Jedro

Kdor z zlorabo solastninske pravice povzroči nevzdržno solastninsko skupnost, zaradi katere drugi solastniki ne morejo nemoteno souporabljati nepremičnine, ter je iz tega razloga prisilno izseljen, ni upravičen do plačila uporabnine.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 2.585,13 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki pa je tudi naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 506,70 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj samo s seboj pride v nasprotje, ko na eni strani zapiše, da je razloge za nevzdržno stanje šteti kot kompleksne in jih ni mogoče šteti v breme le ene stranke, na drugi strani pa, da je k nevzdržnemu stanju v družini v pretežni meri prispeval tožnik z motenjem nočnega miru, verbalnim in občasnim fizičnim nasiljem. Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je po mnenju pritožnika podano zato, ker je sodišče ugotavljajo razmere pred 15 leti in pred tem, ko je bil tožnik še mladoleten, skupaj s svojo sestro R. nezaželen otrok v letih, ko sta najbolj potrebovala ljubezen in pozornost, zaradi česar sta bila močno prizadeta, kar za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno. Razmerij z otroci se ne rešuje z vlaganjem tožb na odpoved uporabe stanovanja in prepuščanjem nepreskrbljenih samih sebi. Dejstvo je, da tožnik od prisilne izselitve do razdružitve ni mogel uresničevati vseh lastninskopravnih upravičenj, medtem ko so toženec in njegovi družinski člani uporabljali celotno nepremičnino in mu zato pripada uporabnina. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine, določbami Stvarnopravnega zakonika in Obligacijskega zakonika. Odpovedi stanovanjskega razmerja namreč ni mogoče enačiti s prostovoljno opustitvijo uporabe, ki jo navaja 14. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo po svojem pooblaščencu meni, da je pritožba tožnika neutemeljena, saj je ta s svojim neprimernim in nevzdržnim ravnanjem motil toženca in člane njegove družine, bil spoznan za krivega ogrožanja varnosti svoje matere, z verbalnim in fizičnim nasiljem ter motenjem nočnega miru prestopil prag, ko bivanje z njim ni bilo več mogoče, ob izselitvi pa ni bil več mladoleten. Izpodbijana sodba tudi ne pomeni kršitve lastninske pravice oz. pravice do zasebne lastnine, saj je bil toženec upravičen, da zahteva tožnikovo izselitev na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Tožnik nepremičnine ni mogel uporabljati zaradi lastnega neustreznega ravnanje in ne ravnanja toženca, saj do njegove izselitve ne bi prišlo, če bi upošteval običajna pravila sobivanja v hiši. Ob tem pa ni mogoče šteti, da je bilo njegovo prikrajšanje nedopustno. Predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni spora, da je bil tožnik solastnik nepremičnine, vpisane v vl. št. 858, k.o. P., v idealnem deležu do 7 %, da se je moral iz te nepremičnine dne 07.04.1997 prisilno izseliti v postopku sodne deložacije na podlagi pravnomočne sodbe, da od tedaj dalje nepremičnine ni mogel uporabljati in da je bila ta dne 29.01.2002 civilno razdeljena tako, da je bil tožniku že izplačan določen znesek iz tega naslova. Od tožnikove izselitve dalje so nepremično uporabljali oziroma imeli vsaj možnost uporabe toženec, njegova žena in njuna otroka.

Za razmerja med pravdnima strankama, ki so nastala glede stvari v solastnini, je potrebno uporabiti Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 9/1980), ki v 1. odstavku 14. člena (enako tudi 1. odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002) določa, da imajo solastniki solastno stvar pravico uporabljati v sorazmerju s svojim deležem, ne da bi s tem kršili pravice drugega. Če solastnik (v celoti ali deloma) uporablja tudi delež drugega solastnika, je potrebno uporabiti določbe o povračilu za uporabo tuje stvari (uporabnini). 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami), ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) potrebno uporabiti za konkreten primer (enako pa tudi 198. člen OZ), imetniku stvari, ki jo je nekdo uporabil v svojo korist, daje pravico, da zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je ta imel od uporabe, ne glede na pravico do odškodnine in tudi če te pravice nima.

Omenjenih zakonskih določb pa ni mogoče uporabiti neodvisno od sistem celotnega stvarnega in obligacijskega prava. Upoštevati je potrebno predvsem splošna pravila posameznih institutov in splošna načela obligacijskega in stvarnega prava. Temeljna načela so podlaga in usmeritev za razlago zakona ter za ravnanje vseh udeležencev obligacijskega razmerja, če pride do spora pred sodiščem, pa tudi za odločanje v njem. Tako je potrebno pravico do uporabnine presoditi tudi skozi institut neupravičene obogatitve (210. člen ZOR oziroma 190. člen OZ), načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR oziroma 5. člen OZ) in prepoved zlorabe pravic (13. člen ZOR oziroma 7. člen OZ, vsebinsko enako pa tudi 12. člen SPZ).

Vsem navedenim načelom je skupno, da imetniku pravice nalagajo, da pri izvrševanju svoje pravice upošteva tudi pravice drugih in jih uporablja skladno z njihovim namenom.

