Jedro

Izvedenec ocenjuje naravo in težo poškodb iz medicinskega vidika, sodišče pa ocenjuje ali takšna (takšne) poškodba(e) pomenijo katero od oblik lahke ali težke telesne poškodbe kot jih opredeljuje KZ.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega B. J. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka določene v povprečnini 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega B. J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/I KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oproščen pa je bil plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP. Z isto sodbo je bila zavrnjena obtožba zoper M. J., da naj bi storila kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena KZ. V tem delu postopka so bili stroški postopka tudi potrebni izdatki obdolženke in njenega zagovornika naloženi v breme proračuna.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi kršitve zakona in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožnica neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka dejansko stanje ugotovilo popolno in napravilo tudi logične in pravilne zaključke, ki jih je razumljivo in v celoti obrazložilo. Zatrjevanje pritožnice, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče N. Ž., ki je od svoje petletne hčerke izvedela za dogajanje, ni utemeljeno. Gre namreč za posreden dokaz, za katerega ni izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Pritožnica niti ne navede, kaj naj bi priča izpovedala. Sodišče prve stopnje je dokaz upravičeno zavrnilo, saj je imelo dovolj neposrednih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev. Pritožnica neutemeljeno napada sodbo sodišča prve stopnje, da pri oceni dokazov ni upoštevalo zagovora M. J., ki je skladen z zagovorom obdolženega. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo zagovor obdolženega in na ta način tudi zagovor njegove matere M. J., ki je v postopku nastopala kot obdolženka. Sodišče prve stopnje je zagovor obdolženca in posredno njegove matere ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi o vseh pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah. Zato pritožničina drugačna ocena dokazov in s tem dejanskega stanja ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki se je pri izvajanju dokazov seznanilo tudi z neurejenimi sosedskimi odnosi med družinama obdolženca in oškodovanke. Pritožničino opozarjanje na nelogičnost izpovedi oškodovanke in izpovedi prič, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje, ne more vplivati na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, saj gre za izpovedi in zagovor obdolženca v delu, ki se tiče razloga, zaradi katerega je prišlo do prepira in prerivanja med obdolžencem, njegovo materjo na eni strani in oškodovanko, njenim možem in njeno taščo na drugi strani. Gre namreč le za okoliščine, ki so pomembne za oceno izzvanosti, kar pa lahko vpliva le na kazensko sankcijo. Pritožnica ne navaja dokazov in okoliščin, ki bi kazale na to, da so izpovedi oškodovanke in prič, ki so zainteresirane za izid kazenskega postopka, v delu, v katerem opisujejo udarec obdolženca, (ki je oškodovanki povzročil poškodbo obraza pod levim očesom), neresnične. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič, da je obdolženi udaril oškodovanko v predel obraza in ugotovljene poškodbe (medicinska dokumentacija, izvedensko mnenje), za katero je izvedenec ocenil, da je najverjetneje nastala zaradi udarca z roko, pravilno zaključilo, da je to poškodbo oškodovanki povzročil prav obdolženi.

Prav tako je neutemeljeno zatrjevanje pritožnice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi bila obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z dokazi. Sodišče prve stopnje naj bi v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, da gre pri zadobljeni poškodbi oškodovanke za sled poškodbe, ugotovilo, da poškodba ustreza kriterijem lahke telesne poškodbe. Zatrjevano nasprotje ni podano. Sodišče na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih lahko ugotavlja tudi s pomočjo izvedenca, ocenjuje, ali so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja ali ne. Enako ravna tudi pri oceni poškodb, saj je kriterij lahke ali hude telesne poškodbe kriterij pravne narave in ne medicinske stroke. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ocenilo, da je poškodba, ki jo je utrpela oškodovanka, lahka telesna poškodba. Ugotovilo je namreč, da je oškodovanka utrpela udarnino pod levim očesom, ki se je kazala v obliki razpočnih ran in jo je oškodovanka občutila kot bolečino na spodnjem robu očnice. Ugotovilo je tudi, da rane ni bilo potrebno kirurško oskrbeti, je pa bil levi del obraza oškodovanke blago otečen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da to pomeni, da je bila zunanjost oškodovanke prizadeta. Takšne poškodbe namreč gotovo pomenijo drugačen izgled oškodovanke, saj je bila vidna oteklina in rane, ki so se zacelile, kot je ugotovil izvedenec najprej v petih dneh. Ne gre za nikakršno nasprotje med zatrjevanjem izvedenca, ki je v mnenju navedel: "da poškodba očesa oškodovanke ne ustreza nobenemu od kriterijev iz člena 133 KZ in navedel, da gre za sled poškodbe" in zaključki sodišča prve stopnje, saj je sodišče pravilno zaključilo, da je zaradi zadobljenih poškodb imela oškodovanka spremenjen zunanji videz najmanj pet dni, kar je potrdil tudi izvedenec v svojem mnenju in to zaradi poškodbe obraza.

Prav tako ni bila zagrešena zatrjevana kršitev materialnih predpisov, ker naj bi bilo kršeno načelo "in dubio proreo", saj se ne vzpostavlja dvom v resničnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) in ker je po mnenju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija primerna teži storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obdolženec mora plačati stroške pritožbenega postopka v skladu z določilom člena 98 Zakona o kazenskem postopku, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo v znesku 60.000,00 SIT, kar je po mnenju pritožbenega sodišča ustrezno glede na zapletenost postopka, kot tudi obdolženčeve premoženjske razmere, saj prejema štipendijo in je pridobitno sposoben.