Jedro

Huda malomarnost je skrajna nepazljivost in pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega človeka. Ker je bil tožnik dalj časa v bolniškem staležu, je vedel, kakšen je postopek odobritve bolniškega staleža in bi se moral po izreku bolniškega staleža vrniti na delo. Dejstvo, da je zamešal datume in je mislil, da se mu bolniški stalež zaključi kasneje, ne pomeni opravičljivega razloga za izostanek, kot tudi ne obljuba zdravnika, da bo bolniški stalež podaljšan do odločitve ZPIZ o pritožbi. Zato je zmoten zaključek, da je tožnik opravičeno izostal z dela in da izredna odpoved po 2. aliei 1. odstavka 111. člena ZDR ni zakonita.

Nezaupanje tožene stranke, da bo delavec izpolnjeval osnovno delovno obveznost - prihod na delo in opravljanje dela (31. člen ZDR) - je okoliščina, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni več mogoče, zato je izredna odpoved PZ zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi : "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11.7.2003 se kot nezakonita razveljavi.

2. Delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 15.7.2003 in mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja.

3. Tožena stranka mora pozvati tožnika nazaj na delo in mu čas od 15.7.2003 do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in mu od 15.7.2003 do vrnitve na delo izplačati pripadajoča nadomestila plač, kot če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, da ne bo izvršbe."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11.7.2003 nezakonita, zato tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 15.7.2003, ampak še traja; tožena stranka ga je dolžna pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo od 15.7.2003 do vrnitve na delo ter mu izplačati nadomestilo plače, kot če bi delal, s pripadki. Toženi stranki je naložilo, da mu povrne stroške postopka v znesku 112.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče ugotavlja, da tožniku ni mogoče očitati, da je zaradi hude malomarnosti neupravičeno izostal z dela, ker naj bi po razgovoru z dr. I. upravičeno računal, da mu bo bolniški stalež trajal vse do odločitve o pritožbi zoper odločbo ZPIZ-a. S takšnim stališčem tožena stranke ne soglaša. Tožnik sam je izpovedal, da je zamešal datume, kar je dokaz, da je bil pri prebiranju sklepa ZZZS hudo malomaren. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 8.4.2002 dalje, zato se je že moral naučiti rokovati z bolniškimi listi in sklepi ZZZS o podaljševanju bolniškega staleža. Nič ne more opravičiti tako hude malomarnosti tožnika, da je spregledal in zamenjal datume o poteku bolniškega staleža. Iz izpovedi dr. I. izhaja, da mu bolniškega staleža ni obljubil. Tožnik je torej iz hude malomarnosti huje kršil delovne obveznosti, in sicer najbolj pomembno obveznost, to je prihajanje na delo. Tožnik je brez opravičljivega razloga izostal 20 dni, kar je opravičeval s spregledom datuma, zato je tožena stranka izgubila zaupanje v delavca in njegovo zanesljivost. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj sodišče prve stopnje ne poda nikakršnih razlogov, zakaj naj bi bila odsotnost tožnika opravičljiva.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da vse okoliščine, ki jih je sodišče v dokaznem postopku razčistilo zanesljivo izkazujejo, da mu hude malomarnosti ni mogoče očitati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, da je dejansko stanje popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je tožniku očitala, da je iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker je od 8.6.2003 do 30.6.2003 neopravičeno izostal z dela in za svojo odsotnost ni podal ustreznega opravičila. Zato mu je tožena stranka dne 11.7.2003 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonito. Ugotovilo je, da tožniku ni mogoče očitati, da je iz hude malomarnosti neopravičeno izostal z dela, ker je glede na razgovor z dr. I. I. upravičeno računal, da mu bo bolniški stalež trajal do odločitve o pritožbi zoper odločbo ZPIZ-a. Zdravnik naj bi mu zagotovil, da je bila takšna običajna praksa. Tožnik je neupravičeno odsotnost opravičeval tudi s tem, da je spregledal datum zaključka bolniškega staleža. Sodišče se je postavilo na stališče, da je takšna zamenjava datuma sicer možna, ne glede na to, pa je tožnik upravičeno pričakoval, da mu bo bolniški stalež podaljšan, ker mu je bilo tako zagotovljeno s strani zdravnika medicine dela.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/2002). Po navedeni določbi se delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je od 8.6.2003 do 30.6.2003 neopravičeno izostal z dela in za svojo odsotnost ni podal ustreznega opravičila.

Kot izhaja iz listin v spisu je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 3.6.2003 do 7.6.2003. Po zaključku bolniškega staleža se na delo ni vrnil, vse do 1.7.2003. Na zagovoru, opravljenem dne 11.7.2003, je tožnik povedal, da je zamešal datume, tako, da je mislil, da se mu bolniški stalež zaključi 6.7.2003 in ne 7.6.2003. Da mu je bolniški stalež potekel, je ugotovil dne 30.6.2003, ko je šel k osebni zdravnici po bolniški list. Takoj naslednji dan pa se je vrnil na delo.

Tožnik je invalid III. kategorije. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. 2 4 0948953 z dne 20.5.2003 je bilo ugotovljeno, da tožnik za delo "pomožni delavec pri tehnoloških procesih" ni zmožen. Tožena stranka se je zoper navedeno odločbo pritožila. V času, ko je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, o pritožbi še ni bilo odločeno. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (oz. po aneksu k pogodbi o zaposlitvi) za delovno mesto pomožni delavec pri tehnoloških procesih. Odločba ZPIZ-a z dne 20.5.2003 do poteka bolniškega staleža z dne 7.6.2003 še ni bila dokončna, kljub temu pa bi moral tožnik priti na delo. Zato je razlogovanje sodišča prve stopnje, da se je tožnik zanašal, da mu bo bolniški stalež podaljšan, ker se je tožena stranka pritožila zoper odločbo ZPIZ-a, napačno. Kot izhaja iz izpovedi dr. I., sta se s tožnikom pogovarjala o možnosti, da mu bo verjetno bolniški stalež podaljšan, ker je praksa takšna, da se bolniški stalež praviloma podaljša do odločitve drugostopne invalidske komisije.

Po 4. členu konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obveznosti iz delovnega razmerja vsebujejo določbe 31., 32., 33. in 35. člena ZDR/02. Delavec mora po 31. členu ZDR/02 vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Bistvo odločitve sodišča prve stopnje je v ugotovitvi, da tožniku ni mogoče očitati, da je iz hude malomarnosti neopravičeno izostal z dela, ker je upravičeno računal, da mu bo bolniški stalež trajal do odločitve o pritožbi zoper odločbo ZPIZ-a. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti, napačna. Huda malomarnost je skrajna nepazljivost, pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečnega človeka. Tožnik je bil v dalj časa trajajočem bolniškem staležu, zato je moral vedeti, kakšen je postopek pri odobritvi bolniškega staleža. Možnost pomote v datumu zaključka bolniškega staleža je sicer verjetna, vendar to ne izključuje odgovornosti tožnika za svoja premalo skrbna ravnanja. Glede na dejstvo, da se je tožena stranka zoper odločbo ZPIZ-a z dne 20.5.2003 pritožila, tožnik ni mogel zaključiti, da mu je bil bolniški stalež podaljšan do 6.7.2003, saj se bolniški stalež ne odobrava za nazaj, temveč vedno za vnaprej in tudi ne za čas, daljši od enega meseca. Tožnik bi moral po zaključku bolniškega staleža priti na delo k delodajalcu, ne glede na to, da se je le-ta zoper odločbo ZPIZ-a pritožil in ne glede na to, da zanj ni imel dela. Delodajalec mora delavca razporediti na ustrezno delo po dokončnosti odločbe, s katero so delavcu priznane pravice na podlagi invalidnosti. Po zaključku bolniškega staleža odločba ZPIZ-a z dne 20.5.2003 še ni bila dokončna, zato ni bilo razloga, da se tožnik ne vrne na delo. Tožnik se ne more sklicevati na morebitne obljube zdravnika o podaljšanju bolniškega staleža, ker le-ta ni oseba, ki bi bila pristojna, da mu odobri bolniški stalež. Glede na ugotovitev, da je tožnik iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, je tožena stranka imela pravico, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi. Po oceni pritožbenega sodišča so podani tudi razlogi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaupanje tožene stranke v delavca, da izpolnjuje svojo osnovno delovno obveznost, to je prihod na delo in opravljanje dela, je tista okoliščina, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.