Jedro

Tožeči stranki sta istega dne vložili tožbo zoper izpodbijano odločbo in zoper odločbo, s katero je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo urbanističnega inšpektorja. Zahteva tožečih strank za prekinitev postopka se nanaša na postopek, v katerem je postala izdana odločba urbanističnega inšpektorja pravnomočna, zato tožeči stranki ne izkazujeta več pravnega interesa v tem upravnem sporu, saj iz določb ZUP izhaja, da je uporaba instituta prekinitve postopka možna le do izdaje odločbe o zadevi, ki je predmet postopka.

Izrek

1.Tožba se zavrže.

2.Predlogu tožečih strank za oprostitev plačila sodnih taks se ne ugodi.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep št. 356-106/99-06-TF, s katerim je urbanistični inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, Inšpekcijska pisarna Postojna dne 25.7.2002 zavrnil zahtevo tožečih strank za prekinitev postopka vodenega pod številko 356-106/99-06-TF. V obrazložitvi navaja razloge zaradi katerih meni da pritožba tožečih strank zoper sklep ni utemeljena.

2.Tožeči stranki v tožbi vztrajata pri trditvi, da je sklep upravnega organa prve stopnje z dne 25.7.2002 izdan na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in ob kršitvi določb upravnega postopka. V zvezi s tem ponovno navajata okoliščine, zaradi katerih menita, da predstavlja meritorna odločitev v zadevi njune zahteve za dovolitev priglašenih del, predhodno vprašanje, zaradi katerega bi morala tožena stranka v skladu s 5. točko 1. odstavka 153. člena ZUP postopek prekiniti. Ker se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na določbe, ki s konkretnim postopkom nimajo zveze in ne smejo služiti kot utemeljitev, saj so namreč stvar posebnega postopka in o njih še ni bilo pravnomočno odločeno, je tudi izpodbijana odločba po mnenju tožečih strank nezakonita. Tožeči stranki v nadaljevanju pojasnjujeta, da sta zoper odločbo št. 356-106/99-06-TF z dne 6.6.2002 zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vložili pritožbo in istočasno podali tudi predlog za prekinitev postopka. Toženi stranki očitata, da je brez argumentov ugotovila, da vprašanje zakaj o vlogi tožečih strank za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del še ni bilo odločeno, ni predhodno vprašanje in da je pri tem prezrla, da je tožečima strankama, v zadevi izdaje odločbe o dovolitvi priglašenih del, kršena ustavna pravica do sodnega varstva in pravica do odločanja v razumnem roku. Zatrjujeta tudi, da jima v postopku izdaje odločbe inšpekcijskega organa ni bilo omogočeno sodelovanje, da jima odločba organa prve stopnje ni bila nikoli vročena in da tožena stranka, navkljub kršitvam določb upravnega postopka, izvaja sklep brez razjasnitve dejanskega stanja in brez upoštevanja navedb tožečih strank. Tožena stranka po njunem zatrjevanju dejanskega stanja ni ugotovila oz. ga je v celoti napačno interpretirala v njuno škodo. Zaradi navedenega so bila pri izdaji sklepa z dne 25.7.2002 kršena temeljna načela ZUP. Tožeči stranki zato sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi.

3.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

5.Tožba ni utemeljena.

6.V obravnavani zadevi je sodišče že odločilo o zakonitosti izpodbijane odločbe s sodbo U 388/2002-11 z dne 26.6.2003, ki pa jo je Vrhovno sodišče RS na pritožbo tožečih strank s sklepom I Up 1043/2003-2 z dne 14.9.2006 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek.

K 1. točki:

7.Tožbo je bilo potrebno zavreči.

