Jedro

Tožnikov delodajalec ni zagotovil delovne opreme, ki bi bila vzdrževana tako, da bi v času obravnavane nezgode ustrezala zahtevam za varnost in zdravje, kar je bil izključni vzrok obravnavanega škodnega dogodka, zaradi česar je podana njegova krivdna odškodninska odgovornost.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - prvi stavek v I. točki izreka glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.637,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.500,00 EUR od 16. 12. 2011 do 24. 4. 2012 in od zneska 1.637,50 EUR od 16. 12. 2011 do plačila, vse v 15 dneh.“; - v II. točki izreka odmerjeni stroški znižajo za 310,93 EUR (na 645,33 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke v celoti zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je v tem pritožbenem postopku odločalo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1581/2014 z dne 2. 10. 2014, s katerim je bila pristojnost za sojenje prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod I. točko izreka v prvem stavku naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki odškodnino v znesku 1.637,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.700,00 EUR od 16. 12. 2011 do 24. 4. 2012, od zneska 2.200,00 EUR od 24. 4. 2012 do 20. 5. 2014 in od 1.637,50 EUR od 20. 5. 2014 do plačila, medtem ko je v drugem stavku v presežku tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo. Pod II. točko izreka je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 956,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

3. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, obe iz vseh pritožbenih razlogov, tožeča stranka zoper zavrnilni del prisojene odškodnine v znesku 2.800,00 EUR in glede prisojenih pravdnih stroškov, tožena stranka glede višine sokrivde tožnika, napačnega odštevanja franšize in valorizirane vrednosti že izplačane odškodnine ter glede odločitve o stroških postopka.

4. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje za pretrpljene telesne bolečine, nevšečnosti tekom zdravljenja in bodoče bolečine tožniku prisodilo 1.800,00 EUR namesto zahtevanih 2.500,00 EUR. Utemeljuje upravičenost do odškodnine v zahtevani višini z izpovedbo tožnika in trdi, da je izvedenec medicinske stroke ugotovljene telesne bolečine minimiziral. Tožnik se z njegovim mnenjem sicer ni strinjal, vendar ga je sprejel, ker je želel postopek čimprej zaključiti. Kljub temu pa ob danih podatkih v spisu smatra, da je upravičen do vtoževane odškodnine. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožnik prav tako meni, da je upravičen do vtoževane odškodnine v znesku 4.500,00 EUR in ne le do 2.400,00 EUR, kolikor mu je prisodilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je nepravilno in v nasprotju z vzpostavljeno sodno prakso oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroške, ko ta ugotovi zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika za približno 3 %. Sodišče se ne sme in ne more opirati na kakršnokoli procentualno opredelitev zmanjšanja. Poleg tega je izvedenčeva opredelitev 3 % zmanjšanja povsem nesprejemljiva in nepravilna. Kljub temu pa je tožnik upravičen do vtoževane odškodnine iz tega naslova tudi glede na duševne bolečine, ugotovljene po izvedencu medicinske stroke glede na zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti.

5. Tožena stranka v pritožbi glede soprispevka tožnika trdi, da je tožeča stranka prispevala k nastanku nezgode v višini 20 %. Do poškodbe je namreč prišlo pri navadnem sestopanju z lestve, v običajnem delovnem okolju, ki ga je tožnik dobro poznal in mu dejstvo o zaprašenosti in posledično zdrsljivosti lestve ni moglo ostati neznano. Če bi bil tožnik dovolj pozoren pri sestopanju in bi gledal, kako in kam stopa, bi lahko zaznal prah in hojo prilagodil razmeram. Tudi sicer je splošno znano, da se v proizvodnji nahaja določen prah, katerega ni mogoče v celoti in sproti očistiti. Sicer pa bi morala tožeča stranka sama poskrbeti za varno delovno okolje, pri čemer se lestev koristi le za vzdrževalna dela. Tožniku je spodrsnilo na fiksni jekleni lestvi z varovalno ograjo, torej se lestev ni premikala. Tudi izvedenec D. je potrdil soodgovornost tožnika z zapisom, da so bili zaposleni zadolženi za čiščenje lestve in da se v proizvodni hali nahaja prah. Po ugotovitvi izvedenca je moral tožnik opozoriti zavarovanca tožene stranke na nepopolno stabilnost fiksne lestve ter na neustrezno delovanje naprav za odsesavanje prašnosti pri virih prahu v proizvodnji. Glede na soprispevek tožnika k škodnim posledicam bi morala biti temu ustrezno nižja odmerjena odškodnina po sodbi sodišča prve stopnje. Ta znesek pa je potrebno takoj znižati tudi za odbitno franšizo v znesku 500,00 EUR in za že plačani in valorizirani znesek v višini 2.562,50 EUR. S plačilom odbitne franšize namreč tožena stranka ne more biti v zamudi in zato ni dolžna plačevati zamudnih obresti od tega zneska. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari se spremeni tudi uspeh strank v pravdi in je temu posledično potrebno spremeniti odločitev o stroških postopka. Ne glede na predmetno pritožbo je sodišče prve stopnje tudi sicer napačno ugotavljalo uspeh v pravdi. V prvi fazi je ta pravilno ugotovljen v višini 47,95 %, nato pa zmotno v drugi fazi, ker je tudi v drugi fazi enak višini iz prve faze, v zadnji fazi pa je uspeh tožeče stranke 64,38 %.

6. Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena, medtem ko pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

7. Ko pritožba tožeče stranke napada ugotovitve izvedenca medicinske stroke dr. P. v njegovem pisnem izvedenskem mnenju, so vse te navedbe neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Ta stranka je namreč v svoji pripravljalni vlogi z dne 13. 5. 2014 izrecno priznala njegovo pisno izvedensko mnenje brez pripomb nanj in pri tem pojasni razlog takšne svoje odločitve. Ker bi torej lahko podala pripombe na izvedensko mnenje že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more sedaj upoštevno podajati teh navedb v pritožbi. Ob ugotovljenem dejanskem stanju v izpodbijani sodbi, v kolikor to vpliva na odločitev o tožbenem zahtevku po višini, ugotovljenega zlasti na ugotovitvah prej navedenega izvedenca medicinske stroke v njegovem pisnem izvedenskem mnenju, pa tudi z drugimi izvedenimi dokazi, je sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo materialnopravno pravilno ter na 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) temelječo odškodnino, ki je skladna tudi obstoječi sodni praksi. Pri odmeri odškodnine je namreč primerno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na njeno odmero. Pri tem ni spregledati, da tudi pritožba utemeljuje višino odškodnine na podlagi v pritožbi zatrjevanih okoliščin, ki presegajo ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Te pritožbene navedbe, kot je bilo že pojasnjeno, pa so neupoštevna pritožbena novota.

8. Pritožbeno sodišče ne sledi niti pritožbenim trditvam tožene stranke o soprispevku tožnika k nastali škodi in v celoti sprejema prepričljive, na dokazih temelječe in logične razloge sodišča prve stopnje o tem, da tožniku soprispevka ni očitati, podane v 7. točki izpodbijane sodbe. Pri tem je izpostaviti, da je izvedenec varstva pri delu D. kot posledico tožnikovega zdrsa in posledično temu padca predočil tri vzroke (prah na lestvi, poliuretanski podplat na delovnih čevljih in nezadostno pritrjena fiksna lestev), kar vse so razlogi v breme delodajalca tožnika. Iz nadaljnjih ugotovitev izvedenca še izhaja, da je tožnik ob padcu lestev uporabljal pravilno, s predpisano obutvijo, v oceni tveganja delodajalca tožnika ni določeno, kdo konkretno je dolžan čistiti lestev, tožnik bi moral odgovorne opozoriti na nepravilnosti le, v kolikor bi mu te bile znane pred vzpenjanjem na lestev, kar vse potrjuje izključitev soodgovornosti tožnika za škodni dogodek. Ni spregledati niti izpovedbe tožnika, da se lestev nahaja na slabo osvetljenem mestu, kar nedvomno še otežuje zaznavo prahu na njej. Nedvomno je torej, da tožnikov delodajalec ni zagotovil delovne opreme, ki bi bila vzdrževana tako, da bi v času obravnavane nezgode ustrezala zahtevam za varnost in zdravje, kar je bil izključni vzrok obravnavanega škodnega dogodka.

9. Pritrditi pa je pritožbi tožene stranke glede zmotnega upoštevanja odbitne franšize in valoriziranega zneska prej plačanega nespornega dela odškodnine. Odškodnina se namreč določa po stanju na dan izdaje sodbe in od tako odmerjenega zneska odškodnine je potrebno odšteti odbitno franšizo (500,00 EUR) in valorizirano plačilo nespornega dela odškodnine (2.562,50 EUR), kar znese ugoditev tožbenemu zahtevku v znesku 1.637,50 EUR (odmerjena odškodnina 4.700,00 EUR - valorizirana že plačana odškodnina 2.562,50 EUR - odbitna franšiza 500,00 EUR). Zakonske zamudne obresti pa se lahko prisodijo le za čas zamude s plačilom, kar je za predplačilo 2.500,00 EUR od zapadlosti plačila 16.12. 2011 do plačila 24. 4. 2012 in od prisojene odškodnine od zapadlosti 16. 12. 2011 do plačila.

10. Pritožba tožene stranke utemeljeno graja tudi po sodišču prve stopnje ugotovljeni uspeh strank v pravdi, ko to odloča o stroških postopka. Uspeh tožeče stranke v prvi fazi je namreč ugotavljati od tožbenega zahtevka 9.800,00 EUR in uspeha v pravdi z zneskom 4.200,00 EUR (odbitek odbitne franšize, ne pa tudi pozneje plačanega nespornega dela odškodnine), kar ne presega 47,95 %, kot ga priznava tožena stranka. V drugi fazi se uspeh ugotavlja od vtoževanih 7.300,00 EUR in prisojenega dela (odmerjena odškodnina, zmanjšana za že plačanih 2.500,00 EUR in odbitno franšizo 500,00 EUR), kar prav tako ne presega uspeha tožeče stranke v višini 47,95 %, kot ga priznava tožena stranka. Tudi v tretji fazi se uspeh ugotavlja od vtoževane odškodnine 5.000,00 EUR in prisojene odškodnine, kar prav tako ne presega uspeha 64,38 %, kot ga izrecno priznava pritožba.

11. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in temu ustrezno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (glede pravilnega upoštevanja valoriziranega zneska že plačane odškodnine in odbitne franšize ter uspeha strank v pravdi), medtem ko je v neutemeljenem delu pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (5. alinea 358. člena in 353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP in je skladna s 154. in 155. členom ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj tožeča stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko je tožena stranka s pritožbo uspela v manjšem delu in še to le delno glede stranskih terjatev.