Jedro

Ni pravilno stališče tožene stranke, da tuja sodna poravnava ni uporabna v dokazne namene, ker je ni priznalo sodišče Republike Slovenije. Za uporabo tuje sodne poravnave zgolj v dokazne namene ni potrebno izvesti postopka priznanja. Tujo sodno poravnavo je potrebno obravnavati v skladu z 2. odstavkom 177. člena ZUP oziroma kot predloženo listino, ki je lahko dokaz.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave RS, Glavnega urada, št. ... z dne 3. 5. 2002, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne 2. 2. 2001, s katerim je prvostopni organ zoper tožnika uvedel prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti v višini 5.210.138,50 SIT, zakonitih zamudnih obresti v višini 632.752,00 SIT in stroškov prisilne izterjave v višini 1.000,00 SIT, iz denarnih sredstev dolžnika. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbe 40., 43. in 44. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99) in navaja, da se od pritožnika izterjuje dolg, kot izhaja iz seznama zaostalih obveznosti, št. ... z dne 31. 1. 2001, na katerem je navedena številka in ime konta - neplačane terjatve na dan 30. 6. 1999 po računu št. ..., da je zavezanec sam oblikoval popravek vrednosti terjatev in kasneje odpis terjatve zaradi sklenjene sodne poravnave, vendar pa sodna poravnava ni potekala pred pristojnim sodiščem, ter dolgovani znesek glavnice in obresti. Organ prve stopnje je obravnaval poravnavo, opr. št. ... Cg ..., sklenjeno dne 24. 2. 2000 pred Deželnim sodiščem v C med pritožnikom (kot tožečo stranko) in AAA GmbH (kot toženo stranko), in ocenil, da je bila poravnava sklenjena pred nepristojnim sodiščem. Tožena stranka navaja, da je takšna argumentacija prvostopnega organa nepravilna, da pa je kljub temu potrebno pritožbo zavrniti. Pravi, da je organ vezan na posamičen akt, če je bilo o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom (3. odst. 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00). Dalje se tožena stranka sklicuje na 94. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Uradni list RS, št. 56/99), ki določa, da je tuja sodna poravnava izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba le, če jo prizna sodišče Republike Slovenije. Tožena stranka ugotavlja, da Republika Slovenija in Republika Avstrija nimata sklenjene dvostranske pogodbe o vzajemnem priznavanju sodnih odločb, niti ni bila taka pogodba sklenjena med bivšo SFRJ in Republiko Avstrijo. Pritožnik v spis ni priložil sklepa pristojnega Okrožnega sodišča v RS o priznanju tuje sodne poravnave oziroma potrdila, da je začel postopek za priznanje poravnave skladno s 108. členom ZMZPP. Tožena stranka poudarja, da je poravnavo izdal pristojni organ Republike Avstrije, vendar glede na določbo 94. člena ZMZPP tuja poravnava nima pravnega učinka v Republiki Sloveniji. Dalje se tožena stranka sklicuje na davčni obračun z dne 20. 8. 1999, ki ga je predložil pritožnik, in navaja, da bi moral pritožnik po določbi 3. odst. 72. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV, Uradni list RS, št. 89/98) znesek prometnega davka, ki ni bil plačan na podlagi končnega obračuna prometnega davka za obdobje januar-junij 1999, plačati najkasneje do 30. 6. 2000. Ta davčni obračun je izvršilni naslov, s pretekom roka za plačilo pa je postal izvršljiv. Pojasnjuje, da je bil pritožnik pozvan, naj predloži dokumentacijo, da ni zavezan poravnati obveznosti, ali naj takoj poravna obveznosti, sicer se bo vršila prisilna izterjava. Ker pritožnik ni v celoti plačal prometnega davka do 30. 6. 2000 in ni predložil ustrezne dokumentacije za odpis obveznosti, sodna poravnava Deželnega sodišča v Celovcu pa v Republiki Sloveniji ne učinkuje, je prvostopni organ skladno z določbo 40. člena ZDavP za razliko uvedel postopek prisilne izterjave. Tožena stranka kot neutemeljene zavrne pritožbene navedbe, da pritožnik zaradi uveljavitve ZDDV ne sme biti v slabšem položaju, saj je ZDDV določil obveznost plačila prometnega davka za vse davčne zavezance.

