih in med sklepi, ki jih je o tem napravilo sodišče, ne more predstavljati bistvene kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak le uveljavljanje nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev zakona, ki jo vložnik uveljavlja, zato je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.