Jedro

Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ni pomembno, kateri zakonec in v kakšni višini je najel kredit za skupne potrebe. Kredit, ki ga najame eden od zakoncev za gradnjo hiše, ki je bil v času trajanja zakonske zveze tudi porabljen, pomeni skupni prispevek obeh zakoncev h gradnji skupne hiše. Stvar, pridobljena na ta način, je skupna. Prenehanje zakonske zveze pa stvarnopravnih razmerij ne spreminja. Zakonec, ki po prenehanju zakonske zveze sam odplačuje kredit, ima do drugega le obligacijski zahtevek.

V splošno sprejeti formulaciji obrestnega zahtevka, ki jo je sodišče sprejelo, ko je določilo, da zamudne obresti tečejo od zapadlosti do plačila, je že vsebovano tudi pravilo ne ultra alterum tantum za čas, ko je veljalo.

Intervencija sodišča pri določitvi vrednosti spora je časovno in vsebinsko omejena. Sodišče jo opravi le pri nedenarnih zahtevkih in najkasneje do faze obravnavanja glavne stvari.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "I. Toženec Š. P. je dolžan plačati tožnici L. H. (prej L. G., prej L. H. P.) 21.294,92 EUR (prej 5.103.114,63 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 8. 2001 do prenehanja obveznosti, to je do višine 21.294,92 EUR, v 15 dneh, pod izvršbo.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške postopka."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o še spornem delu tožbenega zahtevka, in sicer plačilu 21.294,92 EUR (prej 5.103.114,63 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2001 naprej iz naslova povrnitve kupnine od prodane stanovanjske hiše kot skupnega premoženja. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova in glavni tožbeni zahtevek sta bila že pravnomočno zavrnjena.

2. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugodilo in poleg plačila glavnice v višini 21.294,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2001 naprej tožencu naložilo v plačilo še 319,46 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno znižanje prisojenega zneska in spremembo odločitve o pravdnih stroških glede na uspeh v pravdi oziroma tako, da se pravdni stroški naložijo v plačilo tožeči stranki. Graja odločitev, ker sodišče ni določilo (nove) vrednosti spora glede deloma razveljavljene in deloma pravnomočne prvotne odločbe. Ker ni upoštevalo njegovega predloga, zdaj ne ve, kako sodišče obračunava sodno takso, ali obstaja revizijska vrednost, lahko so napačno priglašeni tudi odvetniški stroški. Napačno je odločeno o pravdnih stroških. Sprejeta odločitev ni pravična. Uspeh tožnice v postopku je le 33 % Stroške je treba prisoditi natančneje in upoštevati celoten postopek. Napačna je odločitev o zamudnih obrestih od dosojene glavnice, ker niso omejene do višine glavnice. Dosegle so jo že pred 22. 5. 2007, ko so po materialnem pravu prenehale teči. Prilaga obračun obresti. Zavrniti bi bilo treba obrestovanje v EUR, ker je bila do 1. 1. 2007 domača valuta SIT. Šele od 1. 1. 2007 lahko tečejo zakonske zamudne obresti v EUR. Sicer je obrazložitev sodbe pomanjkljiva, dokazna ocena napačna, in sicer o pomoči tožničinih sorodnikov k ustvarjanju skupnega premoženja in o njuni terjatvi do očeta tožene stranke (izgradnja stanovanja v očetovi hiši). Napačna je odločitev, da sta pravdni stranki ustvarili novo stvar. Napačno niso upoštevani krediti. Toženec še danes odplačuje kredit v višini 30.000 DEM. Glede na vrednost dosojenih deležev bi mu morala tožnica povrniti 3.758,00 EUR. To naj sodišče upošteva kot pasivo in odšteje od dosojenega zneska. Tožnica je neresnično izpovedovala, češ da ni vedela za prodajo hiše. Sama je iskala kupce in pred pravdo že prejela nekaj denarja od prodaje. Zato bi zakonske zamudne obresti morale teči šele od postavitve zahtevka naprej (1. 3. 2002). Napačno so presojeni dokazi glede stroškov oskrbovanja konja. Priči Š. P. ml. in A. P. sta izpovedali, da je toženec denar za konja prislužil posebej s poučevanjem jahanja.

4. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je le delno utemeljena.

6. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo, da je v skupno premoženje pravdnih strank sodila stanovanjska hiša na naslovu G., ki jo je tožena stranka brez soglasja tožeče stranke prodala in si zadržala celotno kupnino. V pravdi je ostalo sporno, kolikšen delež kupnine ji mora iz naslova skupnega premoženja povrniti. Kot predhodno je bilo treba ugotoviti, kakšni so bili deleži pravdnih strank na skupnem premoženju. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da sta bila deleža obeh pravdnih strank k ustvarjanju skupnega premoženja enaka. O tem so pravilno in popolno ugotovljene vse pravno relevantne okoliščine: ugotovljeni dohodek in druge okoliščine iz drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR): opravljanje domačih del in del pri gradnji, vodenje gospodinjstva, varstvo in vzgoja skupnega otroka, medsebojna pomoč zakoncev (toženca pri skrbi za hčerko tožnice in tožničino skrb za toženčevega očeta), pomoč sorodnikov, ter ugotovljena skupna terjatev do toženčevega očeta iz naslova skupnih vlaganj v njegovo nepremičnino (izgradnja mansardnega stanovanja). Zaradi ugotovljenega darila toženčevega očeta tožencu (in ne tudi tožnici), ki ga je toženec vložil v pridobitev obravnavanega skupnega premoženja, pa je upoštevaje njegovo vrednost v primerjavi z vrednostjo skupnega premoženja ocenilo, da znaša toženčev delež na stanovanjski hiši 74,5 %, delež tožnice pa 25,5 %. Odločilo je, da mora toženec tožeči stranki povrniti kupnino, prejeto od prodaje hiše v navedenem deležu, oziroma mu na tej podlagi naložilo v plačilo še sporni in vtoževani znesek v višini 21.294,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema kupnine - 16. 8. 2001 naprej.

7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, pa tudi višino dosojenega zneska (ki jo sicer pritožnik glede vrednosti prejete kupnine ne izpodbija), ter pričetka teka zamudnih obresti. Pritožniku je treba pritrditi le v toliko, da je treba zaradi natančnosti obrestovanja znesek glavnice v izreku sodbe izraziti ne le v EUR, kot je storilo sodišče prve stopnje, pač pa tudi v SIT, ki je bila v času nastanka terjatve (16. 8. 2001), domača valuta. Drži tudi pritožbena navedba, da so zamudne obresti od dosojene glavnice v obdobju od uveljavitve Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) do 22. 5. 2007 - uveljavitve spremembe OZ-A (Ur.l. RS, št. 40/07) - že dosegle glavnico. Upoštevaje tedaj veljavno zakonsko pravilo "ne ultra alterum tantum" so zato prenehale teči že po samem zakonu, ne glede na to, da je toženec še vedno v zamudi z izpolnitvijo glavne obveznosti. V takih primerih z uveljavitvijo OZ-A zamudne obresti ne pričnejo teči znova. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno. Tako bi bilo le v primeru, če do uveljavitve OZ-A zamudne obresti še ne bi dosegle višine glavnice, tedaj bi zamudne obresti tekle še naprej. Sodeč po obračunu obresti, ki ga prilaga pritožnik, pritožbeno sodišče pa ga je preverilo, v obravnavanem primeru ne gre za tak primer.

8. Čeprav sodišče prve stopnje ni preračunalo nateklih obresti in jih ni specificiralo v izreku sodbe, je obrestni del izreka oblikovan pravilno. V splošno sprejeti formulaciji obrestnega zahtevka, ki jo je sprejelo, ko je določilo, da zamudne obresti tečejo od zapadlosti do plačila, je že vsebovano tudi pravilo ne ultra alterum tantum za čas, ko je veljalo. Taka je ustaljena sodna praksa (primerjaj judikata VS RS III Ips 191/2007 dne 12. 2. 2008, II Ips 983/2007 z dne 10. 4. 2008). Ker je bilo treba v izrek poseči zaradi manjkajoče opredelitve dosojene glavnice tudi v tedanji domači valuti - SIT, je pritožbeno sodišče zgolj zaradi jasnosti omejilo tek zamudne obresti do višine glavnice tudi v izreku in v tem delu sodbo spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP.

9. V ostalem pa je pritožba o glavni stvari neutemeljena.

10. Dokazna ocena o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju je pravilna. Utemeljena je v jasnih, prepričljivih in popolnih razlogih, v katerih ni nejasnosti in pomanjkljivosti, ki jih pavšalno očita pritožba. Z očitki o absolutnih bistvenih kršitvah iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. A pritožnikovo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno ne zadošča za očitke o procesnih kršitvah. Sodba tudi ni obremenjena z njo, kajti dokazna ocena je natančna, celovita in prepričljiva. Opravljena je upoštevaje metodološke napotke iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh izvedenih dokazov, ne le tistih, ki bi utegnili biti tožniku v korist in ki jih (glede skrbi za konja) izpostavlja v pritožbi. Z življenjsko logičnimi in prepričljivimi razlogi na strani 9 do 13 je pojasnjeno, v kolikšni meri in v kateri smeri je verjelo izpovedbam obeh strank. Prepričljivo je pojasnjeno tudi, zakaj in v katerih delih je verjelo pričam (tudi o toženčevih stroških s konji, kar neutemeljeno graja). Pravilna je izpodbijana ocena in odločitev o vlaganjih pravdnih strank v nepremičnino toženčevega očeta, opredmetenih kot mansardno stanovanje. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je popolno ocenilo dokazno gradivo, je ugotovilo, da je šlo za skupna vlaganja. Na tej podlagi je pravilno ocenilo, da je znesek 40.000 DEM, ki ga je toženčev oče izplačal obema pravdnima strankama in ne le tožencu, njegovo povračilo ugotovljenih skupnih vlaganj pravdnih strank in da sta deleža obeh na tako ugotovljeni skupni terjatvi do očeta enaka (razlogi na strani 13 sodbe). Pritožnik ne more omajati tako sprejete dokazne ocene, ki ima oporo v pravilno ocenjenih dokazih. Razlogovanje o tem, ali je bila ustvarjena nova stvar ali ne, spričo ugotovljenega plačila skupne terjatve, ki sodi v skupno premoženje pravdnih strank, pravno ni relevantno.

11. Tudi v zvezi s krediti je materialno pravo uporabljeno pravilno. Ne drži, da jih je sodišče prezrlo. Nasprotno: pojasnilo je, da pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ni pomembno, kateri zakonec in v kakšni višini je najel kredit za skupne potrebe (razlogi na strani 10). Kredit, ki ga najame eden od zakoncev za gradnjo hiše, ki je bil v času trajanja zakonske zveze tudi porabljen, pomeni skupni prispevek obeh zakoncev h gradnji skupne hiše. Stvar, pridobljena na ta način, je skupna. Prenehanje zakonske zveze pa stvarnopravnih razmerij ne spreminja. Zakonec, ki po prenehanju zakonske zveze sam odplačuje kredit, ima do drugega le obligacijski zahtevek. Toženec ga na prvi stopnji ni uveljavljal. Pritožbene navedbe o višini z njegove strani najetega in odplačanega kredita ter znesku, ki naj bi mu ga dolgovala tožnica, so nedovoljene, prepozne in neupoštevne pritožbene novote. Ker pritožnik ne opraviči, zakaj jih ni podal na prvi stopnji, jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP), niti obravnavati kot pobotni ugovor (četrti odstavek 337. člena ZPP), ker ga na prvi stopnji pritožnik ni postavil. 12. Kot že rečeno, pritožnik ne izpodbija same vrednosti kupnine oziroma višine zneska, ki ga mora po odločitvi sodišča prve stopnje povrniti tožnici. Graja pa njegovo oceno, da je od dosojenega zneska dolžan plačati zakonske zamudne obresti že od prejema kupnine naprej in ne od postavitve zahtevka. Odločitev sodišča je sprejeta ob pravilni uporabi 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; uporaba na podlagi člena 1060 OZ). Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ocene o toženčevi nepoštenosti pri zadržanju celotne kupnine. Njegove trditve, da je tožnica vedela za prodajo, so bile v dokaznem postopku ovržene s prepričljivo nasprotno izpovedbo tožnice. Trditve, da je celo sama sodelovala pri prodaji in pred pravdo prejela del kupnine, pa so prepozne in neupštevne pritožbene novote, ker tega pritožnik na prvi stopnji ni ne trdil niti dokazal, in tega v pritožbi ne opraviči (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Delno je utemeljena pritožba le še v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških. Drži, da je sodišče o njih delno zmotno odločilo, ker je o stroških odločalo po posameznih fazah postopka in prezrlo stroške revizije. Če je odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena v postopkih s pravnimi sredstvi, je treba v ponovljenem postopku odločiti o stroških celotnega postopka (primerjaj tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP). Zato je bilo treba v tem delu izpodbijano odločitev spremeniti.