Tožnik se v tožbi v celoti sklicuje na svoje pritožbene navedbe in dodaja, da je v teku davčnega postopka predložil v dokazne namene izvod sodne poravnave, sklenjene med njim in družbo AAA GmbH pred Deželnim sodiščem v C, opremljen z žigom sodišča - vodje opravilnega oddelka, s katerim se potrjuje, da je pisni odpravek sodne poravnave enak izvirniku, v overjenem prevodu. Ta sodna poravnava predstavlja tujo javno listino, s katero je tožnik dokazoval pritožbena dejstva. Sklicuje se tudi na pogodbo med FLR Jugoslavijo in Republiko Avstrijo o medsebojnem pravnem prometu iz leta 1954, kjer je določeno, da javnih listin, ki jih je sestavilo ali izdalo sodišče... v eni državi pogodbenici ni potrebno overjati zaradi uporabe pred sodišči in državnimi organi druge države pogodbenice, če so te listine opremljene s službenim žigom in pečatom, kar pomeni, da je sodna poravnava z dne 24. 2. 2000, opremljena z žigom sodišča v overjenem prevodu neposredno uporabljiva v dokazne namene v RS, in to kot javna listina. Meni, da tudi če zanemarimo bilateralno pogodbo, je treba upoštevati 177. člen ZUP, ki določa, da imajo listine, ki jih izdajo tuji organi in ki veljajo v kraju, kjer so bile izdane, za javne listine, ob pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine, če so overjene v skladu s predpisi. Kolikor bi pa sodišče menilo, da je treba poleg overjenega prepisa predložiti potrdilo pristojnega tujega organa o pravnomočnosti odločbe po 95. členu ZMZPP, tožnik pripominja, da v postopku k taki dopolnitvi ni bil pozvan. Zato za potrebe tega spora prilaga kopijo overjenega odpravka sodne poravnave s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti, ki ga je pribavil po prejemu drugostopne odločbe. Zavrača trditev tožene stranke, da je treba za tujo sodno poravnavo izvesti postopek priznanja po ZMZPP, saj je namen postopka priznanja tuje sodne odločbe v tem, da se ugotovi, ali se lahko učinki tuje sodne odločbe priznajo tudi na območju države, ki te odločbe ni izdala. Tudi če bi navedbe tožene stranke držale, gre v tem primeru za predhodno vprašanje, ki bi ga lahko organ sam obravnaval ali pa prekinil postopek, dokler ga ne reši pristojno sodišče. Tožena stranka pa je s svojim ravnanjem bistveno kršila določbe postopka, in sicer načelo zakonitosti. Kljub vsemu pa je tožnik dne 16. 6. 2002 pri Okrožnem sodišču v A vložil predlog za priznanje tuje sodne odločbe. Po navedenem tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem postopku z vlogo, št. ... z dne 23. 9. 2002. Tožba je utemeljena.

Po 3. odst. 72. člena ZDDV se znesek prometnega davka, vsebovan v neplačanih terjatvah na dan 30. junija 1999, ki ni bil plačan na podlagi končnega obračuna prometnega davka za obdobje januar - junij 1999, plačuje ob poplačilu terjatev, v petih dneh po prejemu plačila, vendar najkasneje do 30. junija 2000. Konkretizacijo te določbe predstavlja 4. odst. 123. člena Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 59/99 in 110/99, v nad. Pravilnik), ki se glasi: "Obveznost plačila prometnega davka po tretjem odstavku 72. člena ZDDV se ne nanaša na terjatve, za katere se ugotovi nezmožnost poplačila. Šteje se, da terjatev ni možno poplačati, če je bil nad prejemnikom začet stečajni postopek ali če je bil postopek prisilne izvršbe zaradi izterjave terjatve do prejemnika neuspešen in je zato izvršilno sodišče postopek ustavilo." Med strankama v predmetni zadevi je sporno vprašanje, ali za tožnika obstaja zakonska obveznost plačila prometnega davka, vsebovanega v neplačanih terjatvah, oziroma ali je tožnik izvzet od te obveznosti le v primeru, če zadosti kriterijem 4. odst. 123. člena Pravilnika. Tožnik je namreč v upravnem postopku dokazoval, da je njegova terjatev, od katere je po mnenju tožene stranke dolžan plačati prometni davek, prenehala. V ta namen je že prvostopnemu organu predložil sodno poravnavo z dne 24. 2. 2000, sklenjeno pred Deželnim sodiščem v C, glede katere pa je tožena stranka zavzela nepravilno stališče, da ni uporabna v dokazne namene, ker ima tuja sodna poravnava pravne učinke v Republiki Sloveniji le, če jo prizna naše sodišče. Sodišče meni, da za uporabo tuje sodne odločbe zgolj v dokazne namene ni potrebno izvesti postopka priznanja, saj to ni namen tega instituta. Tujo sodno poravnavo je potrebno obravnavati v skladu z 2. odst. 177. člena ZUP oziroma kot predloženo listino, ki je lahko dokaz, česar pa prvostopni organ oziroma tožena stranka nista storila in s tem kršila določbe postopka. Ker je navedeno vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti. Glede na razlogovanje tožene stranke v izpodbijani odločbi bi bila sodna poravnava lahko relevantna za odločitev o stvari, vendar je tožena stranka zaradi nepravilne uporabe pravil postopka ni ocenila po vsebini. V ponovljenem postopku bo zato morala tožena stranka najprej ugotoviti, ali je tožnikova terjatev, ki je zajeta v obračunu prometnega davka, prenehala s poravnavo med strankama pravnoposlovnega razmerja. Ob takšni dejanski ugotovitvi bo morala znova presoditi, ali prihaja v poštev uporaba določbe 3. odst. 72. člena ZDDV kot podlaga za obstoj tožnikove obveznosti in posledično izvršilnega naslova. Ob tem sodišče pripominja, da je davčna obveznost javnopravne narave in mora biti v vsakem primeru jasno določena.

Ker je v postopku za izdajo upravnega akta prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, je sodišče v skladu s 3. točko 1. odst. 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na stališče sodišča, ki se tiče postopka.