Jedro

V primeru, ko je odškodnina delno že plačana, se delno plačilo revalorizira, tako da se opravi preračun na dan odločanja sodišča prve stopnje z računalniškim programom v okviru tako imenovanih revalorizacijskih obresti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v 2. točki izreka, v zvezi s 1. točko izreka tako, da se: v 1. točki izreka znesek 7.595,92 EUR zviša na znesek 10.557,09 EUR, znesek 6.200,00 EUR v 1. alinei 1. točke izreka pa se zviša na znesek 9.161,17 EUR, ki sta ga toženi stranki dolžni plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2007 dalje do plačila.

v 2. točki izreka znesek 11.191,81 EUR zniža na znesek 8.230,64 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 94,46 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožniku znesek 7.595,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - od 6.200,00 EUR od 9. 2. 2007 dalje do plačila; - od 677,47 EUR od 4. 12. 2006 dalje do plačila; - od 302,49 EUR od 9. 9. 2008 dalje do plačila; - od 415,96 EUR od 29. 9. 2009 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneskov: - 3.878,95 EUR od 9. 2. 2007 do 1. 6. 2008; - 1.021,90 EUR od 4. 12. 2006 do 1. 6. 2008; - 2.291,05 EUR od 9. 2. 2007 do 31. 8. 2008, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (1. točka izreka).

V presežku za znesek 11.191,81 EUR je (tožbeni) zahtevek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (2. točka izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči povrniti sorazmerni del stroškov v znesku 937,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15 dne po vročitvi sodbe (do plačila), pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da toženi stranki obsodi na plačilo poleg že prisojene odškodnine še odškodnino v znesku 11.191,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in na povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ovrednotilo dejstva, da je tožnikovo zdravljenje zadobljenih poškodb trajalo tri leta in pol, zato bi moralo dosoditi višjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin. Glede na to, da je izvedenec dr. M.K. bolečinska obdobja pri tožniku ocenjeval strnjeno, bi moralo sodišče prve stopnje bolj ovrednotiti dejstvo, da so bila bolečinska obdobja daljša oziroma, da je trpel bolečine po 24 ur na dan, kar je trajalo približno osem mesecev. Prav tako ni bila v zadostni meri upoštevana intenziteta bolečin. Tožnik je omejen pri dvigovanju predmetov, saj ne sme dvigovati bremen, ki so težja od 10 kg, pri daljši prisilni drži kot tudi pri vremenskih spremembah pa se pojavijo glavoboli, ki jih bo moral prestajati še dolgo časa, upoštevajoč povprečno življenjsko dobo osebe. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v septembru 2007 z odločbo ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic obravnavane poškodbe, priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo ustrezno delo brez prisilnih drž vratne hrbtenice, brez del, kjer so potrebna globoka sklanjanja in rokovanja z bremeni nad 10 kg in dejstva, da tožnik kljub navedeni odločbi o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti še vedno dela v jami, kjer je sama narava dela takšna, da mora dvigovati bremena, se sklanjati, prepogibati, je vsakodnevno izpostavljen hrupu, ob katerem se mu sprožijo glavoboli, mora biti zbran in skoncentriran ter vsakodnevno prestaja telesne bolečine, kar se bo dogajalo tudi v bodoče. Meni, da bi morala odškodnina ob pravilni uporabi materialnega prava iz tega naslova znašati 10.450,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Nadalje meni, da je prenizko ocenjena tudi odškodnina za strah, saj je sodišče prisodilo le 1.000,00 EUR, po mnenju tožnika pa bi mu pripadala odškodnina v znesku 3.340,00 EUR. Prenizko je tudi dosojena odškodnina iz naslova bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer opozarja, da je tožnik zaradi opisanih trajnih posledic trajno zmanjšano zmožen za dela, ki zahtevajo ponavljajoče se sunkovite gibe glave, dela povezana s poskoki, dela, ki potekajo z dvigovanjem bremen, ki zahtevajo trajno držo glave v prisilnem položaju ter dolgotrajno sedenje in da je omejen pri aktivnostih, ki se nanašajo na dalj časa trajajočo prisiljeno telesno držo. Vse te aktivnosti bo od škodnega dogodka dalje lahko opravljal le s povečanimi napori in bo takšno stanje trajalo še vrsto let. Kot delavec rudar v jami se vsakodnevno srečuje z opravili, za katera je po objektivnih ugotovitvah izvedenca bistveno manj zmožen in mora v svoje delo vlagati več napora kot pred škodnim dogodkom, kljub temu ne dosega enakih delovnih rezultatov kot pred nezgodo, zaradi česar zelo psihično trpi in bo trpel tudi v bodoče. Celotna prisojena odškodnina ne ustreza standardu pravične in primerne denarne odškodnine za utrpele telesne poškodbe. Posledice so trajne tako v smislu fizičnih poškodb kot tudi v psihični sferi tožnika in tožnik doživlja omejitve, ki so posledica obravnavanja škodnega dogodka, praktično vsakodnevno in jih bo doživljal vse do konca življenja. Celotna dosojena odškodnina torej ne ustreza standardu pravične in primerne denarne odškodnine. Nadalje navaja, da je bil zmotno upoštevan tudi njegov uspeh v pravdi, saj bi moralo sodišče upoštevati, da je bil prisiljen vložiti tožbo, ter da sta toženi stranki med postopkom plačali 5.878,31 EUR, in mu poleg zneska, ki sta ga šele med postopkom plačali, dolgujeta še odškodnino v znesku 13.000,00 EUR, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Uspeh bi moral biti torej v višini 79,50 %. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel le s 54,00 %. Takšna odločitev odstopa tudi od ustaljene sodne prakse glede prisojenih stroškov postopka. Prilaga sodbe Višjega sodišča v Celju, kjer sodišče stroške določi ob upoštevanju uspeha in načela krivde, ter torej loči temelj in višino tožbenega zahtevka. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki mu ni prisodilo stroškov za prošnje oziroma dopise, s katerimi je predlagal razpis obravnave, saj je želel pospešiti postopek. Prav tako meni, da mu je sodišče neutemeljeno zavrnilo stroške dokaznih predlogov z dne 30. 5. 2008, 20. 6. 2008, 11. 7. 2008, 13. 2. 2008 in 2. 10. 2009, kar je v neskladju z Odvetniško tarifo. Priznani mu tudi niso bili stroški za vlogo, s katero je posredoval vprašanje za izvedenca, kar je prav tako v nasprotju z Odvetniško tarifo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo glede višine odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in revalorizacije delnega izplačila odškodnine, sicer pa je sodba materialnopravno pravilna.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje - v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde - 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Nadalje OZ v 150. členu določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. V skladu s 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po določbi 1. odstavka 153. člena je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti ali, če skladno z 2. odstavkom 153. člena OZ dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je po temelju v celoti podana odškodninska odgovornost toženih strank za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu dne 7. 5. 2005, ko se je zrušil del podpornega železa ter tožnika udaril v glavo in prsni koš, zaradi česar je utrpel manjšo rano na korenu nosu, udarec v glavo in prsni koš ter zvin vratne hrbtenice, po mesecu dni pa se je pri njem razvila posttravmatska stresna motnja. Ker se toženi stranki zoper sodbo nista pritožili, pritožbeno sodišče ni presojalo sodbe sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti, ki je v celoti podan.

Kriterije za določitev odškodnine opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Pritožba neutemeljeno navaja, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prenizko ovrednotena. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, specialista ortopedske kirurgije in travmatologije, prim. mag. sci. M.K., dr. med., da je tožnik utrpel raztrganino na čelu in obtolčenine levega prsnega koša in zvin vratne hrbtenice, zaradi česar so hude telesne bolečine trajale tri dni, srednje močne tri mesece, zmerne dva meseca in lažje dva meseca ter določilo primerno odškodnino v skladu s 179. členom OZ. Pravilno je tudi ovrednotilo tožnikove nevšečnosti med zdravljenjem, saj je bil petnajstkrat izpostavljen RTG slikanju, prejemal je zdravila proti bolečinam, neugodno je bilo šivanje rane v lokalni anesteziji, prevezi ran, odvzem šivov, prejemanje injekcij proti tetanusu, elektromiografija, CT glave, pregled z magnetno resonanco, elektroenecefalogija, fizioterapija v ambulanti in doma, relativni počitek dalj časa, pregledi pri nevrokirurgu, otologu, psihologu, psihiatru, nevrologu, kirurgu, dežurnemu zdravniku in 89 pregledov pri osebnem zdravniku. Izvedenec je ugotovil manjšo gibljivost vratne hrbtenice in sicer 10 % pri predklonu in 5 % pri zaklonu, odklonu levo in desno ter rotaciji levo in desno. Tožnikove poškodbe je po Fisherjevi klasifikaciji opredelil kot lahke primere.

