Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za odmero odškodnine in tožniku za utrpele škodne posledice prisodilo pravično denarno odškodnino, ki je vsklajena tudi z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo drugim oškodovancem, s primerljivimi škodnimi posledicami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. odstavek 1. tč. in 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči plača še znesek 1,340.931,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, to je 17.5.1999, do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da toženi plača pravdne stroške v znesku 34.510,80 SIT. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper zavrnilno in stroškovno odločitev se tožeča stranka pritožuje. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožniku prizna celotna zahtevana odškodnina ali pa le ta bistveno zviša in ponovno odloči o stroških postopka oziroma podrejeno, izpodbijana sodba v zavrnilnem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri dosojene odškodnine ni dovolj upoštevalo izkazanih ugotovitev glede vrste in obsega tožnikove škode in mu priznalo prenizko odškodnino. Pri odškodnini za telesne bolečine je sodišče premalo upoštevalo, da je zdravljenje trajalo skoraj dve leti in bilo povezano z izrazitimi nevšečnostmi. Tožnik je bil veliko časa vezan na pomoč drugih. Pri fizioterapiji so se hude bolečine vedno znova pojavljale. Pri odškodnini za strah je sodišče premalo vrednotilo tožnikov resen in utemeljen strah. Poškodbe, ki jih je utrpel, so bile smrtno nevarne, ob prihodu v bolnico je bil v kritičnem stanju. Ko je spoznal, kaj se mu je zgodilo, je pri tožniku nastopil resen strah za prihodnost. Strah za izid zdravljenja je po oceni izvedenca trajal kar 11 mesecev, prisoten pa je še sedaj. Tožnik ve, da se bodo posledice s časom povečale in ne ve kako bo z odstranitvijo ploščic v roki. Sodišče je prenizko ocenilo tožnikovo škodo iz naslova skaženosti. Ostale so mu brazgotine po obrazu. Opazi jih vsak sogovornik. Motijo ga pri britju in umivanju. Spremenjen je videz nosnega korena. Spremenjeni videz vpliva na njegovo samozavest. Sramuje se zaradi večjih brazgotin po telesu. Vedno mora paziti kako je oblečen, da brazgotine prikrije. Tak bo tožnik ostal vse svoje življenje, zato mu pripada odškodnina v bistveno višjem znesku. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče premalo upoštevalo tožnikovo mladost. Posledice utrpelih poškodb bo trpel zelo dolgo, praktično preko svojega najbolj aktivnega dela življenja. Zaradi poteka zdravljenja in posledic poškodb si zadnjih pet let ni mogel privoščiti praktično nobene rekreacije ali aktivnega športa. Invalidnost tožnika znaša 31 %. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik po nezgodi ne sme več piti alkohola in ob spremembah vremena čuti pritisk v glavi. Tožnik je moral opustiti fizično opravljanje gostinske dejavnosti in jo sedaj, zaradi telesnih omejitev, lahko le vodi. Upravičen je do zahtevane odškodnine v višini 6,000.000,00 ali vsaj bistveno večje od ocenjenih 2,500.000,00 SIT. Prisojena odškodnina je izjemno skromna v razmerju z odškodninami, ki jih trenutna sodna praksa prisoja za ožje in manj pomembne življenjske posledice. Prilaga sodbo, s katero je bilo drugemu sopotniku v vozilu le za posledice zvina vratne hrbtenice in udarca v ramo priznana odškodnina iz iste postavke v višini dveh milijonov. Ob upoštevanju pritožbenih navedb se spremeni tudi uspeh strank v pravdi. Pritožuje se tudi proti stroškovnemu delu izpodbijane sodbe.

Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek zoper pravilnost uporabe materialnega prava in pravilnost ter popolnost ugotovitev dejstev, ki so odločilna. Sodišče prve stopnje je, po prepričanju pritožbenega sodišča, natančno ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za prisojo odškodnine in tožniku za utrpele škodne posledice prisodilo pravično denarno odškodnino, v skladu z določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Prisojena odškodnina je vsklajena tudi z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo drugim oškodovancem, s primerljivimi škodnimi posledicami.

