Jedro

Zoper mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi samostojno pravno varstvo ni predvideno, ampak se presoja v individualnem delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Dejstvo, da je v mnenju Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi navedeno, da obstaja podlaga za odpoved iz poslovnega razloga (in ne iz razloga invalidnosti), ne vpliva na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, saj iz odpovedi in iz celotnega postopka pred komisijo izhaja, da je tožena stranka podala odpoved, ker tožniku ni mogla zagotoviti ustreznega dela po odločbi o ugotovljeni invalidnosti III. kategorije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti III. kategorije z dne 24. 4. 2007 in vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo s potekom odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2007 in na vzpostavitev delovnega razmerja ter poziv nazaj na delo in izplačilo pripadajočih nadomestil plače skupaj z zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti III. kategorije na podlagi mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Komisija je v mnenju ugotavljala, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar je za delodajalca zavezujoče. Delodajalec ni ravnal v skladu z mnenjem komisije, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z zakonskimi določbami. Komisija navaja poslovne razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne invalidnosti III. kategorije. Komisija bi morala preveriti ali je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delo v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR. Kot izhaja iz spisnega gradiva, se komisija z navedenim ni ukvarjala. Kot izhaja iz izpovedbe zaslišanih prič, predvsem izpovedi Z.H. vodje kadrovanja, bi se dalo delo kontrolorja izdelkov razširiti. Tudi iz izpovedi priče M.B. je razvidno, da vse možnosti za razporeditev tožnika na drugo ustrezno delo v drugih sektorjih niso bile raziskane. Enako izhaja tudi iz izpovedi tožnika, ki je zaslišan kot stranka izpovedal, da so bile podane možnosti za njegovo zaposlitev na drugo primerno delo, konkretno na delovno mesto šefa voznega parka. Bila je podana tudi možnost za njegovo zaposlitev v laboratoriju, kjer je bilo delo prosto, vendar so nanj zaposlili njegovega sodelavca, po izobrazbi stojnega tehnika. Tako se izkaže pravilna trditev tožeče stranke, da je komisija svoje delo opravljala površno in pomanjkljivo in ni opravila dela tako kot ji nalaga 5. člen Pravilnika o delu komisije (Ur. l. RS, št. 117/2005) in poslovnik o delu komisije v členih 7, 8, 9, 11 in 12. Komisija sploh ne razpolaga z zapisnikom seje z dne 5. 4. 2007. O svoji odločitvi ga tudi ni obvestila, da bi lahko tožnik v skladu z ustreznimi določbami Zakona o upravnem postopku ugovarjal in vložil ustrezno pravno sredstvo, med drugim tudi upravni spor. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije je z odločbo z dne 6. 12. 2005 priznal tožniku pravico do premestitve na drugo delovno mesto z ustreznimi omejitvami in delodajalcu naložil obveznost premestitve tožnika na drugo delovno mesto v skladu z 91. členom ZPIZ-1, ker je bil spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti po izvedenskem mnenju z dne 2. 11. 2005. Ker je tožnik postal invalid v letu 2005, je pravno zmotno stališče tožene stranke, ko se sklicuje na določbo 116. člena ZDR in določbe člena 102 in 103 ZPIZ, kakor tudi določbo 40. člena ZZRZI, ker bi delodajalec moral uporabiti določbo 140. člena ZPIZ/92, ki nalaga delodajalcu, da mora delovnemu invalidu zagotoviti ustrezno delo v krogu svoje organizacije ali v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu. Takemu pravno zmotnemu stališču je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Tožeča stranka tudi meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe oziroma sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zgolj pavšalo prišlo do zaključka v sodbi, s čemer je posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Navaja, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi potem, ko je od komisije skladno z določbo 103. in 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI pridobila mnenje, da tožniku zaradi ugotovljene invalidnosti utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da tako obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ in 40. člena ZZRZI. Zato je tožena stranka dne 24. 4. 