Tožniku je tako tudi, če so izpolnjeni pogoji iz 219. člena ZOR oziroma 198. člena OZ (prikrajšanje tožnika, okoriščenje toženca, odsotnost pravne podlage in odsotnost tožnikove privolitve v prikrajšanje), potrebno odreči sodno varstvo, če je bilo njegovo ravnanje takšne narave, da bi bilo po splošnih, obče sprejetih pravilih nepošteno oziroma nepravično, da bi prejel nadomestilo za uporabo njegovega solastniškega deleža na stvari (1). Pravno pravilo namreč ni identično besedilu posameznega zakonskega člena, marveč ga dobimo šele s celostno razlago ustreznih formalnih pravnih virov.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani, s sodbo opr. št. VI P 404/92, z dne 16.09.1992, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1841/1992, z dne 02.03.1993, obdržalo v veljavi s strani toženca dano odpoved uporabe stanovanja tožniku po 22. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR; Ur. l. SRS, št. 35/1982) in temu naložilo izpraznitev sobe v prvem nadstropju hiše na naslovu ... in izročitev le te v posest tožencu, v 15-ih dneh po tem, ko mu bo toženec zagotovil možnost sklenitve najemne pogodbe za ustrezno sobo s souporabo kuhinje in sanitarij, ker je ugotovilo, da je skupno življenje strank nevzdržno, pri čemer je pretežni del razlogov za takšno stanje pripisalo tožniku. Tudi v tem postopku izvedeni dokazni postopek je dal enak rezultat. Sodišče je po skrbni presoji dokazov in neposrednega zaznavanja izpovedb prič ter pravdnih strank zaključilo, da je bil tožnik tisti, ki je s svojim verbalnim in fizičnim nasiljem prestopil prag, ko bivanje z njim ni bilo več mogoče. Takšen zaključek potrjuje tudi kazenska sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 248/1996, z dne 29.10.1996, s katero je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti svoje matere (toženčeve žene), ki ji je resno grozil, da jo bo spravil na invalidski voziček ali v "Polje", pri čemer se je ta groženj upravičeno ustrašila, saj se je že pred tem večkrat izživljal nad njo in njeno družino, jih na različne načine izsiljeval in izzival. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče res najprej zapiše, da je razloge za nevzdržno stanje šteti kot kompleksne in jih ni mogoče šteti v breme le ene stranke, v nadaljevanju pa jasno obrazloži, da je tako na strani tožnika kot toženca v napetem vzdušju v družini prihajalo do provokacij, da sta obe stranki sprožali konflikte in druga drugo žalili, da pa ne glede na to, odziv tožnika, ki je s poslušanjem radia in pogovarjanjem po telefonu ostalim članom družine onemogočal nočni počitek, jim ustno grozil in se občasno nad njimi tudi fizično znašal, ni dopusten in je v nesorazmerju s provokacijami in zahtevami toženca. Tožnik je bil tisti, ki je s svojim ravnanjem prestopil prag, ko bivanje z njim ni bilo več mogoče. Takšen zapis sodišča nima narave absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, to pa tudi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (2). Presoja, katerim pričam verjame in katerim ne, je v rokah sodišča, ki je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj ni verjelo tožniku in njegovi sestri R..

Ob takšnem obnašanju tožnika, ki je s svojim verbalnim in fizičnim nasiljem, grožnjami, celo s storitvijo kaznivega dejanja nad lastno materjo (toženčevo ženo) tožencu in njegovi družini preprečil nemoteno uporabo nepremičnine v sorazmerju s toženčevim solastniškim deležem na njej in povzročil, da je bil toženec prisiljen uporabiti pravne poti ter tožnika s prisilno izselitvijo odstraniti iz nepremičnine, bi bilo od toženca nepošteno in nepravično zahtevati, da tožniku povrne nadomestilo za uporabo njegovega deleža na nepremičnini, četudi je tega toženec s člani svoje družine res uporabljal. Ugoditev tožbenemu zahtevku na plačilo uporabnine, bi bila v takšnem primeru v nasprotju z namenom solastninske pravice in bi pomenila njeno zlorabo (3). Tožnik je svojo solastninsko pravico zlorabil na škodo solastninske pravice toženca. Takšno stanje je bilo pravno nevzdržno in protipravno. Rešitev takšnega protipravnega položaja s tožnikovo izselitvijo ne more predstavljati normativne hipoteze, ob kateri naj se uresniči pravna posledica upravičenosti do plačila uporabnine. To bi bilo v nasprotju z retributivno pravičnostjo.

Takšna interpretacija tudi ni nedopusten poseg v tožnikovo ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine (4). Lastninska pravica tožniku ni bila odvzeta, s svojim idealnim deležem na nepremičnini bi lahko razpolagal in tudi je, saj je v nepravdnem postopku predlagal in dosegel delitev solastne nepremičnine. Ker je bilo tožnikovo lastninsko pravico potrebno omejiti in mu preprečiti uporabo solastne stvari le zato in le toliko, da je lahko toženec nemoteno uporabljal solastno stvar, njegova lastninska pravica tudi ni bila nedopustno omejena, saj že ustava človekove pravice omejuje s pravicami drugih (tudi solastnikov) (5).

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP ), prav tako pa tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben in ni ničesar doprinesel k pritožbeni odločitvi (1. odst. 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Takšna interpretacija določb o neupravičeni obogatitvi oziroma uporabnini se je ob nespremenjenih temeljnih načelih obligacijskega in stvarnega prava konkretizirala tudi v določbi 5. odstavka 22. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND; Ur. l. RS, št.16/2008), saj povzročitelj nasilja lahko od žrtve nasilja zahteva primerno nadomestilo za izključno uporabo stanovanja, ki je bilo prepuščeno v izključno uporabo žrtvi nasilja, če je to skladno z načelom pravičnosti.

(2) 1. odstavek 339. člena ZPP.

(3) Zloraba pravice nastopi tedaj, ko subjekt prestopi meje pravno zavarovanega upravičenja tako, da s tem ogroža oziroma posega v pravico drugega", Juhart, Tratnik in Vrenčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2004, str. 93 in naslednje.

(4) 33. člen Ustave Republike Slovenije (URS; Uradni list RS/I, št. 33/1991).

(5) 3. odstavek 15. člena URS.