Jedro

Po ZLPP ima DPS pravico izpodbijati le tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v zvezi s statusnim preoblikovanjem podjetij, reorganizacijo, brezplačnim prenosom kapitala, ustanavljanjem ali vlaganjem v nova podjetja in je pri tem prišlo do oškodovanja družbene lastnine.

Pri drugih pravnih poslih (ki niso bili sklenjeni v zvezi z lastninskim preoblikovanjem) pa ima DPS pravico, da zaradi varstva družbene lastnine začne postopek pred sodiščem. V takih postopkih pa ima pooblastila določena z zakonom. Po ZOR ima DPS kot tretji pravico uveljavljati ničnost pravnih poslov, ne pa tudi izpodbojnosti, razen v primerih iz 140 čl. ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in prvotožena stranka nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe št. 20695 z dne 30.1.1992, "ugovora o komisionu i posredovanju" z dne 27.5.1992, protokola z dne 9.1.1993 in zapisnika z dne 10.3.1993 in zahtevek, po katerem bi morala druga tožena stranka plačati prvotoženi stranki 18,340.694,30 SIT z zamudnimi obrestmi, tretjetožena pa 15,573.001,20 SIT z zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev zgoraj citiranih pogodb in plačilo prej navedenih zneskov. Tožeči stranki je naložilo v plačilo nastale pravdne stroške.

Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo, s katero predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev. Navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do uradnega zaznamka SDK Republike Slovenije z dne 20.10.1993 in tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič - pooblaščenih delavcev SDK Republike Slovenije in izvedenca finančne stroke. Zaradi tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in so zato tudi materialnopravni zaključki nepravilni. Sicer pa je po mnenju pritožnice že iz vsebine "ugovora o komisionu in posredovanju" z dne 27.5.1992 razvidno, da ni bilo zagotovljeno, da bo tožeča stranka dobila vsaj nominalno vrednost svojih proizvodov na dan izstavitve računov. Zaradi dogovorjene valute (HRD) je prišlo do tečajnih razlik. Tudi zaradi zamude je prišlo do tečajnih razlik, ki so evidentirane v zaključnem računu za leto 1992. Protokol in zapisnik sta škodljiva, ker je izkazano, da so bila na podlagi protokola izvršena plačila v letu 1993, zapisnik pa je bil podpisan zaradi revizijskega postopka. Izbira valute plačila je pripeljala do oškodovanja družbenega kapitala. Toženi stranki bi morali izbrati stabilnejšo valuto. Na podlagi v revizijskem postopku ugotovljenega oškodovanja družbenega kapitala je prišlo do čezmernega prikrajšanja. Glede protokola bi bilo treba upoštevati zaključke SDK glede te listine, pri zapisniku z dne 10.3.1993 pa bi bilo treba upoštevati dejstvo, da zapisnik ni bil dostavljen finančno računovodskemu sektorju prvotožene stranke. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Sodišče bi moralo pri odločanju upoštevati 3. odstavek 50. člena ZLPP.

Pritožba je bila vročena toženim strankam, prvotožena stranka je nanjo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe v mejah, navedenih v 2. odstavku 365. člena ZPP, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbeno uveljavljanih razlogov. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno. Za ugotovitev za to pravdo odločilnih dejstev sodišču ni bilo potrebno izvesti dokazov z zaslišanjem pooblaščenih delavcev SDK Republike Slovenije in postaviti izvedenca, ker je že na podlagi predloženih listin lahko ugotovilo za to pravdo odločilna dejstva.

Družbeni pravobranilec samoupravljanja (v nadaljevanju DPS) je v tej zadevi vložil tožbo po 2. odstavku 50. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS št. 55/92, 7/93 in 31/93 - v nadaljevanju ZLPP). Tožbeni zahtevek pa je utemeljeval z obstojem dejanskega stanja iz 6. točke 2. odstavka 48. člena ZLPP.

Po 2. odstavku 50. člena ZLPP lahko DPS začne ustrezen postopek za razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti posameznih dejanj, če na podlagi ugotovitev v revizijskem postopku oceni, da gre za oškodovanje po 48. členu ZLPP. Revizijski postopek, ki ga je uvedel ZLPP, je poseben postopek, ki je namenjen reviziji lastninskega preoblikovanja in ga je mogoče opraviti, če gre za situacije, določene v 1. odstavku 48. člena ZLPP. 1. odstavek 48. člena ZLPP določa, da se pred začetkom preoblikovanja v podjetjih ali v njih odvisnih ali povezanih podjetjih, ki so se v času od 1.1.1990 do uveljavitve ZLPP kakorkoli statusno preoblikovala, reorganizirala, brezplačno prenašala družbeni kapital ali ustanavljala in vlagala v nova podjetja ali prenašala poslovne funkcije na druga podjetja, opravi revizija, če obstaja utemeljen sum, da je pri tem prišlo do oškodovanja družbene lastnine. V 2. odstavku 48. člena ZLPP pa so le primeroma naštete situacije, kdaj se zlasti šteje, da obstaja utemeljen sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine, zato 2. odstavek 48. člena ZLPP ne predstavlja samostojne podlage za opravo revizije, kot je to zmotno zaključilo sodišče v izpodbijani sodbi. 2. odstavek 48. člena ZLPP je zato mogoče uporabiti le skupaj oziroma v povezavi s 1. odstavkom 48. člena, kar pa pomeni, da ima DPS po ZLPP pravico izpodbijati le tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v zvezi s statusnim preoblikovanjem podjetij, reorganizacijo, brezplačnim prenosom kapitala, ustanavljanjem ali vlaganjem v nova podjetja ali prenosom posameznih poslovnih funkcij na druga podjetja, skratka v privatizacijskih postopkih in je pri tem prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Argument za tak zaključek je tudi 3. odstavek 49. člena ZLPP, ki prav tako govori o oškodovanju družbene lastnine v procesih lastninskega preoblikovanja. V tej pravdi pa DPS ni niti zatrjeval niti ni izkazano, da so bili posli, katerih razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti zahteva DPS, sklenjeni v zvezi z lastninskim preoblikovanjem tožene stranke, zato aktivna legitimacija DPS po ZLPP, na katerem pa je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek, ni podana. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zahtevek zavrniti že iz tega razloga.

Pri drugih pravnih poslih, torej tistih, ki niso sklenjeni v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetij, pa ima DPS po Zakonu o DPS (Ur. list SRS 21/75, 81/84 in 4/90) sicer pravico, da zaradi varstva družbene lastnine začne postopek pred sodiščem. V takem postopku pa ima DPS pooblastila, določena z zakonom (glej 2. odstavek 12. člena Zakona o DPS). Po ZOR, ki ureja vprašanja izpodbijanja pravnih poslov, ima DPS kot tretji, ki ni pogodbena stranka pravico vložiti le zahtevke za ugotovitev ničnosti pravnih poslov (1. odstavek 109. člena ZOR), pri čemer mu pravnega interesa, kadar gre za varstvo družbene lastnine, ni treba posebej izkazovati, ker se njegov interes glede na določbo 2. odstavka 12. člena Zakona o DPS predpostavlja.

Zahtevke za razveljavitev pravnih poslov pa imajo po določbah ZOR le pogodbene stranke (1. odstavek 112. člena ZOR), ne pa tudi tretji.

Izjema, po kateri DPS lahko vloži zahtevek za razveljavitev pogodbe po ZOR je poseben primer čezmernega prikrajšanja določen v 140. členu ZOR (glej 3. odstavek 140. člena ZOR). Tožeča stranka je v tem postopku smiselno uveljavljala razloge čezmernega prikrajšanja, ko je trdila, da v pogodbah ni bila dogovorjena primerna valuta, zaradi česar ni bilo doseženo plačilo nominalne vrednosti strojev oziroma je prišlo do prikrajšanja na strani prve tožene stranke in s tem do oškodovanja družbene lastnine. Vendar v teh trditvah ni podano dejansko stanje iz 1. odstavka 140. člena ZOR, saj ni šlo za prodajo osnovnih sredstev prvotožene stranke, pač pa za prodajo njenih izdelkov. Prodaja pa tudi ni bila opravljena fizični ali civilnopravni osebi. Zahtevka za razveljavitev zaradi čezmernega prikrajšanja po 139. členu ZOR pa tožeča stranka pri teh poslih ni mogla uveljavljati. Pa četudi bi tožeča stranka tak zahtevek lahko postavila, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da čezmernega prikrajšanja pri sklenitvi pogodb ni bilo. Za presojo, ali je čezmerno prikrajšanje podano, je odločilen čas sklenitve pogodbe. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki pa jih pritožnica v pritožbi ne izpodbija, da so bile ob sklenitvi spornih pogodb cene proizvodov za Republiko Hrvaško višje kot cene za prodajo v Republiki Sloveniji in da so se ceniki sproti prilagajali gospodarskemu stanju, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ob sklenitvi pogodbe zagotovljena enaka vrednost dajatev in da ni šlo za čezmerno prikrajšanje. Sicer pa je pravica zahtevati razveljavitev pogodb z dne 30.1.1992 in z dne 27.5.1992 že prenehala, ker je do vložitve tožbe že pretekel enoletni prekluzivni rok iz 2. odstavka 139. člena ZOR.

Sodišče druge stopnje pa se strinja z vsemi razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je le-to obrazložilo, zakaj sporne pogodbe niso nične in se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na te razloge sodišča prve stopnje. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Drugih kršitev določb pravdnega postopka pa tožeča stranka ni konkretno obrazložila.

Pritožnica tudi neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o povrnitvi stroškov pravdnega postopka uporabiti določbo 3. odstavka 50. člena ZLPP in naložiti povrnitev pravdnih stroškov Skladu Republike Slovenije za razvoj. Določba 3. odstavka 50. člena ZLPP ni procesna določba, pač pa materialni predpis, ki določa, kdo krije stroške zastopanja DPS v teh postopkih.

Za odločitev, kdo nosi stroške postopka v pravdi, pa je treba uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku, po katerem pa je stranka postopka tista, ki je opravičena ali zavezana k plačilu pravdnih stroškov. Stranka v tem postopku je bila DPS in ne Sklad Republike Slovenije za razvoj, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku, ko je naložilo povrnitev pravdnih stroškov njej, ker je v pravdi propadla (1. odstavek 154. člena ZPP). 3. odstavek 50. člena ZLPP ureja le vprašanje pokritja stroškov, ki jih ima družbeni pravobranilec samoupravljanja v postopkih, ki jih začne po 50. členu ZLPP.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in po 368. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Prvotožena stranka mora tudi sama nositi stroške odgovora na pritožbo, ker v odgovoru na pritožbo ni povedala ničesar novega, zato ti stroški niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP).