Jedro

Pridržanje pravic ob izročitvi izročilne pogodbe eo ipso ne „spreminja“ v preužitkarsko. Ključna razlika med obema je ta, da je prevzemnik pri preužitkarski pogodbi lahko kdorkoli, pri izročilni pa le potomec – zato se (za njeno veljavnost) tudi zahteva soglasje dedičev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka).

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo (I.); pritožnico, zapustnikovo vnukinjo, sicer oporočno dedinjo, je napotilo na pravdo, da zoper dediče M. Z., J. P., M. V., T. G., K. G. in A. G. vloži tožbo za ugotovitev, da je izročilna pogodba z dne 24. 11. 1993 med njo in zapustnikom v celoti odplačna (oz. podrejeno, v kakšnem deležu je odplačna) (II:); določilo je rok za vložitev tožbe trideset dni po pravnomočnosti sklepa, če v danem roku ustrezna tožba ne bo vložena, bo postopek nadaljevalo (IV. in V.). (Na pravdo zaradi ugotovitve obstoja terjatve je zapuščinsko sodišče napotilo tudi dedinjo M. Z., a ta del sklepa (III.) ni izpodbijan.).

2. Zoper II. točko sklepa, torej zoper odločitev, da se napoti na pravdo ona, se je pravočasno pritožila na pravdo napotena potomka zapustnika zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da po zapustniku ni zakonita dedinja in da že zato ni mogoče uporabiti določb o izročilni pogodbi. Sodišču očita, da se je oprlo na pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki v času sklepanja sporne pogodbe še ni veljalo. Prevzemnica je nase prevzela veliko breme in skrb, saj se za zapustnika ni brigal noben drug potomec. Pogodbo je izvrševala skoraj 13 let. Kot darilo bi bilo mogoče ovrednotiti le premoženje v vrednosti 4172,92 EUR (1 mio nekdanjih SIT), sicer pa bi bilo treba na pravdo napotiti dedinjo M. Z., ki trdi drugače. Noben drug dedič tudi ni izpodbijal pogodbe v smislu kot M. Z., zato jih ne bi bilo treba tožiti vseh.

3. Na pritožbo ni odgovoril nihče od dedičev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V času sklepanja pogodbe je bila izročitev in razdelitev premoženja urejena v členih 106 do 116 Zakona o dedovanju (ZD), sedaj pa to pogodbo ureja Obligacijski zakonik (OZ) v členih 546 do 556. Ključna za ta primer je bila določba 110. čl. ZD (sedaj po smislu enako 1. odst. 547. čl. OZ), ki je določala, da velja izročeno premoženje po izročiteljevi smrti kot darilo, če se kateri od dedičev z izročitvijo in razdelitvijo premoženja ni strinjal. Gre za domnevo, ki nastopi in je nastopila tudi v tem primeru, saj se dedinja M. Z. s tem ne strinja. Možen pa je nasprotni dokaz, a dokazno breme, da je bila sklenjena pogodba v resnici odplačna pogodba, ne pa neodplačna izročilna pogodba, je na pritožnici. Ona bo morala v pravdi izpodbiti navedeno zakonsko domnevo. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita, nasprotovanje pravnemu mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pa brezpredmetno.

6. Dejstvo, da ni prevzemnica zakonita dedinja, na navedeno ne vpliva drugače, saj se izročilna pogodba sklepa med zapustnikom in njegovimi potomci, kar pa pritožnica kot njegova vnukinja brez dvoma je.

7. Tudi dejstvo, da je 13 let pogodbo izvrševala, na dokazno breme in na njen potencialni položaj v morebitni pravdi ne vliva: manjšo verjetnost njene pravice določa že navedena zakonska domneva. Pogodbe ni mogoče vnaprej presoditi kot odplačne samo zato, ker si je izročitelj ob izročitvi zase pridržal določene pravice nasproti prevzemnici, saj to možnost ravno tudi za izročilno pogodbo zakon izrecno predvideva (111. čl. ZD, sedaj 551. čl. OZ). V primeru nasprotnega sklepanja bi bili ti določbi brez pomena. Pridržanje pravic ob izročitvi izročilne pogodbe torej eo ipso ne „spreminja“ v preužitkarsko. Ključna razlika med obema je ta, da je prevzemnik pri preužitkarski pogodbi lahko kdorkoli, pri izročilni pa le potomec – zato se (za njeno veljavnost) tudi zahteva soglasje dedičev.

8. Končno je pravilna tudi odločitev, da mora na pravdo napotena prevzemnica tožiti vse dediče, tudi tiste, ki izrecno ne nasprotujejo njenim trditvam. V teoriji in v sodni praksi je uveljavljeno stališče, da so v sporih o obsegu zapuščine vsi dediči nujni in ne le enotni sosporniki in da morajo zato v pravdi nastopati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, in sicer ne glede na njihova morebitna priznanja zahtevka pred pravdo ali med pravdo (1).

9. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

10. Pritožnica sama krije stroške pritožbenega postopka (1. odst. 174. čl. ZD).

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1118/2008 in druge.