Jedro

Pravni red Republike Slovenije posesti ne obravnava kot pravico, temveč kot dejansko stanje, ki ga je možno pravno varovati s tožbo zaradi motenja posesti. Tak zahtevek ni ne lastninskopravni ne obligacijski, zato začetek stečaja nad dolžnikom ne vpliva na postopek zaradi motenja posesti ter vse iz tega izvirajoče zahtevke.

Stečajni postopek vpliva samo na pravice in obveznosti, ne pa na dejansko stanje. Namen stečajnega postopka je enakomerno poplačilo upnikov, katerih terjatve so večje od dolžnikovega premoženja, preoblikovanega v stečajno maso. Zato po naravi stvari stečaj tudi ne more vplivati na zahtevke iz naslova motenja posesti, saj ugoditev zahtevku nima vpliva na stečajno maso, zato stečaj ni razlog za prekinitev tovrstne izvršbe v smislu 2. odst. 111. čl. ZPPSL.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se izvršba prekine, ker je dolžnik od dne 20.12.1996 v stačaju, sklicujoč se na 2. odst. 111. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL).

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da s predmetno izvršbo zahteva blago, ki je njegova last in ne last stečajnega dolžnika, kar izhaja tudi iz dopisa stečajnega upravitelja upniku. Izvršba se ne nanaša na premoženje dolžnika, zato ni upravičeno sklicevanje na 2. odst. 111. čl. ZPPSL in se izvršba lahko nadaljuje. Upnik se upira, da bi moral dolžniku plačati stroške selitve in hrambe blaga, saj mora glede na pravnomočni izvršilni naslov dolžnik to blago izročiti brezpogojno.

Pritožba je utemeljena.

Izvršilni naslov, na podagi katerega upnik vodi obravnavano izvršbo, je začasna odredba Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, opr. št. II Pg 1125/92 z dne 21.1.1993, ki je postala pravnomočna dne 19.2.1993. Navedena začasna odredba je bila izdana v sporu zaradi motenja posesti zaradi zavarovanja motenjskega zahtevka, bistvo odredbe pa je bilo v tem, da mora dolžnik upniku omogočiti prosto razpolaganje z njegovim (upnikovim) blagom. Lastništvo blaga med strankama ni sporno. V sporih zaradi motenja posesti se sodišče ne spušča v presojo pravic in obveznosti strank, temveč odloča le na podlagi dejanskega stanja - zadnje mirne posesti in nastalega motenja (prim. 441. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 1. odst. 78. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Posest ima načeloma vsakdo, ki ima dejansko - fizično, ekonomsko - oblast nad stvarjo, ne glede na to, kdo ima pravno pravico razpolagati s stvarjo (1. odst. 70. čl. ZTLR). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravni red Republike Slovenije posesti ne obravnava kot pravico, temveč kot dejansko stanje, ki ga je možno pravno varovati s tožbo zaradi motenja posesti. Tak zahtevek ni ne lastninskopravni ne obligacijski, zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da začetek stečaja nad dolžnikom ne vpliva na postopek zaradi motenja posesti ter vse iz tega izvirajoče zahtevke. Stečajni postopek vpliva samo na pravice in obveznosti, ne pa na dejansko stanje. Namen stečajnega postopka je enakomerno poplačilo upnikov, katerih terjatve so večje od dolžnikovega premoženja, preoblikovanega v stečajno maso. Zato po naravi stvari stečaj tudi ne more vplivati na zahtevke iz naslova motenja posesti, saj ugoditev zahtevku nima vpliva na stečajno maso.

Takšno razlogovanje sodišča druge stopnje ima podlago tudi v določbah 111. čl. ZPPSL, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi. Uporabljeni 2. odst. 111. čl. ZPPSL določa, da se prekinejo postopki za zavarovanje in izvršbo iz prvega odstavka 111. čl. istega zakona. V prvem odst. 111. čl. ZPPSL pa je določeno, da zoper dolžnika od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti izvršbe za poplačilo terjatev, torej izvršbe, ki bi imela za posledico zmanjašanje stečajne mase. Kot že povedano, izvršba zaradi oprave dejanja, dovoljena na podlagi začasne odredbe iz motenjskega spora, ne vpliva na stečajno maso, zato stečaj ni razlog za prekinitev tovrstne izvršbe v smislu 2. odst. 111. čl. ZPPSL.

Iz vsega povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in zaradi tega neutemeljeno odločilo, da se obravnavana izvršba prekine, kot v pritožbi pravilno opozarja upnik. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje nadaljuje s postopkom za opravo izvršbe v skladu z zakonskimi določili in konkretnim izvršilnim naslovom, upoštevaje pri tem tudi napotke Višjega sodišča v Ljubljani iz sklepa opr. št. Cpg 808/95 z dne 13.9.1995.