Jedro

Organ, ki odloča o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora, je vezan na ugotovljen nedovoljen poseg v prostor, naveden v izreku inšpekcijskega ukrepa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, popravljeno s popravnim sklepom, je toženka tožnici odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora za nelegalno gradnjo prizidka k nelegalno zgrajenemu počitniškemu objektu in zaradi gradnje poljskega WC na zemljišču parc. št. 869/2 k.o. ... v znesku 3.202,36 EUR, ki ga je dolžna plačati v 15 dneh po dokončnosti te odločbe, za neplačane obveznosti nadomestila pa od njihove zapadlosti dalje tečejo zakonite zamudne obresti.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je iz odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-1142/2011/14 z dne 27. 5. 2011 razvidno, da je tožnica na parceli št. 869/2 k.o. ... brez dovoljenja zgradila prizidek k počitniškemu objektu, tlorisnih dimenzij 1,65 m + 1,84 m x 1,97 m + 3,02 m, montažne lesene konstrukcije na armiranobetonski plošči, streha enokapnica, izvedena kot nadaljevanje strehe osnovnega objekta in poljski WC, kovinske izvedbe, na armiranobetonski plošči, tlorisne velikosti 1,86 m x 2,10 m. Izpodbijana odločba temelji na 157. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Toženka je ugotovila, da leži predmetno zemljišče po Dolgoročnem planu občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986 – 2000 za območje Občine Medvode (Uradni list SRS št. 11/86 in naslednji) v območju izven zazidljivih površin, na najboljših kmetijskih površinah, nahaja pa se tudi v območju EPO – ekološko pomembno območje, št. 34400, Šmarna gora, Skaručenska ravan in v območju režima arheološke dediščine. Osnova za izračun so bili podatki iz navedene inšpekcijske odločbe, višina nadomestila pa je izračunana na podlagi točkovanja objekta po kriterijih, ki jih določa Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njihovega plačila (v nadaljevanju Uredba).

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Pritožbeno sklicevanje na vloženo pritožbo zoper odločbo o inšpekcijskem ukrepu je zavrnil, ker je pritožbeni organ o tej pritožbi že odločil. Ugovor o napačnem vrednotenju gradnje glede na namen gradnje pa je zavrnil s pojasnilom, da sta objekta po 10. členu Uredbe pravilno vrednotena s faktorjem 1,0, saj sta obe nedovoljeni gradnji namenjeni lastnim potrebam tožnice. Ugovori, ki se nanašajo na priključitev objektov na komunalno infrastrukturo, pa na odločitev nadomestila ne vplivajo.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je zoper inšpekcijsko odločbo z dne 27. 5. 2011 vložila tožbo na Upravno sodišče, o kateri še ni bilo odločeno, zato predlaga, naj se pri odločanju počaka do pravnomočnosti sodbe. Meni, da je izračun nadomestila napačen, ker je upoštevano, kot da gre za bivanjski objekt. V naravi naj bi šlo za začasna, provizorična objekta in ne za zgradbi, ki bi bili pritrjeni v tla. Objekta tudi nista priključena na komunalne vode.

Sklicuje se na mnenje o zazidljivosti parcel Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana, Izpostave Medvode, z dne 27. 3. 2012, iz katerega izhaja, da gre za objekt, ki služi za spravilo pridelkov in orodja za obdelovanje zemljišča, ki je nujno potreben za kmetijsko dejavnost in v katerem je predlagano, da se predmetno zemljišče vnese v območje zazidljivosti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo in popravni sklep odpravita.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora je v 157. členu ZGO-1 določeno kot druga sankcija nedovoljene gradnje, ki jo je dolžan plačati inšpekcijski zavezanec.

Izpodbijana odločba temelji na petem odstavku 157. člena ZGO-1, ki med drugim določa, da mora inšpekcijski zavezanec plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ugotovi določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni inšpektor pošlje odločbo o inšpekcijskem ukrepu. Organ, ki odloča o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora, je vezan na ugotovljen nedovoljen poseg v prostor, naveden v izreku inšpekcijskega ukrepa (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 5/2006 z dne 11. 11. 2009).

V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora izdana na podlagi odločbe o inšpekcijskih ukrepih, izrečenih na podlagi 152. člena ZGO-1, z dne 27. 5. 2011, ki je postala pravnomočna s sodbo tega sodišča I U 909/2012 z dne 13. 12. 2012. V navedeni inšpekcijski odločbi sta kot nedovoljen poseg navedeni nelegalna gradnja prizidka k nelegalno zgrajenemu počitniškemu objektu in gradnja poljskega WC. Ker je, kot rečeno, organ, ki odloča o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora, vezan na ugotovljen nedovoljen poseg v prostor, naveden v izreku inšpekcijskega ukrepa, tožnica z ugovori, ki se nanašajo na ugotovitve navedene inšpekcijske odločbe, ne more utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločbe o odmeri nadomestila. Ugovor, da v obravnavanem primeru ne gre za nelegalno gradnjo, ampak za začasna, provizorična objekta, je zato v tem postopku neupošteven.

Neutemeljen je tudi ugovor, ki se nanaša na izračun nadomestila, saj naj ne bi šlo za stanovanjski objekt. Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila glede namena nedovoljene gradnje v 10. členu loči med stanovanjsko stavbo, nestanovanjsko stavbo in gradbenim inženirskim objektom. Izpodbijana odločba ugotovitev, da gre za stanovanjski objekt, utemeljuje z opisom objekta, iz katerega izhaja, da gre za objekta, ki služita za tožničino lastno uporabo. Ker se vrsta in stopnja degradacije in uzurpacije prostora po drugem odstavku 157. člena ZGO-1 ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljene gradnje, posledice takšne gradnje oziroma objekta na možnosti s prostorskimi akti opredeljene namenske rabe prostora in glede na območje, na katerem je bila izvedena ali se izvaja takšna gradnja oziroma stoji takšen objekt in ker primernost nelegalno zgrajenega objekta za bivanje (priključitev na komunalni vod) po Uredbi ni določena kot pogoj, da se ga šteje za stanovanjskega, tožnica z ugovorom, da ne gre za tak objekt, ker ni priključen na komunalni vod, ne more uspeti. Zakaj v obravnavanem primeru ne gre za objekt, za katerega ne bi bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja, pa je tožnici natančno pojasnjeno že v sodbi tega sodišča I U 909/2012, s katero je bilo odločeno o zakonitosti inšpekcijske odločbe, na kateri izpodbijana odločba temelji.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).