14. Pritožbeno sodišče je obračunalo priglašene stroške pravdnih strank na list.št. 269 in 290A za prvi postopek na prvi stopnji, pritožbene stroške zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje na list. št. 310 in 316, za revizijo na list.št. 344 in list. št. 333 ter za ponovljeni postopek na prvi stopnji na list. št. 368 in 369. Upoštevalo je Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ki se na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) uporablja v tem postopku, vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, za sodne takse pa Zakon o sodnih taksah (ZST; uporaba na podlagi 39. člena ZST-1). Pri odmeri je izhajalo iz priglašenih stroškovnikov pravdnih strank in upoštevalo načelo potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP). Podrobnejša odmera je opravljena na omenjenih listovnih številkah spisa. Celotni pravdni stroški tožnice po tako opravljeni odmeri znašajo 9.493,73 EUR, pravdni stranki tožene stranke pa 4.895,49 EUR. Upoštevaje načelo uspeha, za katerega se zavzema pritožnik (33 % uspeh na strani tožnice, 67 % uspeh toženca) se izkaže, da so njuni pravdni stroški praktično enaki. Tožnica bi bila upravičena do povračila 3.132,93 EUR, toženec do 3.279,97 EUR. Glede na malenkostno odstopanje in dejstvo, da sta obe stranki deloma uspeli v pravdi, je pritožbeno sodišče ob uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

15. Odgovoriti je treba še na pritožbene trditve o procesnih kršitvah v zvezi z določitvijo nove vrednosti spora. Intervencija sodišča pri določitvi vrednosti spora je časovno in vsebinsko omejena. Sodišče jo opravi le pri nedenarnih zahtevkih in najkasneje do faze obravnavanja glavne stvari (44. člen ZPP). V obravnavani zadevi ti pogoji niso bili izpolnjeni. Sodišče je v ponovljenem postopku nadaljevalo že pričeto, a razveljavljeno obravnavanje denarnega zahtevka. Odločitev o prvotnem primarnem tožbenem zahtevku je bila namreč že pravnomočna, prej podredni - denarni zahtevek, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno (del je bil že pravnomočno zavrnjen), je postal glavni del zahtevka. Ker je bil denarne narave, določanje nove vrednosti spora s strani sodišča ni bilo potrebno, oziroma opustitev izdaje posebnega sklepa v zvezi s tem ni vplivala na pravilnost odločitve. Kako vpliva sprememba vrednosti denarnega zahtevka med pravdo na plačilo takse, ureja 25. člen ZST. Sodišče je svojo vsakokratno odločitev o odmeri takse pojasnilo na pritožnikovih pritožbah. Teh odločitev pritožnik ni izpodbijal v zato predvidenih postopkih. V zvezi z določanjem revizijske vrednosti pa je treba opozoriti na vsakokratno uporabo 367. člena ZPP.

16. Ker pritožba torej ni obremenjena z uveljavljanimi procesnimi kršitvami, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo tistih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti, odločitev pa je v opisanem obsegu pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, je bilo treba pritožbo v pretežnem delu zavrniti. Odločitev o spremembi sodbe temelji na peti alineji 358. člena ZPP, potrditev preostalega dela izpodbijane sodbe pa na 353. členu ZPP.

17. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena istega zakona. Pritožnik je s pritožbo uspel le za stroške in obresti, torej o stranskih terjatvah, o glavni terjatvi pa je propadel. Zato naj sam trpi tudi svoje stroške pritožbenega postopka.