Na podlagi ugotovitev izvedenca psihiatra dr. B.F. se je pri tožniku razvila posttravmatska stresna motnja kot zakasneli odziv na stresni dogodek ali obremenilne okoliščine nevarne ali katastrofične narave, kar skoraj vsakogar spravi v hudo stisko. Gre za epizode vnovičnega podoživljanja travmatskega dogodka v obliki vsiljivih spominov, sanj ali nočnih mor. Značilno je izogibanje dejavnosti in okoliščinam, ki spominjajo na travmo; opaža se tudi stanje avtonomne prerazdražljivosti, prenapete budnosti, povečana vznemirjenost in nespečnost. Potek je valujoč, v manjšem primeru postane motnja kronična, v večini primerov pa se ozdravi. Glede na nadaljnjo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je postravmatska stresna motnja pri tožniku po enem letu izzvenela, jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odškodnini za nevšečnosti med zdravljenjem ter iz tega naslova tožniku skupaj prisodilo 8.000,00 EUR od zahtevanih 10.450,00 EUR. Upoštevajoč tudi fizikalno terapijo, ki je bila neprijetna za tožnika, je prisojena odškodnina primerna, saj je odmerjena ob upoštevanju trajanja in stopnje fizičnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter v skladu z višino odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. Višji znesek odškodnine bi podpiral težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ), zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V zvezi s prisojeno odškodnino za strah je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik ob samem dogodku ustrašil, pri čemer je utrpel primarni strah zmerne intenzitete, hud sekundarni strah pa se je pojavil, ko je začutil kri na čelu ter je trajal vsaj dve uri. Izvedenec psihiater B.F., dr. med., spec. psih., je tudi ugotovil, da je šlo pri tožniku za dolgotrajnejše razpoloženje bojazni in skrbi za zdravje, ki je bilo prisotno vse do pregleda pri nevrologu 16. 5. 2007. Glede na navedeno, ob dejstvu, da je bil tožnik utemeljeno zaskrbljen za zdravje, saj je šlo za poškodbo vratu, izvedenec psihiater pa je v svojem mnenju tudi posebej izpostavil, da ima poškodba glave, tudi če ni objektivno huda, za človeka poseben simbolični pomen, zato so duševne reakcije ob poškodbi glave bistveno močnejše kot ob poškodbi drugih delov telesa, predstavlja znesek 1.000,00 EUR od vtoževanih 3.338,34 EUR primerno odškodnino, ki je odmerjena v skladu z 2. odstavkom 179. člena OZ.

Glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je pritožba delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo ugotovitve sodnega izvedenca za ortopedsko kirurgijo in travmatologijo prim. mag. M.K., dr. med., ki je ugotovil, da ima tožnik zaradi zvina vratne hrbtenice trajne posledice, ki se kažejo v zmanjšani gibljivosti vratne hrbtenice. Zaradi tega je oviran pri nekaterih življenjskih aktivnostih, in sicer pri dalj časa trajajoči prisiljeni drži, dvigovanju težkih bremen in sunkovitih gibih, kar ga lahko ovira pri opravljanju določenih del in pri športnih aktivnostih. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tožnik z odločbo ZPIZ št.... z dne 19. 12. 2007 (priloga A 111) zaradi posledic poškodbe pri delu razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, brez prisilnih drž vratne hrbtenice, brez del, kjer so potrebna globoka sklanjanja in rokovanja z bremeni nad 10 kg, s polnim delovnim časom. Ker je tožnik prepričljivo izpovedal, da sedaj lahko v službi opravljala le lažja dela ter da le na lastno izrecno željo še vedno dela v jami, čeprav mu je nevrolog svetoval drugače, omejen pa je tudi v prostočasnih aktivnostih, saj je pred nesrečo igral nogomet, občasno košarko, ne more dvigovati rok, gledati navzgor ter tudi pri gospodinjskih delih manj pomaga, je sodišče prve stopnje prenizko dosodilo odškodnino iz tega naslova. Glede na težave ter povečane napore, ki jih mora vlagati tožnik pri opravljanju življenjskih aktivnosti, znaša primerna odškodnina iz tega naslova 7.000,00 EUR, in ne 4.000,00 EUR, kolikor je prisodilo sodišče prve stopnje. Tak znesek je primerljiv z zneski odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih (npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 57/204, II Ips 400/99, II Ips 636/99, II Ips 617/2003). Glede višine prisojene odškodnine je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da je drugotožena stranka tožniku dne 2. 6. 2008 izplačala iz naslova negmotne škode, ob upoštevanju odbitne franšize, znesek odškodnine v višini 3.878,95 EUR, prvotožena stranka pa dne 1. 9. 2008 izplačala še znesek 2.921,05 UER, to je znesek odbitne franšize, ki ga je prvotožena stranka odštela od priznanega zneska odškodnine v višini 6.800,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine, ki jo je iz naslova negmotne škode delno zvišalo, revaloriziralo že izplačane zneske na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je 17. 12. 2009. Sodišče namreč odškodnino za negmotno škodo odmerja po cenah na dan sodnega odločanja, kar zagotavlja ohranitev denarne vrednosti odškodnine (drugi odstavek 168. člena OZ). Ker sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ni revaloriziralo že plačanih zneskov iz naslova odškodnine za negmotno škodo, je zneske revaloriziralo pritožbeno sodišče. V primeru, ko je bila odškodnina delno plačana, je namreč treba valorizirati delno plačilo (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v več zadevah, npr. v sodbi opr. št. II Ips 908/2008 z dne 4. 12. 2008). V sodni praksi sodišča upoštevajo revalorizacijo tako, da že plačano akontacijo odškodnine ovrednotijo tako, da opravijo preračun na dan odločanja z računalniškim programom v okviru tako imenovanih revalorizacijskih obresti. Ta izračun temelji na temeljni obrestni meri, ki je bila v Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO – Ur. l. RS, št. 45/95, 109/2001) opredeljena kot tista, ki je namenjena ohranjanju vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju. Podlaga za njen izračun je bilo povprečje mesečnih stopenj rasti cen življenjskih potrebščin (Sklepi o temeljni obrestni meri, objavljeni v Uradnih listih RS). S takim načinom valorizacije se upošteva, da je količina življenjskih potrebščin, ki bi si jih z valoriziranim zneskom tožnik lahko privoščil ob odločitvi sodišča prve stopnje, enaka tistim, ki si jih je lahko z izplačano odškodnino privoščil, ko mu je bila izplačana akontacija. Z uporabljeno metodo spremljanja splošne rasti cen življenjskih potrebščin se je mogoče v največji možni meri približati namenu pravilnega ovrednotenja akontacije odškodnine. Kot bo razvidno v nadaljevanju, je pritožbeno sodišče že izplačano akontacijo odškodnine revaloriziralo z upoštevanjem gibanja indeksov cen v tem obdobju, ki so bili merilo inflaciji, pri čemer je izračun opravilo s pomočjo aplikacije na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije (http://www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp). Po takem izračunu revalorizirana vrednost zneska 3.878,95 EUR z dne 2. 6. 2008 na dan 17. 12. 2009 znaša 3.906,10 EUR. Znesek odbitne franšize, ki ga je dne 1. 9. 2008 plačala prvotožena stranka, pa v revaloriziranem znesku na dan 17. 12. 2009 znaša 2.932,73 EUR. Skupaj znaša revalorizirana vrednost že plačane odškodnine za negmotno škodo 6.838,83 EUR. Glede na celotno višino odškodnine za negmotno škodo, ki znaša 16.000,00 EUR, sta toženi stranki dolžni tožniku iz tega naslova izplačati še 9.161,17 EUR.

Zaradi vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo ter izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe, v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K odločitvi glede stroškov postopka: Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede tožnikovega uspeha v postopku ter posledično odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša tožnikov uspeh 54 %, pri čemer je pravilno upoštevalo le končni uspeh tožnika, ni pa ločeno priznalo uspeh glede na temelj in višino, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Glede na to, da je na podlagi delnega uspeha s pritožbo tožnik uspel s 56,19 %, pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev v stroških, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, v tožnikov korist, da je njegov uspeh do modifikacije zahtevka oziroma delnega umika tožbe s pripravljalno vlogo z dne 14. 1. 2009 znašal le 43,81 %, ter bi moral tožnik v tem obsegu povrniti stroške nasprotni stranki, saj tožbe ni umaknil takoj, ko sta toženi stranki delno izpolnili zahtevek (1. odstavke 158. člena ZPP). Zato delni uspeh s pritožbo ne opravičuje spremembe odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka ter je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da tožnik zmotno meni, da je upravičen do posebne nagrade za dokazne predloge in dopise – prošnje za razpis obravnave, ki jih je naslovil na sodišče prve stopnje. Te bodisi niso bile potrebne (prošnje za razpis), ali pa so že bile zajete v nagradi za druga opravila (npr. dokazni predlogi v tožbi oziroma v pripravljalnih vlogah).

Tožnikov uspeh v pritožbenem postopku znaša približno 27,44 % (2.961,17 EUR od spornih 10.790,00 EUR odškodnine za negmotno škodo – celotni vtoževani znesek za negmotno škodo je namreč znašal 16.990,00 EUR). Glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe pripada tožniku po OT (2003) nagrada za pritožbo 625 točk, kar skupaj z 20 % DDV, ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in uspeha v pritožbenem postopku znaša skupaj 94,46 EUR. Višjih priglašenih stroškov sodišče druge stopnje ni priznalo, saj so že zajeti v nagradi za pritožbo.