Jedro

Ker izvedenka ob prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja ni zahtevala plačila za dodatno opravljeno delo, temveč je račun zanj izstavila sodišču šele ob drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja, v skladu z 2. odstavkom 249. člena ZPP ni upravičena do zahtevanega plačila za prvo dopolnitev izvedenskega mnenja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni: a) v 1. točki izreka tako, da se nagrada za opravljeno izvedensko delo zniža za 161,00 EUR bruto, stroški pa za 8,05 EUR; b) v 2. točki izreka tako, da se prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zniža za 10,15 EUR; c) v 5. točki izreka pa tako, da se znesek, ki ga mora toženka plačati za poplačilo izvedenke, zniža za 179,20 EUR.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sodni izvedenki MK za opravljeno izvedensko delo odmerilo nagrado v višini 506,00 EUR bruto in stroške v višini 25,30 EUR, skupaj 531,30 EUR; od nagrade ji je odmerilo tudi 6 % sprpevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 31,88 EUR. Sklenilo je, da se izplačilo opravi iz toženkinega predujma, toženki pa je naložilo, da mora v ta namen na račun sodišča doplačati še 263,18 EUR.

2. Toženka se je pravočasno pritožila. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je bila izvedenki dodatna nagrada odmerjena previsoko. Za dve dopolnitvi mnenja bi bila izvedenka upravičena do nagrade vsakič po 138,00 EUR z materialnimi stroški. Nagrada za ponoven študij spisa ji ne pripada, saj je spis že pregledala. Sicer pa je v nagradi za dopolnitev mnenja že obsežen tudi pregled spisa v zvezi s pripombami strank. Izvedenka je v zvezi s prvo dopolnitvijo mnenja ocenila, da gre za zahtevno zadevo, zdaj nekaj mesecev pozneje pa, da gre za izjemno zahtevno zadevo. Spis je zahteven, ne pa izjemno zahteven. Izpodbijani sklep o tem nima razlogov. Za primer, da bi pritožbeno sodišče znižalo odmerjeno nagrado izvedenki, se toženka pritožuje tudi zoper zahtevano doplačilo, saj bi že založeni predujem zadoščal za poplačilo izvedenke.

3. Tožnik in izvedenka na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri odmeri izvedenine za dopolnitev izvedenskega mnenja zmotno uporabilo materialno pravo. Izvedenki je v izpodbijanem sklepu odmerilo nagrado tudi za dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 30.11.2009, v kateri je izvedenka odgovorila na toženkine pripombe k prvotnemu mnenju. Pri tem pa je spregledalo, da izvedenka ob prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja ni zahtevala plačila za dodatno opravljeno delo. Račun zanj je izstavila sodišču šele ob drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 22.2.2010. V skladu z 2. odst. 249. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) mora izvedenec za svoje delo zahtevati plačilo takoj po izdelavi pisnega izvedenskega mnenja oziroma takoj po zaslišanju, če je mnenje podal ustno, sicer izgubi to pravico. Potemtakem izvedenka do zahtevanega plačila za prvo dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 30.11.2009 ni upravičena.

6. Za drugo dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 22.2.2010 je sodišče prve stopnje izvedenki priznalo vseh zahtevanih 230,00 EUR kot za izjemno zahtevno mnenje. Pri tem pa niti iz računa, ki ga je izstavila izvedenka, niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niso razvidni razlogi za takšno vrednotenje. Po presoji pritožbenega sodišča je drugo dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 22.2.2010 glede na obseg in težavnost vprašanj, na katere je morala odgovoriti izvedenka, mogoče oceniti za zelo zahtevno, torej enako, kot je sodišče prve stopnje ocenilo prvotno izvedensko mnenje, čemur pravdni stranki takrat nista oporekali. Nižje vrednotenje, za katerega se zavzema pritožba, ne bi bilo ustrezno, ker je morala izvedenka tokrat izgubljeni zaslužek izračunati po drugačnih merilih kot prvič, tako da je šlo dejansko za dodatno in ne zgolj dopolnilno izvedensko mnenje. Iz istega razloga je izvedenka upravičeno zahtevala plačilo tudi za ponoven študij spisa, posebej še, ker je od izdelave prvotnega izvedenskega mnenja (v oktobru 2009) že poteklo več kot štiri mesece.

6. Po Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. list RS, št. 7/02 do 84/08) torej izvedenki za ponoven študij spisa pripada 138,00 EUR (3. točka 1. odst. 45. člena Pravilnika) in za pisno izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja 207,00 EUR (4. točka 2. odst. 47. člena Pravilnika), skupaj 345,00 EUR. Materialni stroški v višini 5 % znašajo 17,25 EUR (3. odst. 41. člena Pravilnika), 6 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa 21,73 EUR. Izvedenino v celotnem znesku 383,98 EUR mora plačati toženka, ki je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem. Upoštevaje že plačani predujem, dolguje še 83,98 EUR.

7. Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je zneske, ki sestavljajo izvedenino, in znesek toženkinega doplačila ustrezno znižalo. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo prvi sklep.

8. Odločitev o priglašenih toženkinih pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje pridržalo sodišču prve stopnje. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde.