Jedro

Zaveza plačati zakonske zamudne obresti pomeni, da mora tožena stranka tožniku plačati zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom. Če se ta v času trajanja zamude spremeni, mora dolžnik plačati zamudne obresti po tisti obrestni meri, ki velja po posameznih obdobjih znotraj časa, ko zamuda traja.

Izrek

I. Revizija zoper izpodbijano sodbo v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba tretje tožene stranke zoper odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo (100.167 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ter zoper sklepa sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje glede prve in druge tožene stranke in o stroških pritožbenega postopka, se zavrže. II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Druga tožena in tretja tožena stranka sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. F. Š. je 16.9.1995 na podlagi pogodbe o delu, sklenjene s tretjo toženo stranko V., d.o.o., L., v diskoteki J. v P., last druge tožene stranke S., d.o.o., C., ki je imela svojo odgovornost zavarovano pri prvi toženi stranki T., d.d., L., opravljal dela varnostnika. Pri opravljanju tega dela je bil telesno poškodovan, v posledici česar je utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo, katere povrnitev je zahteval s tožbo.

2. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnikova premoženjska škoda znaša 100.167,50 SIT, odškodnino za nepremoženjsko škodo pa je odmerilo v višini 3.700.000 SIT ter oba zneska naložilo v plačilo vsem trem toženim strankam nerazdelno in jih zavezalo tožniku povrniti pravdne stroške. Drugostopenjsko sodišče je sodbo zoper prvi dve toženi stranki razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Potrdilo pa je odločitev o temelju zoper tretjo toženo stranko in o višini odškodnine za premoženjsko škodo, odškodnino za nepremoženjsko škodo pa je znižalo na 1.850.000 SIT in od nje tožniku prisodilo še zakonske zamudne obresti za čas od 21.10.2002 dalje.

3. Zoper drugostopenjsko sodbo je tretja tožena stranka V. d.o.o., L., vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev procesnih pravil. Trdi, da so bila procesna pravila kršena, ker naj bi bila odločitev o temelju revidentkine odškodninske odgovornosti pomanjkljivo utemeljena in naj je zato ne bi bilo mogoče preizkusiti. Materialno pravo pa je po njenem prepričanju zmotno uporabljeno zato, ker je sama drugotoženo stranko opozarjala, da naročen obseg varovanja ne zadošča (da bi bilo potrebnih več varnostnikov) in da je v zvezi s tem drugotoženka vnaprej pripoznala morebitno odgovornost za škodo, ki bi jo utrpeli varnostniki tretje tožene stranke, saj je zakoniti zastopnik drugotoženke na prej omenjeno opozorilo tretje toženke pojasnil, da ima civilno odgovornost maksimalno zavarovano in da tretji toženki za zavarovanje ni treba skrbeti. Revidentka je tako prepričana, da je za tožnikovo škodo odgovorna zgolj drugotoženka. Napačna pa je tudi odločitev o višini odškodnine: navkljub znižanju na drugi stopnji sojenja je še vedno previsoka. Vzročne zveze med zatrjevanimi težavami in škodnim dogodkom tožnik ni izkazal, glavobole pa trpi tudi zaradi borelioze. Končno je tretja toženka prepričana, da je nezakonita tudi odločitev o zamudnih obrestih: nižji sodišči sta tožniku priznali zakonske zamudne obresti od 21.10.2002 dalje, čeprav bi jih za čas od 28.6.2003 morali zmanjšati za temeljno obrestno mero.

4. Revizija je bila vročena toženim strankam in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Drugotožena stranka je na revizijo odgovorila, zanikala svojo odgovornost za tožnikovo škodo, češ, da v njenem ravnanju ni bilo elementov protipravnosti ter predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

1. O nedovoljenosti revizije: a) O reviziji zoper odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo:

5. Drugostopenjsko sodišče je potrdilo odločitev prvostopenjskega, da mora revidentka tožniku plačati 100.167,50 SIT odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.1997 dalje. Tretja toženka to odločitev izpodbija z revizijo. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,926 EUR oziroma 1.000.000 SIT. To pomeni, da revizijski prag glede premoženjske škode ni dosežen in revizija ni dovoljena. Na to presojo ne vpliva okoliščina, da je bila tožniku prisojena tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo in da vsota odškodnin za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo presega 4.172,626 EUR oziroma 1.000.000 SIT; odločitev o odškodnini za vsako od obeh navedenih vrst škode namreč temelji na različni dejanski in pravni podlagi, vrednost spornega predmeta pa se po izrecni določbi drugega odstavka 41. člena ZPP določi za vsak posamezen zahtevek posebej. Zato je dovoljena le revizija v tistem delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo.

b) O reviziji zoper sklep pritožbenega sodišča o razveljavitvi sodbe prvostopenjskega sodišča zoper prvo in drugo toženo stranko in zoper odločitev o pravdnih stroških:

6. Del izpodbijane odločbe drugostopenjskega sodišča predstavljata sklepa o razveljavitvi sodbe prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na prvo in na drugo toženo stranko in o stroških pritožbenega postopka. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejeno možnostjo izpodbijanja odločb drugostopenjskega sodišča. Omejitve, ki se nanašajo na pravnomočno sodbo, so določene v 367. členu ZPP, omejitve, ki se nanašajo na sklep, pa v 384. členu istega zakona. In po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP je dovoljeno revizijo vložiti samo zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Niti sklep, s katerim pritožbeno sodišče razveljavi sodbo prvostopenjskega sodišča niti sklep o stroških postopka nista sklepa, s katerima bi bil postopek pravnomočno končan.

