Jedro

Zavarovanka, ki je sama vložila zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je tekom sodnega postopka umrla, v socialni spor pa je vstopil kot dedič njen sin. Ker je pravica do dodatka za pomoč in postrežbo osebna, neprenosljiva in nepodedljiva, s smrtjo zavarovanca ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca ne more uveljavljati nihče. Zato sin pokojne zavarovanke ni aktivno legitimiran v tem sporu in se njegov tožbeni zahtevek, da se materi za čas do smrti prizna dodatek za pomoč in postrežbo v višjem znesku, zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 25. 5. 2011 in št. ... z dne 20. 1. 2011 in da se mu prizna pravica do višjega dodatka za pomoč in postrežbo po pokojni O.O. od 14. 10. 2010 do njene smrti dne 19. 10. 2011. Obenem je odločilo, da se stroški tožnika krijejo iz državnega proračuna.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče z dejanskim stanjem sploh ni ukvarjalo, čeprav je na prvem naroku sprejelo dokazni sklep o zaslišanju izvedenca mag. P.P., sodišču pa je bilo poslano tudi poročilo dr. R.R. iz .... Sodišče je svojo odločitev oprlo le na dejstvo, da gre v konkretnem primeru za neodtujljivo osebno pravico, ki je ni mogoče podedovati. Teh pravic naj ne bi smel pridobiti nihče razen zavarovanca, zato v primeru smrti med sodnim postopkom ne pridejo na pravne naslednike. V konkretnem primeru je dedič po sklepu o dedovanju sin tožnice, ki je zanjo skrbel in plačeval razliko do polne domske oskrbe. Tožnik ponovno zatrjuje, da je imela O.O. pravico do višjega dodatka za pomoč in postrežbo, vendar je dolgotrajen postopek sodišča bil ovira, da ji ta odstotek pred smrtjo ni bil dodeljen. Pravica O.O. do dodatka za pomoč in postrežbo je obstajal že najkasneje ob vložitvi pritožbe. Zato bi moralo sodišče znesek prisoditi njenim dedičem, ki so nadaljevali začet postopek. Meni, da so bile v tem postopku kršene tudi določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah in sicer pravica O.O.. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. Pri tem pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je O.O. s tožbo vloženo 13. 6. 2011 izpodbijala dokončno odločbo toženca št. ... z dne 25. 5. 2011 in prvostopno odločbo št. ... z dne 20. 1. 2011, s katero je bilo odločeno, da nima pravice do višjega dodatka za pomoč in postrežbo. Zahtevala je priznanje pravice do višjega dodatka za pomoč in postrežbo, ker naj ne bi bila več zmožna opravljati vseh življenjskih funkcij. Dne 19. 10. 2011 pa je O.O. umrla in njen sin S.S., je kot dedič, vstopil v ta socialni spor. Zahteva, da se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za nezmožnost opravljanja vseh osnovnih življenjskih funkcij pokojne O.O. od dneva vložitve zahteve za pridobitev pravice dne 14. 10. 2010 do njene smrti 19. 10. 2011. Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo po 137. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je v prvem odstavku točka c 4. člena ZPIZ-1 opredeljena kot dodatna pravica iz obveznega zavarovanja. V 5. členu ZPIZ-1 je določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, niso v pravnem prometu in zavarovanec z njimi ne more prosto razpolagati. Ker so osebne pravice, jih ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca.

Slednje pa pomeni, da teh pravic v primeru zavarovančeve smrti ne more nihče podedovati in da med sodnim postopkom ne preidejo na pravne naslednike. Podedujejo se edino zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca.

V konkretnem primeru O.O. tožena stranka ni priznala uveljavljene pravice do višjega dodatka za pomoč in postrežbo. Enako ji tudi sodišče te pravice ni priznalo v sodnem postopku, saj je še pred zaključkom postopka dne 19. 10. 2011, umrla. Sposobnost biti stranka v postopku preneha s smrtjo, zato mrtva oseba ne more biti pravdna stranka. Če stranka med pravdo umre, vstopijo v njen procesni položaj njeni dediči. V procesni položaj O.O. je vstopil njen sin S.S.. Vendar pa tožnik ne more biti subjekt uveljavljene materialne pravice.

Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je osebna, neprenosljiva in nepodedljiva. To pomeni, da s smrtjo zavarovanca pravica do uveljavljanja priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca ne more uveljavljati nihče. V konkretnem primeru tudi ne tožnik, ki je dedič pokojne O.O..

Stvarna legitimacija je podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljene materialne pravice (aktivna legitimacija). Vprašanje aktivne legitimacije se presoja po materialnem pravu. Če ni aktivne legitimacije, se tožbeni zahtevek meritorno zavrne, ker tožniku ne pripada zatrjevana pravica.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.