Jedro

V zadevi ni sporno, da tožnika za gradnjo obravnavanega opornega zidu in armiranobetonske talne plošče nista pridobila gradbenega dovoljenja, prav tako tudi ne, da oporni zid presega maksimalno dovoljeno višino, ki jo je v času gradnje veljavni pravilnik določal za oporni zid kot enostavni objekt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje na zemljišču parc. št. 452/1 k.o. …, in sicer armiranobetonskega podpornega zidu in armiranobetonske talne plošče v tam navedenih dimenzijah. Naložila jima je, da takoj po prejemu odločbe ustavita njuno gradnjo (1. točka izreka) in da ju v roku 30 dni odstranita ter vzpostavita prejšnje stanje (2. točka), saj se bo v nasprotnem primeru začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka izreka). Za objekta so bile na podlagi prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izrečene prepovedi (4. točka), poleg tega pa še odločeno, da stroškov postopka ni bilo (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta tožnika na poziv gradbenega inšpektorja pisno potrdila, da sta investitorja omenjenih objektov, da sta ju zgradila leta 2008 in da nista pridobila gradbenega dovoljenja. Upravni organ je na podlagi določb Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik) in Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki je v letu 2008 nadomestila omenjeni pravilnik, presodil, da sta sporna objekta manj zahtevna objekta, zato bi morala investitorja na podlagi 3. člena ZGO-1 za njuno gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker tega nista storila, gre za nelegalno gradnjo, zaradi česar so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je v odločbi, s katero je zavrnil pritožbo zoper inšpekcijsko odločbo, med drugim navedel, da se dovoljenost gradnje presoja po predpisih, veljavnih v času gradnje, zato držijo pritožbene navedbe, da je v času gradnje veljal Pravilnik. Ta je v 19. členu kumulativno določal pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, med drugim, da mora biti velikost gradnje v skladu s Pravilnikom. Sporni oporni zid presega maksimalno dovoljeno višino iz 4. točke prvega odstavka 6. člena Pravilnika, to je 1,2 m, saj je visok maksimalno 2,75 m. Enostavni objekt ni niti armiranobetonska talna plošča, saj ni našteta med tovrstnimi objekti. V nadaljevanju pritožbeni organ še pojasnjuje, da je ustavitev gradnje, čeprav je objekt že zgrajen, v skladu s 152. členom ZGO-1, saj pomeni tudi prepoved nadaljevanja gradnje oziroma novih posegov. V zadevi so pravno nepomembne navedbe o namenu postavitve podpornega zidu (preprečevanje drsenja zemlje), zavrnjeno pa je bilo tudi stališče, da naj bi šlo le za neskladno gradnjo.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da sta bila objekta zgrajena leta 2007, zato je naložena ustavitev gradnje neutemeljena. Pojasnjujeta razlog za gradnjo. Ne strinjata se z ugotovitvijo o višini zidu, saj iz strokovnega mnenja izhaja, da ne znaša več kot 2 m. Sklicujeta se na 26. člen Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Koper (Uradne objave, št. 19/88 in naslednji), ki na drugem območju kmetijskih zemljišč in na gozdnih zemljiščih izjemoma dopušča gradnjo objektov za zaščito in reševanje v naravnih in drugih nesrečah. Oba objekta je treba obravnavati v tem smislu, torej z vidika gradnje zaradi zmanjšanja ogroženosti zaradi plazu. Ko bo pripravljena celotna dokumentacija, bosta podala vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Izjema je določena le za gradnjo enostavnih objektov (tretji odstavek 3. člena ZGO-1, po spremembi ZGO-1B prvi odstavek 3.a člena istega zakona). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru take gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

V zadevi ni sporno, da tožnika za gradnjo obravnavanega opornega zidu in armiranobetonske talne plošče nista pridobila gradbenega dovoljenja, prav tako tudi ne, da oporni zid presega maksimalno dovoljeno višino, ki jo je v času gradnje veljavni Pravilnik določal za oporni zid kot enostavni objekt. Tožnika ne oporekata niti temu, da armiranobetonska talna plošča v Pravilniku ni bila opredeljena kot enostavni objekt. Glede na navedeno se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, iz katerih izhaja, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskih ukrepov zaradi nelegalne gradnje, prav tako pa tudi z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe, v kateri je pritožbeni organ zavrnil ugovore, ki jih tožnika ponavljata v tožbi. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene navedbe o neutemeljenosti izrečene ustavitve gradnje, o razlogih za gradnjo opornega zidu, ki so za odločitev nerelevantni, in o tem, da sta tožnika podporni zid zgradila kot enostavni objekt. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožbeni ugovor o nepravilno ugotovljeni višini zidu, ki da ne znaša 2,75 m, ampak največ 2 m. Gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), saj iz predloženih upravnih spisov izhaja, da tožnika te okoliščine nista problematizirala niti v svoji pisni izjavi z dne 16. 6. 2011, čeprav sta bila o njej seznanjena z dopisom upravnega organa z dne 13. 6. 2011, niti v pritožbi. Tudi sicer dejstvo, da naj bi bila višina opornega zidu manjša, še vedno pa več kot 1,2 m, kar je bilo kot maksimum določeno v 4. točki prvega odstavka 6. člena Pravilnika, ne bi moglo vplivati na ugotovitev, da gre za nelegalno gradnjo.

Ker so za odločitev pravno nepomembne tudi ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).