Jedro

Odločbo o prenehanju veljavnosti blagovne znamke zaradi neuporabe le-te po 1. odst. 90. čl. Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL; prim. še 3. odst. 91. čl. ZIL), s katero se odloči o predlagani razveljavitvi določene blagovne znamke (1. odst. 91. čl. ZIL), izda Urad Republike Slovenije za varstvo intelektualne lastnine (v nadaljevanju Urad), ki postopa po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP (1. odst. 6. čl. ZIL). Uveljavljana ugotovitvena tožba je opredeljena s posebnim predpisom (3. odst. 91. čl. ZIL). Pri takšni ugotovitveni tožbi pa pravni interes ni procesna predpostavka (2. odst. 187. čl. ZPP/77). Treba je šteti, da je pravni interes tožeče stranke izkazan že z "odstopom zadeve" pristojnemu sodišču, ki mora "ugotoviti neuporabo znamke" (3. odst. 91. čl. ZIL). Tako se izkaže, da za odločitev o ugotovitvenem tožbenem zahtevku nima prejudicialnega pomena vprašanje, ali bo tožeča stranka lahko dosegla registracijo prijavljene blagovne znamke. Bojazen tožene stranke, da bi ji označevanje blaga iz razreda 34 z izpodbijano blagovno znamko preprečevalo reklamiranje izdelkov iz drugih razredov mednarodne klasifikacije, ni opravičljiv razlog za neuporabo izpodbijane blagovne znamke za označevanje blaga iz razreda 34. Gre pač za strategijo nastopa na trgu z blagovno znamko, ki je odvisna od odločitve imetnice sporne blagovne znamke. Ne gre tedaj za razlog, ki bi bil neodvisen od volje imetnice blagovne znamke.

Izrek

1.Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2. tč. izreka razveljavi in se zavrže tožba s tožbenim zahtevkom, naj se mednarodna blagovna znamka IR 111.111 XXX za blago v razredu 34 mednarodne klasifikacije na območju RS razveljavi.

2.Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (1. tč. sodbenega izreka).

3. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje se spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

4.Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 (ur.l. RS 26/99) postopek nadaljevalo po določilih ZPP/77 (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da tožena stranka več kot pet let brez upravičenega razloga ni uporabljala blagovne znamke IR 111.111 XXX (beseda) za blago iz razreda 34 mednarodne klasifikacije. Poleg tega je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče razveljavi omenjeno blagovno znamko.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dajanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

V okviru uradoma upoštevnih razlogov (2. odst. 365. čl. ZPP/77) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Odločbo o prenehanju veljavnosti blagovne znamke zaradi neuporabe le-te po 1. odst. 90. čl. Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL; prim. še 3. odst. 91. čl. ZIL), s katero se odloči o predlagani razveljavitvi določene blagovne znamke (1. odst. 91. čl. ZIL), izda Urad Republike Slovenije za varstvo intelektualne lastnine (v nadaljevanju Urad), ki postopa po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP (1. odst. 6. čl. ZIL).

Razveljavitev blagovne ali storitvene znamke je tako upravna stvar (prim. s tem v zvezi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 83/98, z dne 15.10.1998), sodišče pa v pravdnem postopku ugotavlja le, ali so resnične trditve zainteresirane osebe, da se izpodbijana blagovna znamka več kot pet let ni uporabljala za zaznamovanje blaga na območju Republike Slovenije, če je nosilec znamke pravočasno ugovarjal predlagani razveljavitvi (3. odst. 91. čl. ZIL).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče moralo pritožbi delno ugoditi in 2. tč. izpodbijane sodbe razveljaviti ter tožbo v tem delu zavreči (2. odst. 369. čl. ZPP/77).

Iz doslej razloženega sledi, da je uveljavljana ugotovitvena tožba opredeljena s posebnim predpisom (3. odst. 91. čl. ZIL). Pri takšni ugotovitveni tožbi pa pravni interes ni procesna predpostavka (2. odst. 187. čl. ZPP/77). Treba je šteti, da je pravni interes tožeče stranke izkazan že z "odstopom zadeve" pristojnemu sodišču, ki mora "ugotoviti neuporabo znamke" (3. odst. 91. čl. ZIL). Presoja o vprašanju, ali je zahtevo za razveljavitev določene blagovne znamke vložila "zainteresirana oseba" (1. odst. 90. čl. ZIL), ki ima v upravnem postopku lahko položaj stranke, ker z zahtevo zasleduje neko svojo pravno korist (1. čl. in 2. odst. 125. čl. ZUP), pa sodi v obravnavanem primeru v upravni ne pa v pravdni postopek. Izpodbijani pravni interes tožeče stranke tako ne more biti predmet presoje v tem gospodarskem sporu.

Tako se izkaže, da za odločitev o ugotovitvenem tožbenem zahtevku nima prejudicialnega pomena vprašanje, ali bo tožeča stranka lahko dosegla registracijo prijavljene blagovne znamke XXX. Zato ni pravno relevantno, ali je izpodbijana blagovna znamka tožene stranke morda sloveča, kar bi preprečevalo registracijo prijavljenega znaka XXX (prim. 1. odst. 58. čl. ZIL in 22. čl. ZIL). Enako velja za vprašanji, ali bi moral biti ob registraciji prijavljenega znaka XXX izpolnjen pogoj iz 3. odst. 19. čl. ZIL (dovoljenje potomcev pokojnega H. B.) in ali je tožena stranka upravičena preprečiti registracijo znaka XXX v okviru varstva svoje firme.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožnika, da se prizadeti lahko v pravdnem postopku upira zahtevku, s katerim se ugotavlja neuporaba blagovne znamke, s trditvami, da sporne blagovne znamke ni uporabljal zaradi opravičljivega razloga. To jasno sledi iz besedila 1. odst. 90. čl. ZIL. Ne zadostuje tedaj zgolj dejstvo, da nosilec blagovne znamke te pet let ni uporabljal za zaznamovanje blaga, na katerega se blagovna znamka nanaša. Res je tudi, da iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče ugovore tožene stranke v tej smeri presojalo. Vendar pa ta pomanjkljivost ne onemogoča preizkusa izpodbijane sodbe, kar bi morda smiselno sledilo iz pritožbe. Vrednostna ocena razloga, ki ga je navedla tožena stranka v opravičilo neuporabe sporne blagovne znamke za proizvode v razredu 34, sodi v okvir uporabe prava. In po presoji pritožbenega sodišča bojazen tožene stranke, da bi ji označevanje blaga iz razreda 34 z izpodbijano blagovno znamko preprečevalo reklamiranje izdelkov iz drugih razredov mednarodne klasifikacije, ni opravičljiv razlog za neuporabo izpodbijane blagovne znamke za označevanje blaga iz razreda 34. Gre pač za strategijo nastopa na trgu z blagovno znamko, ki je odvisna od odločitve imetnice sporne blagovne znamke. Ne gre tedaj za razlog, ki bi bil neodvisen od volje imetnice blagovne znamke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo proti ugotovitvenemu delu izpodbijane sodbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (368. čl. ZPP).

Delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in zavrženje tožbe je narekovala spremembo stroškovnega dela izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je, upoštevaje delni uspeh pravdnih strank v prvostopenjskem in pritožbenem postopku odločilo, da vsaka nosi svoje stroške tega postopka (2. odst. 154. čl. in 1. in 2. odst. 166. čl. ZPP).