Izvedeniško mnneje in zdravniška dokumentacija ne potrjujeta pritožbene trditve, da je tožnikovo zdravljenje trajalo skoraj dve leti. Izvedenec je, pri ocenjevanju posledic utrpelega strahu, jasno zapisal, da je bilo zdravljenje končano v enajstih mesecih. Sodišče je ugotovitev izvedenca sprejelo za podlago odločitve, saj mu nobena od strank ni ugovarjala, poleg tega pa je izvedeniško mnenje priskrbel tožnik sam. Dejstvo, da je tožnik še po oktobru 1995 hodil na kontrolne preglede k zdravnikom, ne pomeni, da se je v tem obdobju še zdravil. V prisojeni odškodnini so pravilno upoštevane nevšečnosti, ki jih je moral med zdravljenjem trpeti tožnik, tudi dejstvo, da je bil vezan na pomoč drugih. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sprejete odločitve zapisalo, da je bil tožnik 14 dni nepokreten, kar predpostavlja pomoč drugih. Izvedenec je ugotovil trajanje in intenzivnost vseh bolečin, ki jih je trpel tožnik in ni posebej opredeljeval tistih, ki so bile posledica fizioterapije.

Tudi za strah je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino. Podatki v spisu ne nudijo podlage za trditev tožnika, da so bile poškodbe smrtno nevarne, in da je bi ob prihodu v bolnico v kritičnem stanju. Izvedeniško mnenje in pa zdravniška dokumentacija izkazujeta le slabo stanje tožnika ob sprejemu v bolnico. Prav nikakršne podlage nima tožnik za bojazen, da se bodo s časom posledice utrpelih poškodb povečale. Tudi možnost, da bodo v bodočnosti odstranjene ploščice iz roke, ne nudi podlage za prisojo odškodnine za strah. Iz zdravniške dokumentacije namreč sledi, da odstranitev ploščic ni potrebna.

Tožniku je bila prisojena tudi pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Res je sicer, da so posledice poškodbe vidne tudi na tožnikovem obrazu, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da gre za majhne in slabo opazne sledi. Posledice na tožnikovi roki niso takšne, da bi vzbujale odpor. Tožnik nima prav nikakršnega utemeljenega razloga, da bi posebej zakrival brazgotino na roki ali se je sramoval. Pri odškodnini za tovrstne posledice ni mogoče upoštevati pritožbene trditve, da ga brazgotine na obrazu motijo pri britju in umivanju. Skratka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina za spremembe v tožnikovi zunanjosti povsem ustrezna in predstavlja pravično denarno nadomestilo.

Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožniku bila pravilno odmerjena odškodnina. Sodišče je upoštevalo tožnikovo mladost, dejstvo, da so njegove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 20 %, invalidnost pa je bila ugotovljena v višini 31 %. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval nastanka oziroma obstoja duševnih bolečin, ker da ne sme uživati alkohola in da občuti pritisk v glavi ter da ne more sam izvajati gostinske dejavnosti ampak jo lahko le vodi. Za ugotovitev teh posledic sodišče prve stopnje zato ni moglo izvajati dokazov, tožnik pa tudi v pritožbi ni zadostil pogoju iz 1. odst. 352. čl. ZPP za utemeljitev te pritožbene novote. Ob tem je potrebno poudariti, da je sodišče prve stopnje tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v znesku 3,500.000,00 SIT in ne 2,500.000,00 SIT, kot navaja pritožba in že iz tega razloga ni primerljiva s prisojeno odškodnino, ki je bila prisojena oškodovancu iz povsem drugega škodnega dogodka in ne tožnikovemu sopotniku.

Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo tožnika zavrnilo, ker ni utemeljena in v izpodbijanem delu potrdlo sodbo sodišča prve stopnje. Pravilna je namreč tudi odločitev o stroških. Temelji namreč na pravilnem upoštevanju določb 2. odst. 154. čl. ZPP, dejstev, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v utemeljitev stroškovne odločitve pa pritožba ne izpodbija.

Odločitev o zavrnitvi pritože obsega tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških tožeče stranke. Temelji na določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP in je posledica dejstva, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela.