Jedro

Sodba zavzame prestrog standard glede trditvene podlage, ki jo je ponudila tožnica. Tožnica je v tožbi res trdila, da je do zdrsa prišlo zaradi mokre in spolzke stopnice, a to ne pomeni, da v dokaznem postopku ugotovljenega drugačnega možnega vzroka ni mogoče upoštevati, ker ga ni zatrjevala. Tožničine trditve (po prejetem izvedenskem mnenju), da je bila stopnica lahko drseča tudi zaradi odluščenja zgornjega sloja, niso prepozne.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se „tožeča stranka“ nadomesti s „tožena stranka“.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je dolžna tožena stranka plačati odškodnino v znesku 4.947,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo, da toženki povrne stroške postopka.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnici naložilo, da priči A. A. povrne potne stroške v znesku 26,64 EUR.

3. Tožnica se pritožuje zoper sodbo in sklep in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da naloži plačilo toženi stranki.

4. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Dokazni postopek je pokazal, da so se stopnice, po katerih je tožnica padla, luščile, kasneje so bile celo spremenjene in tudi sicer niso bile konstrukcijsko ustrezne. Izvedenec dr. B. B., ki ga je predlagala tožnica, je v mnenju izrecno zapisal (7. stran), da se površinski sloj na stopnicah ne bi smel luščiti, da odluščeni deli na stopnišču lahko povzročijo zdrsnost, če gre za večje odluščke in da sicer stopnice niso bile konstrukcijsko ustrezne (odstopajo od projektantskih norm). Sodba navedenega, kot razlog za krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke, neupravičeno ne upošteva, z utemeljitvijo, da tožnica ni ponudila ustrezne trditvene podlage in da tudi iz njene izpovedi ne izhaja, da bi se ji ob sestopu okrušil večji kos emulzije oziroma stopnice, kar bi ob padcu nedvomno zaznala. Tožnica je padla z vrha stopnic na podest spodaj, po osmih do devetih stopnicah. Nelogično in neživljenjsko je pričakovati, da bo tožnica, z zlomljenim stopalom, na podestu pod stopnicami proučevala, zakaj natančno je padla oziroma iskala eventuelne odluščke. Trditvena podlaga naj bi bil okvir spora brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe. V konkretnem primeru je tožnica navajala zadostne trditve, točnega vzroka padca pa ni mogla vedeti. V dokaz je zato predlagala postavitev izvedenca, ki je po proučitvi vseh dokazov ugotovil, kaj vse je bilo narobe s konkretnim stopniščem. Že v tožbi je navajala „da ji je zmanjkalo tal pod nogami“, kar je pripisovala mokri in spolzki stopnici, ker je tako zaznavala. Ni mogla vedeti, da je bil vzrok odlušček. Slednji se običajno razletijo v prafaktorje, ker gre za tanek sloj, kot je povedal izvedenec in ocenil vse skupaj kot „efekt banana olupka“. Tudi ob zaslišanju na glavni obravnavi 2. 9. 2014 je izpovedala, da ko je začela sestopati, jo je na eni stopnici „kar vrglo“, nekontrolirano je padala po stopnišču. Stopnice je zaznala kot mokre in spolzke, na delu, kjer se je vračala, tudi ožje. Ko je pogledala nazaj, je videla luže, imela je občutek, da je mokro, da se lušči, skratka, da so čudne. Zatrjevala je drsnost in kaj je efekt „banana olupka“ drugega? Tudi priči C. C., ki je bil na kopališču in namestnik vodje kopališča D. D., sta izpovedala, da so se stopnice takrat luščile. Očitati tožnici, da ni zaznala, da je padla na odluščku in da zato ni upravičena do odškodnine, je nepravilno in nepravično. Sodba sicer napačno povzema tudi mnenje izvedenca, da luščenje emulzije, kot je bilo razvidno iz slik, ni moglo povzročiti, da bi bila površina stopnic spolzka in s stališča stroke za hojo nevarna (v izvedenskem mnenju je zapisano „neravna“). Če povzročijo odluščki drsnost, potem je tožnica v tožbi pravilno navajala, da je zdrsnila. Sodba pretirano izpostavlja tožničino trditev, da je bila pohodna površina spolzka in se pri tem sklicuje zgolj na mokro površino. Tožnica je trdila tudi, da odgovarja zavarovanec toženke, ker stopnice niso bile protizdrsno urejene, ker so bile betonske, ker niso bile obdelane s protizdrsno keramiko in so bile zato bolj drseče, kar je dokazni postopek tudi pokazal. Nerazumljiva je ugotovitev sodbe, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila izpovedbe tožnice in njenega moža, da bi do nesreče prišlo na konkretnem stopnišču. Ni res, da noben zakonski predpis ne zahteva stalne prisotnosti reševalca ob vsakem bazenu oziroma bazenskem kompleksu. Materialno pravo mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Pravilnik o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih v RS(1) (v nadaljevanju: Pravilnik), ki ga je tožeča stranka vložila v spis, pa sicer reševalcem iz vode nalaga, da morajo neprekinjeno opazovati kopalne površine in bazensko ploščad in ostalo. Luščeča emulzija je bila v celoti odstranjena šele po padcu tožnice. Najmanj odluščki in konstrukcijska neprimernost pomenijo osnovo za krivdno odgovornost zavarovanca toženke, pa tudi za njegovo objektivno odgovornost. 5. Sklep izpodbija zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Nepravilna je ugotovitev sklepa, da je bila priča povabljena na predlog tožeče stranke. Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 24. 4. 2014 je razvidno, da je zaslišanje priče A. A predlagala tožena stranka, ki je dolžna zanj založiti tudi stroške.

6. Toženka na pritožbi ni odgovorila.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

8. Tožnica v predmetnem postopku uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela 4. 11. 2011 kot obiskovalka bazenskega kompleksa T. Tožbo gradi na trditvah, da ji je pri sestopu po stopnicah spodrsnilo na eni prvih stopnic, ki je bila mokra in spolzka, in je nekontrolirano padala po stopnicah do vznožja. Zatrjuje, da T., d.d. (v nadaljevanju: zavarovanec toženke) odgovarja objektivno kot imetnik nevarne stvari (mokrih in spolzkih stopnic), krivdno pa zato, ker stopnice niso bile protizdrsno urejene, ni bilo posebnih opozoril na drsečo situacijo, na eni strani stopnic ni bilo nobenih ročajev in da glede na število obiskovalcev (večje število otrok zaradi počitnic) ni bilo dovolj usposobljenih bazenskih mojstrov oziroma redarjev.

9. Izpodbijana sodba zavzame stališče, da je škodo pripisati nesrečnemu naključju in da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Objektivna odgovornost ni podana, ker konkretne stopnice (bile so mokre, ne pa tudi spolzke) same po sebi niso nevarna stvar in tudi niso podane take okoliščine, ki bi predstavljale večjo nevarnost od povprečne (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Sicer pa je v primeru, če je povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica protipravnega ravnanja (pomanjkanja ustreznih ukrepov za zagotovitev varnosti), podlaga odškodninske odgovornosti lahko le krivdna. Krivdna odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ) v konkretnem primeru ni podana, ker zavarovancu toženke ni mogoče očitati, da je namenoma ali iz malomarnosti opustil dolžnostno skrbnost, ki se pričakuje od ponudnika termalnokopališke dejavnosti v zvezi z zagotavljanjem varnih pogojev kopanja oziroma, da zagotovi tako pohodno površino (s stališča zdrsnosti), kot je predpisano za hojo oziroma sestopanje po kopaliških stopnicah. Zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je zadostil predpisanim pogojem varnosti.

10. Izpodbijana sodba ugotavlja: - da se je tožnica, ki je bila stalna obiskovalka kopališkega kompleksa T., dne 4. 11. 2011 poškodovala pri sestopanju po mokrih (ne pa tudi spolzkih) stopnicah; - da se je neposredno pred padcem po istih stopnicah povzpela do bazena na vrhu stopnišča, se zaradi gneče obrnila in napotila nazaj; - da je imelo konkretno stopnišče devet stopnic in je bilo na eni strani ograjeno z varnostno ograjo; - da se je tožnica spuščala po strani stopnic, kjer ni bilo držala; - da so bile stopnice mokre in so se na njih zadrževale luže, da pa niso bile spolzke, ker zaradi zastajanja vode na stopnicah (nastala je luža le do globine cca. 1 mm) ni moglo priti do nastanka drsne površine in posledično do efekta hipnega zdrsa; - da so bile stopnice izdelane iz armiranega betona, zaključenega s fino polimerno malto in posledično protizdrsno odporne; - da se je (vrhnji) sloj stopnic sicer luščil, kar pa ni moglo povzročiti, da bi stopnice postale spolzke oziroma s stališča drsnosti neustrezne; - da bi do povečane zdrsnosti (zaradi luščenja stopnic) lahko prišlo v primeru, da bi se odkrušil večji kos („odlušček“ oziroma „odkrušček“) stopnic in bi prišlo do podobne situacije, kot jo potencialno predstavlja padec na bananinem olupku; - da stopnice niso bile konstrukcijsko ustrezne (naklon stopnic na eni strani je bil prestrm, pohodna površina posamezne stopnice v razmerju z njeno višino premajhna); - da vprašanje potrebnega oziroma prisotnega števila reševalcev iz vode (v konkretnem kompleksu so bili trije reševalci) ni odločilno.(2)

