Jedro

Bistvo posesti je v tem, da posestnik izvršuje dejansko oblast nad stvarjo. Njegova posest pa mora biti vidna navzven oziroma transparentna, trajna in izključujoča. Zato vsakršno razmerje tožeče stranke do določene stvari še ne predstavlja posesti z navedenimi elementi oziroma značilnostmi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnika sta nerazdelno dolžna povrniti tožencema stroške pritožbenega postopka v znesku 272,80 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da sta toženca motila tožnika v njuni posesti parc. št. 796/3 in parc. št. 795 k.o. K. s tem, da sta 10.5.2008 z delovnim strojem narinila obsekane veje smrekovih dreves v jarek med obema parcelama, namenjen odvodnjavanju meteorne vode, da sta 12.5.2008 organizirala in izpeljala sečnjo treh smrek s približno 5 m3 lesne mase in da sta med 22.5. in 23.5.2008 z roba travnika nasproti parc. št. 796/3 odpeljala približno 20 m3 hlodovine, ki sta jo za odvoz pripravila tožnika. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tudi restitucijski in prepovedni zahtevek, poleg tega pa je tožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 1.727,75 EUR.

Zoper ta sklep se pritožujeta tožnika, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajata, da je bil dokazni predlog za zaslišanje druge tožnice res umaknjen, vendar pa sodišče ni izdalo sklepa o umiku tega predloga in se tudi tožena stranka o njem ni izjasnila. Umik ni nepreklicen in zato ni bilo nobene ovire, da se tožnice ni zaslišalo, potem ko je tožeča stranka ponovno predlagala njeno zaslišanje. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je prvi toženec ravnal po navodilih drugega toženca, vendar pa tega iz listin, ki jih je predložila tožena stranka, in iz izpovedbe prvega toženca ni mogoče nedvoumno sklepati. V pooblastilu drugega toženca je navedeno le, da pooblašča prvega toženca, da v njegovem imenu gospodari kot dober gospodar, pri čemer pa ni omenjena sečnja in tudi ne zemljišče, na katerem bi bila sečnja dovoljena. Tožena stranka ni dokazala svoje posesti in tudi tega ne, da je prvi toženec naredil sporno dejanje po izrecnem pooblastilu drugega toženca. Tožnika se ne strinjata z odločitvijo sodišča, da ni dokazana njuna posest. Tožnik ima ob sporni parceli tudi svoj gozd, tako kot priča J. K. Tožnik ter priči J. K. in M. C. so povedali, kako so izvajali posest v gozdu. Nelogična je razlaga sodišča, da J. K. in M. C. ne moreta dosti izpovedovati o posesti, da pa že dejstvo, da je prvi toženec zaprosil revirnega gozdarja za odkaz lesa, kaže, da naj bi zadnjo posest imel drugi toženec. Ta pred tem ni izvajal posesti, saj niti ni dobro vedel, da je gozd prav na tej lokaciji. Tudi gozdar ni vedel, da tisti gozd ni last tožnikov, oziroma J. K., kar dokazuje izjava J. K. Sodišče je podvomilo v verodostojnost tožnikovih prič J. K. in M. C., vendar pa je J. K. skrbel za svoje posestvo in tako tudi za gozd, ki mu je bil dan v posest na enak način kot tožnikoma, ta gozd pa meji z gozdom, ki je bil izročen v posest tožnikoma. Pri obhodu svoje posesti je zato J. K. lahko videl tožnika, ki sta izvajala posest nad spornim gozdom, M. C. pa je povedal, da je pomagal očetu pri delu v gozdu in kako. Glede nejasnosti njegove izpovedbe pa je pooblaščenka tožnikov neposredno pred njegovim zaslišanjem opozorila sodišče, da priča težje govori. Precejšnjo težo je imela v postopku izpoved revirnega gozdarja, katero bi bilo potrebno najskrbneje tehtati. Drugi toženec je lastnik zelo velikega gozdnega kompleksa, na območju, ki ga pokriva zaslišani revirni gozdar. Če bi gozdar potrdil JK izpovedbo, bi se lahko njegovo delo izkazalo za premalo skrbno, kar bi lahko imelo določene posledice zanj. Prav revirni gozdar je tisti, ki sme imeti najmanjši interes, da pride navzkriž z verjetno največjim lastnikom gozdov na tistem območju, zato mu je najlažje reči, da o posesti tožnikov nad tem gozdom ne ve ničesar. Tožnika se pritožujeta tudi glede stroškov priče D. Ž., ki je priglasil stroške dveh prihodov, pri čemer je bil prvič njegov prihod spregledan, previsok pa je tudi priglašeni strošek izgube zaslužka in časa. Pooblaščenka tožnikov je priložila pritožbi tudi laično pritožbo tožnikov, ki jo je šteti kot sestavni del njene pritožbe. V njej tožeča stranka zatrjuje nasprotja med izjavami prič in trdi, da je bila sama posestnik spornega gozda.