2007 tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, do katere je prišlo zaradi invalidnosti III. kategorije na strani tožnika. Opozarja, da tožena stranka v pritožbi ponovno navaja, da je mnenje, ki naj bi imelo po njenem status odločbe, mogoče izpodbijati v upravnem sporu po ZUS-1, aktivno legitimiran pa naj bi bil tožnik, zaradi česar so trditve tožnika o vprašljivosti, pravilnosti mnenja neutemeljene, saj ni izkazal, da bi mnenje kot tako v upravnem sporu izpodbijal. Tožena stranka sicer meni, da mnenja komisije v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, temveč se njegova pravilnost preizkusi v okviru delovnega spora glede zakonitosti podane odpovedi, kar je storilo sodišče v predmetnem sporu. Sodišče je z izvedbo dokazov in zaslišanjem prič ter tožnika samo ugotovilo, da je mnenje, ki ga je podala komisija, pravilno in utemeljeno. Prav tako tožena stranka prereka trditve tožeče stranke, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker se zanj ne bi smelo uporabiti predpisov ZPIZ in ZZRZI ter drugih, ki so veljali leta 2006 in 2007, temveč le določbo 140. člena ZPIZ/92, po kateri bi moral delodajalec invalidu zagotoviti delo. Takšno stališče je že na prvi pogled napačno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbena navajanja pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da obstoja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem kar se navaja v razlogih sodbe oziroma, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča prve stopnje namreč pravilno povzema vsa ugotovljena dejstva v postopku pred sodiščem prve stopnje in vsebuje razloge za sodno odločitev, ki je ustrezno in obširno ter razumljivo obrazložena. Dejstvo, da se tožeča stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, pa ne predstavlja očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti III. kategorije, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 24. 4. 2007. Pri presoji zakonitosti navedene odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pravilno presojalo tudi mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ustanovljene pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki je podala mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti III. kategorije, na podlagi katerega je šele lahko tožena stranka podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti III. kategorije. Nerazumljive oziroma zmotne so pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi lahko zoper mnenje komisije ugovarjala in vodila upravni spor. Navedeno mnenje je le podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, kot je to določeno v 102. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ – Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). To mnenje se presoja v individualnem delovnem sporu o presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zoper njega ni predvideno samostojno sodno varstvo, kot se to zmotno zavzema tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je zaradi ugovorov tožeče stranke presojalo pravilnost mnenja komisije in ugotovilo, da so zaključki podani v mnenju pravilni in zakoniti. Zato so pritožbene navedbe o tem, da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi nepravilno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč izvajalo dokazni postopek tudi v smeri, da je preverjalo ali je obstajala možnost zaposlitve tožnika pod pogoji določenimi v odločbi o invalidnosti tožnika, s katero je bil spoznan za invalida III. kategorije in ugotovilo, da takega dela pri toženi stranki ni bilo. To izhaja tudi iz izpovedi priče Z.H. in priče M.B., katere je sodišče prve stopnje pravilno povzelo. Zmoten je namreč zaključek tožeče stranke, da naj bi iz izpovedi navedenih prič izhajalo, da je bila možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji. Priča Z.H. je izrecno izpovedala, da je tožnikovo delo postalo nepotrebno zaradi omejitev, ki jih ima tožnik po odločbi ZPIZ-a z dne 6. 12. 2005. Tožnik je bil na čakanju doma, pri toženi stranki pa so pregledovali delovna mesta in ugotovili, da sedečega delovnega mesta, brez večje ali daljše hoje in hoje po stopnicah v tovarni ni. Iz njene izpovedi ne izhaja, da bi se dalo delo kontrolorja izdelkov razširiti, temveč nasprotno, da je to delo še bolj kot pri operativnem tehnologu povezano s stoječim položajem in hojo in tako ni možna prilagoditev omejitvam tožnika. Glede delovnega mesta vodje avtoparka je navedena priča izpovedala, da ne ve, ali so na tem delovnem mestu zaposlovali konkretnega delavca, temveč da so imeli združena še druga dela, pri čemer je šlo za dokaj fizično razgibano delo, ki je zahtevalo prestavljanje ali prevažanje avtomobilov do servisa, pregled avtomobilov v voznem parku tako, da ni šlo za sedeče delo v pisarni. Zmotno pa je stališče tožnika, da izpoved priče, da bi se lahko delovno mesto kontrolorja izdelkov razširilo z enim izvajalcem, pomeni, da bi se lahko na to delovno mesto zaposlilo tožnika. Priča je namreč jasno izpovedala, da to delovno mesto ni bilo primerno za tožnika iz razloga, ker je bilo povezano s stoječim položajem in hojo. Iz izpovedi priče M.B. direktorja proizvodnje in nadrejenega tožniku izhaja, da so v proizvodnji preverjali možnost zaposlitve tožnika na vseh delovnih mestih, vendar v okviru proizvodnje drugega dela ni bilo mogoče zagotoviti. Navedena priča je izpovedala, da glede ostalih sektorjev ne ve, kar pa ne pomeni, kot zmotno zaključuje tožnik, da tožena stranka tega ni preverjala. Tako je tudi po zaključku pritožbenega sodišča pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela možnosti zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji, določenimi v invalidski odločbi št. 244089287 z dne 16. 12. 2005. Na podlagi 102. člena ZPIZ zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more ponuditi pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom. Pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka morala pridobiti mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve v skladu s 103. členom ZPIZ. Mnenje je bilo izdano 5. 4. 2007, in sicer je bilo ugotovljeno, da delodajalec, s katerim ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in je delovni invalid zaradi ugotovljene invalidnosti, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI – Ur. l. RS, št. 63/2004 in naslednji). Dejstvo, da je v mnenju navedeno, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne razloga invalidnosti, nima na zakonitost mnenja in nato odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti prav nobenega vpliva, kot se to zmotno zavzema tožnik. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti III. kategorije in celotnega postopka pred komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, ker ni mogla zagotoviti tožniku ustreznega dela na podlagi odločbe o ugotovljeni invalidnosti III. kategorije. Tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga, temveč iz razloga invalidnosti. Samo dejstvo, da v izreku mnenja ni navedeno, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz razloga invalidnosti, na samo vsebino ugotovitev nima nobenega vpliva. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč zmeraj presoja ali pri delodajalcu obstajajo možnosti zaposlitve invalida v skladu z invalidsko odločbo. Naloga komisije ni, da ugotavlja utemeljenost morebitne ukinitve delovnih mest, temveč ugotavlja le, ali je možno zaposliti delavca invalida v skladu z invalidskimi omejitvami opredeljenimi v invalidski odločbi. Gre za identičen postopek v obeh primerih, tako v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije, kot v primeru odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga invalidu.

Zmotno je tudi stališče pritožbe, da tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi tožniku kot delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije v letu 2007, ker je postal invalid III. kategorije že na podlagi odločbe o invalidnosti, izdani 6. 12. 2005, to je preden so bile uveljavljene zakonske podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu. Invalidom do uveljavitve Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Ur. l. RS, št. 111/2005), ko se je na podlagi prehodnih določb ZPIZS-1 in 62. člena ZZRZI začelo uporabljati določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1, to je 1. 1. 2006, ni bilo mogoče redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma razloga invalidnosti, kar pa ne pomeni, da po uveljavitvi teh določb ni mogoče redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi invalidu, ki je pridobil status invalida pred navedenim datumom. Tako stališče bi namreč pomenilo, da bi razlikovali invalide in njihovo zaščito glede na datum ugotovitve invalidnosti in ne glede na samo invalidnost. Tako razlikovanje bi bilo nezakonito in protiustavno. Pred določitvijo kvot le niso bile podane vse podlage za uveljavitev določbe 102. in 103. člena ZPIZ in 40. člena ZZRZI in tako pred tem datumom ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi invalidom iz razloga invalidnosti oziroma poslovnega razloga, po njihovi uveljavitvi pa je mogoče po predpisanih postopkih redno odpovedi pogodbo o zaposliti tudi invalidom, seveda po predhodni pridobitvi mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da je le-ta ugotovila, da delodajalec delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, ki bi ustrezala invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu z določbami ZZRZI oziroma predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, zato jo je na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožena stranka pa iz razloga, ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kot je to določeno v petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).