11. Po navedenem sodba zaključi: 1) da mokrota ni povzročila, da bi stopnice postale spolzke, 2) da je bila s postavitvijo varnostne ograje na eni strani upoštevana določba 56. člena Pravilnika, 3) da število reševalcev ni v vzročni zvezi z nastalo škodo, da pa tožnica sicer ni konkretizirano navajala, da število reševalcev iz vode ne bi izpolnjevalo kriterijev iz 22. do 24. člena Pravilnika, 4) da dejstvo, da so se stopnice luščile, ni povzročilo, da bi stopnice postale spolzke nad dopustno mejo, in 5) da tožnica kot vzroka za padec ni zatrjevala večjih „odluščkov“ oziroma „odkruškov“ stopnic in tudi ne konstrukcijske neustreznosti.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo in njenimi razlogi, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ne strinja pa se z njenim stališčem, da ni podana krivdna odgovornost oziroma da je do škode prišlo zaradi nesrečnega naključja. Dokazni postopek je namreč pokazal, da bi bil vzrok tožničinemu zdrsu lahko tudi večji „odlušček“ oziroma „odkrušček“ stopnice, česar pa sodba ne upošteva in posledično tudi ne zavzame stališča glede odgovornosti zavarovanca toženke. Sodba sicer ugotavlja, da je v postopku postavljeni izvedenec izpostavil, da bi do povečane zdrsnosti stopnic lahko prišlo v primeru, da bi se odkrušil večji kos („odlušček“ oziroma „odkrušček“) stopnice in bi prišlo do podobne situacije, kot jo potencialno predstavlja padec na bananinem olupku, vendar oceni, da zgolj na podlagi hipotetično izpostavljene možnosti (ob pomanjkanju ustrezne trditvene podlage) slednjega ne more upoštevati. Zavzame namreč stališče (17. točka, 19. točka), da tožnica ni niti smiselno zatrjevala, da bi ji zdrsnilo na večjem „odluščku“, da bi v primeru, da bi ji spodrsnilo zaradi odkrušenja večjega dela zaščitne emulzije oziroma stopnice, to zaznala in vsaj smiselno izpostavila, da je tožnica okoliščino, da so se stopnice luščile, navajala kot utemeljitev in dokaz njenih trditev, da naj bi bile stopnice neustrezne oziroma neustrezno vzdrževane in posledično spolzke in ne v smislu, da je do padca prišlo zato, ker bi se ji pod nogo odkrušil večji del stopnice oziroma emulzije (kaj takega pa tudi ni razvidno iz kakšnega drugega dokaza v spisu), da bi morala tožnica opisati vzrok za nastanek škodnega dogodka in konkretno opredeliti, katera konkretna opustitev dolžnega ravnanja je bila vzrok nezgode, in da v kolikor bi sodišče (brez ustrezne trditvene podlage) to upoštevalo kot možen vzrok za padec, bi toženi stranki odvzelo možnost, da v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka navaja dejstva in dokaze, da v konkretnem primeru ni prišlo do opisane hipotetične možnosti.

13. Pritrditi je pritožbi, da sodba zavzame prestrog standard glede trditvene podlage, ki jo je ponudila tožnica. Tožnica je, kot utemeljeno izpostavlja v pritožbi, že v tožbi (I. točka) navajala, da „ji je zmanjkalo tal pod nogami, zdrsnila je na mokri in spolzki stopnici …, da ni bilo poskrbljeno za kakršnokoli protizdrsno varnost, da ni bilo posebnih opozoril na drsečo situacijo“. Tožbi je priložila tudi fotografije, ki so prikazovale stanje ob škodnem dogodku,(3) predlagala pa je tudi postavitev izvedenca ustrezne stroke. S tem je trditve o nedopustnem ravnanju in vzročni zvezi opredelila v meri, ki sodi v njeno zaznavno sfero, in hkrati tako, da je toženka vedela, zoper kaj naj se brani. V postopku postavljen izvedenec iz varstva pri delu dr. B. B. (v nadaljevanju: izvedenec) je (na podlagi fotografij) podal mnenje glede luščenja stopnic in vpliva na drsnost stopnic. V izvedenskem mnenju z dne 9. 6. 2015 (7. stran), na katero se sklicuje pritožba, je izrecno izpostavil, da površinsko večji „odluščki“ lahko povzročijo zdrsnost, zato bi morale biti take stopnice primerno opremljene z opozorilnimi tablami. Tožnica je sprejela stališče izvedenca in trdila, da je bil zdrs posledica odkruščka na stopnicah. Sporno je, ali je sodišče smelo upoštevati te navedbe.

14. Tožnica je v tožbi res trdila, da je do zdrsa prišlo zaradi mokre in spolzke stopnice, a to ne pomeni, da v dokaznem postopku ugotovljenega drugačnega možnega vzroka, ni mogoče upoštevati, ker ga ni zatrjevala. Ni mogoče zahtevati od tožnice, da bi morala zatrditi točen vzrok padca, kot izpostavlja sodba. Kot laik tega ni mogla vedeti. Je pa že v tožbi navajala, da ji je „zmanjkalo tal pod nogami“, enako je izpovedovala ob zaslišanju (narok 2. 9. 2014).(4) Izvedenec je sicer res ovrgel tožničino tezo, da bi bilo stopnišče, na katerem ji je spodrsnilo, spolzko zaradi vode, na podlagi fotografij, ki so prikazovale stanje ob škodnem dogodku, pa je bil mnenja, da zdrsnost lahko povzročijo večji „odluščki“ (7. stran izvedenskega mnenja).(5) Luščenje stopnic sta potrdili tudi zaslišani priči C. C. in D. D., kot pravilno izpostavi pritožba.

15. Sodba kot nosilni razlog za neupoštevanje „odluščkov“ oziroma „odkruškov“ emulzije kot vzroka za zdrs, navaja pomanjkanje ustrezne trditvene podlage tožnice, hkrati pa zavzame stališče, da izvedenec takega stanja ni zaznal ob ogledu na kraju samem,(6) niti ni razvidno iz fotografij, posnetih v času nesreče (18. točka obrazložitve). Izvedenec v mnenju (sodba se opre nanj), kot pravilno opozarja pritožba, navaja, da iz priloženih fotografij sicer ni razvidno, da bi šlo za luščenje materiala na stopnišču v taki meri, da bi bila pohodna površina zato neravna,(7) da pa je iz njih razvidno, da je bilo to luščenje intenzivno, saj tretja stopnica gledano z vrha navzdol praktično nima več zaključnega sloja, pri čemer v nadaljevanju zaključi, da če gre za površinsko večje odluščke, to lahko povzroči zdrsnost. 16. Tožničine trditve (po prejetem izvedenskem mnenju), da je bila stopnica lahko drseča tudi zaradi odluščenja zgornjega sloja, niso prepozne.(8) Tožnica jih je podala takoj, ko je zanje izvedela, s svojim ravnanjem pa tudi ni prispevala k nerazumnemu podaljšanju postopka. Zmotno je tudi stališče sodbe, da bi upoštevanje „odluščka“, kot vzroka za zdrs, predstavljalo kršitev pravil o trditvenem bremenu, in bi bila toženi stranki odvzeta možnost dokazovanja, da slednji ni bil vzrok za tožničin padec. Toženka je bila namreč z mnenjem izvedenca seznanjena (nanj ni imela pripomb) in bi lahko ponudila trditve (in dokaze), da stanje stopnišča ob škodnem dogodku ni bilo takšno, da bi prihajalo do površinsko večjih „odluščkov“.

17. Dejstvo, da se je zgornji sloj stopnic luščil, da je (po mnenju izvedenca) do drsnosti stopnic lahko prišlo, če se je odkrušil večji „odlušček“ oziroma „odkrušček“ stopnic, da je tožnici, kot je trdila, ob sestopanju zdrsnilo in je padla po stopnicah, po oceni pritožbenega sodišča nudi zadostno podlago za zaključek, da je lahko bil „odlušček“ oziroma „odkrušek“ vzrok za drsnost. Še zlasti, ker toženka ni ponudila trditev (niti dokazov), da stanje stopnic ob škodnem dogodku ni bilo takšno, da bi moglo prihajati do večjih odluščkov.

18. Iz enakih razlogov je zmotno tudi stališče sodbe o tožničinih navedbah glede konstrukcijske ustreznosti stopnic.

19. Dejansko stanje je zato (glede protipravnosti) ostalo nepopolno ugotovljeno, do drugih elementov odškodninske odgovornosti (sodba tožbeni zahtevek zavrne zaradi ugotovitve, da ni podana protipravnost) pa se sodba ne opredeli. Zaradi nepravilne presoje, da tožnica ni ponudila trditev (glede drsnosti stopnic zaradi večjih odluščkov), sodba ne ugotavlja, kakšno bi bilo skrbno ravnanje zavarovanca tožene stranke in tudi ne, ali mu je mogoče očitati neskrbnost(9) (in s tem krivdno odgovornost).

20. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je že neposredno izvedlo obsežen dokazni postopek in bo lahko lažje in hitreje ugotovilo manjkajoča dejstva. V primeru presoje, da je protipravnost podana, se bo treba opredeliti še do obstoja drugih predpostavk odškodninske odgovornosti. Če bi jih ugotavljalo sodišče druge stopnje, bi stranki prikrajšalo pri njuni pravici do pravnega sredstva.

O pritožbi zoper sklep:

21. Zaslišanje priče A. A. (izpodbijani sklep plačilo njegovih stroškov nalaga tožnici) je, kot pravilno navaja pritožba, predlagala tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 24. 4. 2014. Pritrditi je zato pritožbenemu stališču, da je stroške zanj dolžna plačati tožena stranka in ne tožnik, kot nepravilno odloči sodišče prve stopnje. Ob pravilnem upoštevanju prvega odstavka 153. člena ZPP (stroške za izvedbo dokaza mora založiti stranka, ki izvedbo dokaza predlaga), je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je plačilo stroškov naložilo toženi stranki (3. točka 365. člena ZPP).

22. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 84/2007. Op. št. (2): Tožnica je navajala, da bi večje število kopaliških mojstrov nadzorovalo otroke, ki so tekali po stopnicah, da ne bi nanesli tolikšno količino vode, ki pa, po mnenju izvedenca, ki mu sodba sledi, drsnosti ni spremenila tako, da bi te postale spolzke.

Op. št. (3): Po škodnem dogodku je bilo stopnišče spremenjeno, stopnice imajo drugačno podlago, ker je bila odstranjena protizdrsna emulzija.

Op. št. (4): Izpovedovala je, da ko je začela sestopati, jo je na eni stopnici kar vrglo, nekontrolirano je padla po stopnišču navzdol. Potem, ko ji je sodišče predočilo fotografije stopnic (priloga A 2) je izpovedala, „ da sem videla, potem ko sem po padcu pogledala nazaj, da so bile na stopnicah luže, da sem imela občutek, da je mokro, da se lušči, skratka čudne so se mi zdele, videlo pa se je, da so stopnice gladke in zelo drsljive“.

Op. št. (5): Navaja, “da je problem luščenja predvsem v tem, da če so odluščeni deli na stopnišču, lahko povzročijo zdrsnost, posebno, če gre za površinsko večje odluščke“.

Op. št. (6): Sodba uvodoma ugotavlja, da je bilo stanje stopnic po škodnem dogodku spremenjeno.

Op. št. (7): Sodba napačno zapiše „nevarna“.

Op. št. (8): Po določbi 286. člena ZPP lahko stranka (tudi) po prvem naroku navaja nova dejstva in predlaga nove dokaza, če tega ni mogla pravočasno storiti brez svoje krivde. Ob tem je treba ločevati med trditvami o novih dejstvih in navedbami, ki zgolj konkretizirajo ali razčlenjujejo predhodne strankine trditve o dejstvih.

Op. št. (9): Po trditvi tožnice ni bilo posebnih opozoril na drsečo situacijo, po mnenju izvedenca, pa bi, glede na stanje stopnic, bila to dolžnost zavarovanca tožene stranke.