Tožena stranka je v odgovoru na vročeno pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je na prvem naroku navedla, da umika dokazni predlog za zaslišanje tožnice (ta izjava je bila nepotrebna, saj je tožeča stranka predlagala v svojih pisnih vlogah le zaslišanje tožnika, ne pa tudi tožnice). O umiku dokaznega predloga ni potrebno izdajati sklepa. Na naroku 7.4.2009 je tožeča stranka predlagala zaslišanje tožnice, pri čemer ni podala nobenih trditev v smislu 4. odstavka 286. člena ZPP. Ta dokazni predlog je bil zato prepozen (1. odstavek 286. člena ZPP), zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Odločilno vprašanje v tej zadevi je, ali sta bila tožnika pred obravnavanim dejanjem tožencev posestnika parc. št. 796/3 k.o. K. ali ne. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnika nista dokazala zatrjevane posesti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, katere pritožbene trditve ne morejo omajati. Bistvo posesti je v tem, da posestnik izvršuje dejansko oblast nad stvarjo. Njegova posest pa mora biti vidna navzven oziroma transparentna, trajna in izključujoča. Zato vsakršno razmerje tožeče stranke do določene stvari še ne predstavlja posesti z navedenimi elementi oziroma značilnostmi.

Tožnikova izpoved o posesti spornega gozda je res osamljena v razmerju z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved J. K. tudi po oceni pritožbenega sodišča ne potrjuje tožnikove izpovedi. Rekel je le, da je tožnika videl delati v gozdu, pri čemer ni povedal niti tega, katera dela naj bi opravljal, časovno pa jih tudi ni znal točno opredeliti. Najprej je povedal, da je tožnika videl v gozdu avgusta ali septembra 2008 (torej le enkrat, ne pa večkrat, kot trdi tožeča stranka), nato pa, da je to bilo prej, predno je gozdar njemu odkazal posek. Ker ne gre za časovno odmaknjen dogodek, je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo njegovo izpoved kot neprepričljivo (ob tem, da ima tudi J. K. z drugim tožencem podoben spor kot tožnika). Enako neprepričljiva je tudi po mnenju pritožbenega sodišča izpoved M. C. O delu v gozdu je govoril bolj na splošno, sam pa v gozdu ni toliko delal. Več naj bi to počel tožnik (njegov oče), a je o tem priča znala povedati le za en sam dogodek (ko je bil snegolom, za katerega se najprej ni spomnil leta, kdaj je to bilo, na dodatno vprašanje pa je povedal, da naj bi bilo to približno pred petimi leti). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno sodišča prve stopnje, da je izpoved priče M. C. (revirnega gozdarja) nepristranska. Slednji ni potrdil trditev tožnikov o njuni posesti spornega gozda pred obravnavanim dejanjem. Pritožbena namigovanja o interesu revirnega gozdarja, da ne priča v škodo največjega lastnika gozdov na tem območju (drugega toženca), nimajo nobene podlage v izvedenih dokazih. Glede na to tožnika ne moreta ovreči zaključka sodišča prve stopnje, da tožnika nista dokazala svoje posesti na spornem gozdu.

Navedbe v tožnikovem laičnem delu pritožbe ne morejo izpodbiti prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje. Kot že rečeno J. K. in M. C. nista bila prepričljiva pri izpovedovanju o tem, na kakšen način in kdaj naj bi tožnika izvrševala zatrjevano dolgoletno posest na spornem gozdu. Poleg tega tožnik prikazuje posamezne dele izpovedb zaslišanih prič iztrgane iz konteksta, kar pa ne more ovreči tistih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so bistvenega pomena v posestnih pravdah.

Priča D. Ž. se je odzval vabilu na zaslišanje že na naroku 3.2.2009, ker pa ga sodišče prve stopnje tedaj ni zaslišalo, se je moral udeležiti tudi naroka 7.4.2009. Kot stroške je priglasil izgubljeni zaslužek in potne stroške za dvakraten prihod na sodišče v skupnem znesku 150,00 EUR, kar mu je sodišče prve stopnje na naroku priznalo in naložilo v začasno plačilo toženi stranki. Tožnika na naroku nista ugovarjala priglašenim in priznanim stroškom, zato pomenijo pritožbene trditve o previsoko priznanih stroških nedovoljeno in zato neupoštevno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnikov kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP). Ker tožnika nista uspela s pritožbo, sta dolžna nerazdelno povrniti tožencema stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, po višini pa so razvidni iz posamičnih postavk specificiranega stroškovnika tožencev v odgovoru na pritožbo (1. odstavek 165. člena, 1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 161. člena ZPP). V primeru zamude sta tožnika dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ).