Jedro

Sodišče prve stopnje je glede dolžine zastaralnega roka uporabilo določbo 1. odstavka 32. člena CMR, ki določa, da pravica do vložitve tožbe, povezane s prevozom po tej konvenciji, zastara v enem letu, kadar gre za namerno kršitev ali za malomarnost, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo, pa zastara v treh letih. Ugotovilo je, da je zastaralni rok začel teči z dnem zapadlosti računa, to je z 12. 1. 2003, in zaključilo, da je 23. 12. 2004, ko je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, sporna terjatev že zastarala. Uporaba krajšega zastaralnega roka iz 1. odstavka 32. člena CMR kaže, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da tožeča stranka ni dokazala, da je med pravdnima strankam sporna terjatev posledica hude malomarnosti tožene stranke. Pri tem pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je terjatev, ki je med strankama sporna, posledica hude malomarnosti tožene stranke, saj ji je ta dala napačna navodila in prevoza ni organizirala tako, da bi zagotovila ustrezne listine za prevoz in ustrezen potek formalnih postopkov v namembnem kraju. Tožena stranka te trditve tožeče stranke ni pravočasno prerekala. Na podlagi pravila o dokaznem bremenu se tako šteje za ugotovljeno, da je terjatev tožeče stranke posledica hude malomarnosti tožene stranke. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa utemeljuje uporabo triletnega zastaralnega roka, kar pomeni, da terjatev 23. 12. 2003, ko je bil vložen predlog za izvršbo, še ni zastarala.

Obrazložitev

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v 1. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 8 Ig 2005/01317, z dne 18. 4. 2005 vzdrži v veljavi tudi v 1. in 3. točki in - v 2. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8-ih dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 287,15 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8-ih dneh plačati stroške pritožbenega postopka v višini 250,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 8 Ig 2005/01317, z dne 18. 4. 2005 tudi v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v 8 dneh od izdaje sodbe toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 224,72 EUR (2. točka izreka).

Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in napačno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka in zahteva, da jih pritožbeno sodišče naloži v plačilo toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne po izdaji sodbe sodišča druge stopnje dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne njene stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe pritožbenega sodišča do plačila.

Pritožba je utemeljena.

S pritožbenimi navedbami, da iz listin, ki sta jih stranki izstavili, izhajajo vsi elementi novacije in da je o pogodbeni volji pravdnih strank, da ugasneta prejšnjo obveznost in ustanovita novo, mogoče sklepati na podlagi pogodbenih določil, tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, napačna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

S trditvami, da dogovor, da se ločeno obravnavata voznina in stojnina, pomeni spremembo predmeta obveznosti in spremembo pravne podlage, saj je voznina med pravdnima strankama dogovorjena obveznost, stojnina pa pomeni sankcijo za nezvestobo ene stranke pri izpolnitvi obveznosti, tožeča stranka izpodbija dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano. Zato tudi tega pritožbenega očitka ni bilo mogoče presojati.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, ki se nanaša na zastaranje terjatve. Sodišče prve stopnje je glede dolžine zastaralnega roka uporabilo določbo 1. odstavka 32. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR), ki določa, da pravica do vložitve tožbe, povezane s prevozom po tej konvenciji, zastara v enem letu, kadar gre za namerno kršitev ali za malomarnost, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo, pa zastara v treh letih. Ugotovilo je, da je zastaralni rok začel teči z dnem zapadlosti računa, to je z 12. 1. 2003, in zaključilo, da je 23. 12. 2004, ko je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, sporna terjatev že zastarala. Uporaba krajšega zastaralnega roka iz 1. odstavka 32. člena CMR kaže, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da tožeča stranka ni dokazala, da je med pravdnima strankam sporna terjatev posledica hude malomarnosti tožene stranke. Pri tem pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Tožeča stranka je namreč v svoji pripravljalni vlogi z dne 1. 4. 2008 zatrjevala, da je terjatev, ki je med strankama sporna, posledica hude malomarnosti tožene stranke, saj ji je ta dala napačna navodila in prevoza ni organizirala tako, da bi zagotovila ustrezne listine za prevoz in ustrezen potek formalnih postopkov v namembnem kraju. Tožena stranka te trditve tožeče stranke ni pravočasno prerekala, saj je že sodišče prve stopnje na naroku odločilo, da je pripravljalna vloga, ki jo je tožena stranka v spis vložila na naroku, prepozna. Na podlagi pravila o dokaznem bremenu se tako šteje za ugotovljeno, da je terjatev tožeče stranke posledica hude malomarnosti tožene stranke. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa utemeljuje uporabo triletnega zastaralnega roka, kar pomeni, da terjatev 23. 12. 2003, ko je bil vložen predlog za izvršbo, še ni zastarala.

Ob ugotovitvi, da med pravdnima stranka sporna terjatev še ni zastarala, in v odsotnosti ostalih argumentiranih ugovorov tožene stranke je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremeniti tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 8 Ig 2005/01317, z dne 18. 4. 2005 vzdrži v veljavi tudi v 1. in 3. točki.

V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Ker tožena stranka v pravdi ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka. Stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah in Zakona o davku na dodano vrednost. Tožeči stranki je tako priznalo 200 odvetniških točk 1. pripravljalno vlogo, 200 odvetniških točk za zastopanje na naroku 23. 4. 2008, 120 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne in 20 odvetniških točk za končno poročilo stranki. Skupno je pritožbeno sodišče tožeči stranki tako priznalo 540 odvetniških točk, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 206,55 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo še potne stroške na relaciji Maribor – Ljubljana – Maribor (240 km krat 0,31 EUR) v višini 74,40 EUR in stroške cestnine v višini 6,20 EUR. Pravdni stroški tožeče stranke tako znašajo 287,15 EUR. Pritožbeno sodišče je zato 2. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8-ih dneh povrniti pravdne stroške v višini 287,15 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 250 odvetniških točk za pritožbo in 20 odvetniških točk za končno poročilo stranki, ni pa ji priznalo nagrade za napoved pritožbe in ne nagrade za poročilo stranki o vloženi pritožbi, ker je nagrada za ti dejanji že zajeta v nagradi za pritožbo. Skupno je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 270 odvetniških točk, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 148,72 EUR. Priznalo pa ji je tudi stroške sodnih taks v višini 98,52 EUR (stroški bančne provizije so zajeti že v postavki za materialne stroške) in 2 % materialne stroške v višini 2,98 EUR. Tožena stranka je tako tožeči stranki dolžna v 8-ih dneh plačati stroške pritožbenega postopka v višini 250,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.