8.Za odločanje v upravnem sporu mora tožeča stranka ves čas postopka od vložitve tožbe do odločitve sodišča, izkazovati pravni interes. Tako mora izkazovati, da izpodbijani akt neposredno posega v njegove pravice in pravne koristi oziroma pravni položaj in da bi ugoditev njeni tožbi privedla do spremembe njenega pravnega položaja. V obravnavani zadevi ni sporno, to pa izhaja tudi iz podatkov v U-vpisniku tega sodišča, da sta tožeči stranki istega dne vložili tožbo zoper izpodbijano odločbo (U 388/02 - sedaj U 460/06) in zoper odločbo, s katero je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo urbanističnega inšpektorja št. 356-106/99-06 TF z dne 6.6.2002 izdano na podlagi 1. odstavka 73. člena Zakona o urejanju prostora (U 387/02). Odločba urbanističnega inšpektorja št. 356-106/99-06 TF z dne 6. 6. 2002, pa je s sodbo tega sodišča U 387/2002-15 z dne 22.10.2003, ki jo je potrdilo Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 298/2004-2 z dne 12.4.2006, postala pravnomočna. Ker se zahteva tožečih strank za prekinitev postopka nanaša na postopek, v katerem je bila izdana odločba št. 356-106/99-06 TF z dne 6.6.2002, navedena odločba pa je postala pravnomočna, tožeči stranki ne izkazujeta pravnega interesa v tem upravnem sporu, saj iz določb Zakona o splošnem upravnem postopku izhaja, da je uporaba instituta prekinitve postopka možna le do izdaje odločbe o zadevi, ki je predmet postopka. Ker je odločba v inšpekcijski zadevi št. 356-106/99-06 TF z dne 6.6.2002 postala pravnomočna, se pravni položaj tožečih strank zaradi odločitve sodišča v zadevi izpodbijane odločbe s katero je bilo odločeno o zahtevi za prekinitev postopka, ne bi v ničemer izboljšal. Zato po presoji sodišča tožeči stranki tudi nimata več potrebnega pravnega interesa, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Sodišče je njuno tožbo zavrglo na podlagi 1. odstavka 274. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/04 - preč. bes. - ZPP), ki ga je uporabilo v skladu s 1. odstavkom 16. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr., 70/00 in 45/06 - odl U.S. - ZUS). Izpodbijana odločba zato tudi očitno ne posega več v pravico tožečih strank ali njihovo neposredno na zakon oprto korist. Zato je izpolnjen tudi pogoj, ki je za zavrženje tožbe določen v 4. točki 1. odstavka 34. člena ZUS.

K točki 2. izreka:

9.Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ki sta ga tožeči stranki podali v pritožbi zoper sodbo tega sodišča U 388/2002-11 z dne 26.6.2003 sodišče ni ugodilo, ker iz listin, ki sta jih za navedbe v predlogu priložili ne izhaja, da bi se s plačilom takse za pritožbo občutno zmanjšala sredstva s katerima se tožeči stranki preživljata. Ker je taksna obveznost za tožbo in sodbo v zadevi U 388/2002 že nastala pred vložitvijo predloga za oprostitev, o oprostitvi plačila teh taks ni več mogoče odločati, saj sklep o oprostitvi plačila sodnih taks v smislu 1. odstavka 14. člena Zakona o sodnih taksah lahko učinkuje le od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje.

10.V skladu s 1. odstavkom 13. člena Zakona o sodnih taksah je sodišče zato ugotavljalo le ali bi bila s plačilom takse za pritožbo zoper sodbo, ki znaša po tarifni številki 28/a ZST 2000 točk oziroma 38.000,00 SIT, občutno zmanjšana sredstva s katerima se preživljata tožeči stranki oz. se preživljajo njuni družinski člani. Ker iz navedb v predlogu ne izhaja, da bi se s sredstvi, tožečih strank preživlja še kakšen njun družinski član, je štelo, da se z njimi preživljata sama. Na podlagi listin, ki sta jih tožeči stranki predložili kot dokazilo za uveljavljeno oprostitev pa je sodišče lahko ugotovilo, da je v letu 2002 dohodek A. A. znašal 2.631.066,00 SIT, tožničina pokojnina 1.200.753,00 SIT in da je znašal njen katastrski dohodek 244.648,00 SIT (dohodninski odločbi za leto 2002). Tožnik A. A. je kot izhaja iz potrdil o osebnem dohodku za leto 2003 prejel v mesecu juniju 2003 167.745,60 SIT, v juliju pa 161.467,90 SIT. Pokojnina B. B. k pa je po obvestilih ZPIZ za mesece maj, julij in avgust 2003 znašala 85.033,55 SIT. Ob upoštevanju dejstva, da je znašal minimalni dohodek v letu 2003 (Uradni list RS, št. 5/03) 43.522,00 SIT, zajamčeni osebni dohodek v mesecu decembru 2003 pa 52.699,00 SIT (Uradni list RS, št. 127/03), sodišče ugotavlja, da se sredstva, ki sta jih prejeli tožeči stranki in s katerima se sama preživljata, s plačilom takse za pritožbo zoper sodbo, ne bi občutno zmanjšala. Ker iz predloženih listin ne izhaja, da imata tožeči stranki pri preživljanju dodatne stroške zaradi zdravstvenih težav, po presoji sodišča tožeči stranki ne izpolnjujeta pogoja določenega v 1. odstavku 13. člena ZST.