Jedro

Ker je odgovornost zavarovanca tožene stranke za prometno nezgodo dne

1.3.2005 po določbi 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 131. člena OZ krivdna, je obe sporni predpostavki odškodninske odgovornosti - telesne bolečine in strah ter vzročno zvezo med njimi in prometno nezgodo dne 1.3.2003 - dolžan dokazati tožnik. Ker ni uspel dokazati ne ene ne druge, je sodišče prve stopnje njegov zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine v višini 1,100.000,00 SIT z obrestmi od

28.5.2003 do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in povrnitev pravdnih stroškov z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo, ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 282.528,00 SIT, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se je pritožil tožnik. V pritožbi pravi, da je obstoj prometne nezgode potrdil kot priča tudi povzročitelj nezgode J. L., ki je tudi priznal, da je bila na njegovem vozilu razbita desna luč in da je sopotnica v njegovem vozilu z glavo udarila v vetrobransko steklo. Vozili se tako pri nezgodi nista le dotaknili, ampak je prišlo med njima do dejanskega trčenja. Nezgode ni prijavil policiji, ker to ni bilo potrebno, s povzročiteljem pa sta se sporazumela, saj mu je ta izročil kupon. Sklicuje se na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je potrdil, da je pri trčni hitrosti med 5 in 10 km/h možna poškodba vratu pri vozniku in da je do poškodbe prišlo zaradi nenadnega in hitrega zanihanja glave naprej in nazaj s posledično pretegnitvijo mišic na desni strani vratu ter da je nihajna poškodba, za kakršno gre v danem primeru, običajna pri potniku motornega vozila v prometni nezgodi z naletom drugega vozila od zadaj. Iz izpovedi tožnikove matere pa je razvidno, da ji je kmalu po nezgodi tožil za bolečinami, vendar sta oba mislila, da ne gre za resno poškodbo. Ker bolečine niso pojenjale, se je končno odločil in šel k zdravniku. Pravi, da iz navedenega izhaja, da je poškodbo vratu utrpel v prometni nezgodi dne 1.3.2003. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo tudi vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa nima pomislekov o pravilnosti le-te. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj tožnik niti zatrjevanih poškodb vratu, niti vzročne zveze med njimi in prometno nesrečo dne 1.3.2003 z izvedenimi dokazi ni uspel dokazati. Nesporne ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da sopotnice tožnika v prometni nezgodi niso utrpele nobenih poškodb, da je tožnik šel zaradi zatrjevanih telesnih poškodb k zdravniku šele tri tedne po nezgodi, pa čeprav se - upoštevajoč zaključke, povzete iz mnenja izvedenca medicinske stroke - pri nihajni poškodbi vratu bolečine občutneje razvijejo že naslednji dan in po par tednih izzvenijo, tudi po presoji pritožbenega sodišča vse kažejo na to, da tožnik v prometni nezgodi dne 1.3.2003 ni utrpel zatrjevanih poškodb vratu.

Nasprotnega tožnik tudi z ostalimi dokazi ni uspel dokazati.

Izpovedba tožnika in njegove matere o tožnikovih bolečinah takoj po nezgodi sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaradi pristranskosti neverodostojni in usmerjeni k uspehu v pravdi. Pritožbene navedbe o tem, da se vozili tožnika in zavarovanca tožene stranke pri nezgodi nista le dotaknili, ampak je prišlo med njima do dejanskega trčenja, so brezpredmetne, saj sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je med voziloma prišlo do trčenja. Tudi pritožbene navedbe o tem, zakaj tožnik nezgode ni prijavil policiji, ne morejo omajati sprejete dokazne ocene, prav tako tudi ne zatrjevanja pritožnika o tem, da je sopotnica v vozilu zavarovanca tožene stranke z glavo udarila v vetrobransko steklo. Poškodba sopotnice v vozilu zavarovanca tožene stranke - ob dejstvu, da so bile vse tri sopotnice v vozilu tožnika v nezgodi nepoškodovane - ne bi mogla pripeljati do zaključka, da je tudi tožnik v nezgodi utrpel poškodbo vratu. Nanj in na njegove sopotnice so namreč ob nezgodi delovale drugačne sile kot na osebe v vozilu zavarovanca tožene stranke. Tudi izvedenec medicinske stroke ni potrdil, da je tožnik zatrjevane poškodbe pridobil prav ob prometni nezgodi dne 1.3.2003, ampak je le dopustil možnost njihovega nastanka ob tej priliki.

Ker je odgovornost zavarovanca tožene stranke za prometno nezgodo dne

1.3.2003 po določbi 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 131. člena OZ (Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001) krivdna, je obe sporni predpostavki odškodninske odgovornosti - telesne bolečine in strah ter vzročno zvezo med njimi in prometno nezgodo dne 1.3.2003 - dolžan dokazati tožnik. Ker ni uspel dokazati ne ene ne druge predpostavke, je sodišče prve stopnje njegov zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ker pritožba ni utemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP - Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.