7. Iz zgoraj pojasnjenih razlogov revizija v doslej obravnavanem delu ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

2. O neutemeljenosti revizije: a) O temelju odgovornosti tretje toženke:

8. Nesporno je, da je tožnik v času, ko je bil telesno poškodovan, proti plačilu delal za tretjo toženko, ki mu je delo odrejala. Škodo je torej utrpel pri delu oziroma v zvezi z delom, zato je po določbi 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZTPDR), zato je upravičen do odškodnine, in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti iz 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR). Odgovornost je lahko krivdna ali objektivna. V konkretnem primeru je odgovornost tretje toženke po presoji nižjih sodišč krivdna in da se krivda domneva, dokler povzročitelj škode ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR). In ravno tega dokaza tretja toženka po njunem prepričanju, ki ga sprejema tudi revizijsko sodišče, ni zmogla. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale pritožbeni preizkus in na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) vezano in po katerih je tretja toženka vedela, da druga toženka ni primerno poskrbela za varovanje v svoji diskoteki, ker le dva varnostnika, ki ju je angažirala, zato nista mogla zadoščati, pa je tožnika kljub temu napotila na delo varnostnika v to diskoteko in ga s tem zavestno izpostavila nevarnemu delovnemu okolju in ni poskrbela v zadostni meri za njegovo varnost pri delu, namreč presojo o njeni krivdi le dodatno utrjujejo in tretje toženke v ničemer ne ekskulpirajo. Zgolj njeno opozorilo drugi toženki, da dva redarja glede na izkustveno pričakovan in na dan nastanka škodnega dogodka realiziran obisk diskoteke ne zadoščata, ne utemeljuje pravnega sklepanja, da je tretja toženka poskrbela za varstvo svojega delavca pred iz naloženega mu dela izvirajočimi nevarnostmi, ki skladno s prej povedanim niso bile nepričakovane. Okoliščina, da je druga toženka svojo odgovornost "maksimalno zavarovala", za presojo odgovornosti oziroma krivde tretje toženke ni relevantna. Seznanitev tretje toženke s sklenjenim zavarovanjem pa, v nasprotju z revizijskimi trditvami, ne more pomeniti, da je druga toženka vnaprej pripoznala morebitno odgovornost za škodo, ki bi jo pri delu utrpel tožnik. Sklicevanje druge toženke na sklenjeno zavarovanje (pogodbo o zavarovanju) je mogoče razumeti kvečjemu kot njen argument za neupoštevanje opozoril tretje toženke o potrebi po angažiranju večjega števila varnostnikov, če naj bi bilo za varovanje lokala ustrezno poskrbljeno. Zavarovanje (zavarovalna pogodba) pomeni le, da bo odškodnino za škodo, za katero je odgovoren zavarovatelj, namesto njega plačala zavarovalnica, opustitev ustreznega varovanja v lokalu zavarovatelja pa je lahko podlaga za njegovo odgovornost. To pa ne seže v sfero odgovornosti tretje toženke: njena odgovornost izvira iz njenega protipravnega ravnanja ali opustitve in ekskulpirajo jo lahko samo razlogi, ki preprečujejo zaključek o njeni krivdi (malomarnosti ali naklepu) za takšno ravnanje ali opustitev. Šele, če bo ugotovljeno, da je tudi druga toženka odgovorna za tožnikovo škodo, bo mogoče dolžnost plačila povrnitve škode naložiti zato, ker je bila sklenjena zavarovalna pogodba, tudi zavarovalnici.

b) O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo:

9. Revidentka meni, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo, čeprav jo je pritožbeno sodišče znižalo, še vedno previsoka glede na sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel več udarcev po glavi, po trupu in po levi roki s stolom in s pestmi ter brce v te predele telesa, poleg tega pa je bil ob njegovem desnem ušesu sprožen strel iz pištole. Utrpel je zlom enega zoba, podpludbo leve polovice lica, dve raztrganini kože obraza in zlom levega mezinca. Po poškodbi so mu zašili rano na obrazu in namestili longeto na četrti in peti prst levice ter slikali lobanjo, nato pa je prišlo do sekundarnega vnetja rane na obrazu in je bil zaradi dokončne oskrbe rane hospitaliziran šest dni. Tri dni je trpel hude bolečine, šest do sedem dni zmerne bolečine in nato lažje bolečine, še sedaj pa trpi glavobole povprečno dvakrat tedensko v trajanju po 2 do 2,5 ure, kar je pričakovati tudi v bodoče. (Izključene niso niti poškodbe ligamentov, mišic in ostalih mehkih delov vratne hrbtenice s posledičnimi občasnimi bolečinami v vratnem delu hrbtenice in v zatilju ter mravljinčenje leve roke, kar bo tožnik trpel tudi v bodoče). Nevšečnosti med zdravljenjem so predstavljali: oskrbe ran, namestitev longete, večkratno slikanje zlomljenega prsta in glave, kontrolni pregledi pri specialistih, CT glave, scintigrafija možgan, razgibavanje zlomljenega prsta in mravljinčenje obraza v okolici brazgotine, Trajne posledice in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik trpi zaradi poškodbe glave (nespečnost, pozabljivost in težave s komunikacijo, pri čemer tožnika subjektivno najbolj ovira, tudi pri delu, pozabljivost, posledica delne okvare slušnic, nastale zaradi eksplozivnega učinka strela pa imajo za posledico neugoden subjektiven občutek šumenja v desnem ušesu in lahko povzročijo razvoj nevrotične osebnosti); zaradi navedenih posledic mora tožnik v svoje delo (še vedno je sposoben za delo, ki ga je opravljal pred poškodbo) vlagati več napora, opustiti je moral nekatere športe, s katerimi se je prej intenzivno ukvarjal (karate in potapljanje), pri nekaterih pa je moral zmanjšati intenziteto (kolesarjenje). Nelagodno se počuti v zatemnjenih prostorih, zaradi česar je opustil obiskovanje kino predstav, kar je prej z družino rad počel. V socialnih stikih je bolj razdražljiv, nima potrpljenja, hitro se razjezi. Moti ga dobro vidna 6 cm dolga in 1 cm široka brazgotina na obrazu, ki se je nepravilno zacelila in ima delno privzdignjene robove ter je tudi s kirurškim posegom ne bi bilo mogoče odstraniti, pač pa kvečjemu korigirati. Strah, ki ga je doživel ob škodnem dogodku, je bil intenziven, saj ga je napadlo več oseb hkrati, pri čemer je bila ena od njih oborožena in je tudi streljala. Napad je trajal nekaj minut, vendar tožniku ni nihče pomagal, ker so se gostje lokala razbežali. Zaradi poškodb in nato še zaradi komplikacij v času zdravljenja (sekundarno vnetje rane na obrazu) je bil za izid zdravljenja zaskrbljen še kakšen teden po škodnem dogodku.

10. Za zgoraj opisano škodo je bilo tožniku prisojenih 1.850.000 SIT odškodnine (800.000 SIT za že pretrpljene in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, 700.000 SIT za že pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 200.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 150.000 SIT za strah), kar predstavlja 12,28 povprečnih neto plač in ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR in ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča za primerljive škode prisojajo drugim oškodovancem.

11. Od odškodnine za nepremoženjsko škodo so bile tožniku prisojene zakonske zamudne obresti za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Zaveza plačati zakonske zamudne obresti pomeni, da mora tožena stranka tožniku plačati zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom. Če se ta v času trajanja zamude spremeni, mora dolžnik plačati zamudne obresti po tisti obrestni meri, ki velja po posameznih obdobjih znotraj časa, ko zamuda traja. Zato obrestna odločitev ni v nasprotju z zakonom iz razloga, ker v njej ni zapisano, da je treba za čas od 28.6.2003 dalje "zakonske zamudne obresti zmanjšati za temeljno obrestno mero"; temeljna obrestna mera je bila namreč strukturni del zakonskih zamudnih obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95 - ZPOMZO), ki je določal obrestno mero zakonskih zamudnih obresti kot sankcijo za zamudo in kot sredstvo valorizacije terjatve do prej navedenega datuma, ko je v veljavo stopil Zakon o spremembah ZPOMZO (Ur. l. RS, št. 109/2001 - ZPOMZO-A), po katerem so zakonske zamudne obresti ohranile le kaznovalno funkcijo.

12. Revizijske trditve, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo so tako iz zgoraj pojasnjenih razlogov neutemeljene. Neutemeljene pa so tudi trditve, da so bile zagrešene bistvene kršitve procesnih pravil. Na ta revizijski razlog namreč vrhovno sodišče na pazi po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo stranke (371. člen ZPP), ki mora biti zato obrazložena. Tretja toženka zahtevi po obrazloženosti ni zadostila, saj je revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil uveljavljala le tako, da se je v uvodu revizije nanj sklicevala, vendar ga ni v ničemer konkretizirala.

3. O stroških revizijskega postopka:

13. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V obravnavanem primeru so stroški revizijskega postopka nastali tretji toženki, ki je vložila revizijo in drugi toženki, ki je nanjo odgovorila. Vendar do povrnitve teh stroškov ni upravičena nobena od njiju: tretja toženka zato, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), druga toženka pa zato, ker njeni stroški za odločitev o reviziji niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).