Jedro

Materialnopravna podlaga zahtevka iz te pravde je določba 212. člena v zvezi z 99. členom SPZ, po kateri služnostni upravičenec lahko zahteva sodno varstvo zoper tistega, ki ga v izvrševanju te služnosti moti ali mu jo preprečuje. Torej je v tem primeru predmet varstva stvarna pravica služnosti, ne le posest stvari. Navedeno izključuje istovetnost zahtevka iz motenjske pravde z zahtevkom v tej pravdi, posledično čemur ne gre za res iudicato.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka tožencu naložilo, da je dolžan opustiti vsakršno poseganje v mirno izvrševanje služnostne pravice proste uporabe parkirnega prostora z obračališčem za motorna vozila, ki jo ima tožnik na toženčevi parceli št. 455/1 k.o. X kot služečem zemljišču v korist gospodujočega zemljišča parcele št. 455/2 k.o. X, zlasti je dolžan opustiti na tem delu parkirnega prostora kakršnokoli gradnjo objektov, parkiranje osebnih in drugih vozil ter odlaganje drugih premičnih stvari in predmetov, ki bi onemogočali tožnika pri mirnem in prostem izvrševanju njegove služnostne pravice, pod 2. točko izreka je tožencu naložilo odstranitev postavljenega lesenega objekta na prej navedenem zemljišču in pod 3. točko izreka tožencu naložilo v povrnitev tožniku pravdne stroške v znesku 147,00 EUR z zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka s pogodbo ustanovljene služnosti dejansko ne potrebuje, ker je lastnica in posestnica sosednjih nepremičnin, na katerih lahko parkira in obrača z osebnimi in tovornimi vozili. Tožnik od toženca le želi plačilo 30.000,00 EUR za ukinitev te služnostne pravice, pri čemer se za dosego tega cilja poslužuje vseh možnih načinov. Toženec z ničemer ne brani tožniku izvrševanja zadevne stvarne služnosti in tožnik lahko parkira svoja vozila, prikolice, štirikolesnike pod lesenim nadstreškom, pred njim ali ob njem. Da je to res, potrjujejo fotografije v spisu, ki jih je vložila tožena stranka. Toženec je postavil leseni nadstrešek le iz razloga, da ima v primeru poletnih neviht ali toče možnost imeti osebni avtomobil na varnem, pri čemer ta nadstrešek lahko uporablja tudi tožnik. Pritožnik meni, da ni nobene potrebe, da bi se moral zadevni nadstrešek odstraniti ali umakniti in to želi tožeča stranka doseči izključno zaradi dosege zahtevanega plačila za ukinitev služnosti. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z ogledom kraja in se s tem samo prepričati, da tožeča stranka svojo služnost lahko nemoteno izvršuje. Tu obravnavani tožbeni zahtevek je po vsebini podoben zahtevku iz motenjske pravde pod opr.št. P 77/2008 in ker je tožeča stranka opustila izvršitev odločbe po motenjski pravdi, je izgubila tu vtoževano sodno varstvo.

Pritožba je utemeljena.

Irelevantne so pritožbene navedbe, da tožeča stranka obravnavane služnosti ne potrebuje, in o vzroku za to pravdo, to je tožnikova težnja doseči zahtevano plačilo za ukinitev služnosti. Neprerekano in nesporno dejstvo namreč je, da v tej pravdi obravnavana služnost obstaja in predmet obravnave v tej pravdi je izključno v tožbi zatrjevano dejstvo, ali toženec s svojim ravnanjem onemogoča oziroma ovira tožnika v izvrševanju te njegove služnostne pravice. Od odgovora na to vprašanje je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Zato se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljevalo le o pravnorelevantnih pritožbenih navedbah.

Ko pritožba zatrjuje izgubo sodnega varstva s tem, ko je tožnik opustil izvršitev sklepa iz motenjske pravde P 77/2008, smiselno zatrjuje, da je bilo o stvari, ki je predmet te pravde, že razsojeno (res iudicata), posledično čemur bi bilo potrebno tožbo zavreči (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 354. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Temu pritožbenemu prepričanju ni slediti. V zadevi P 77/2008 so namreč bile materialnopravna podlaga zahtevku določbe o varstvu zadnje mirne posesti in je bilo odločanje o pravici do te posesti izključeno po izrecni določbi 1. odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Materialnopravna podlaga zahtevka iz te pravde pa je določba 212. člena v zvezi z 99. členom SPZ, po kateri služnostni upravičenec lahko zahteva sodno varstvo zoper tistega, ki ga v izvrševanju te služnosti moti ali mu jo preprečuje. Torej je v tem primeru predmet varstva stvarna pravica služnosti, ne le posest stvari. Navedeno izključuje istovetnost zahtevka iz pravde P 77/2008 z zahtevkom v tej pravdi, posledično čemur ne gre za res iudicato.

Pridružuje pa se pritožbeno sodišče pritožbenim pomislekom, ali sam lesen nadstrešek na štirih lesenih stebrih, ki ga je postavil toženec na služečem zemljišču, res tožnika ovira pri izvrševanju njegove pogodbeno ustanovljene služnostne pravice proste uporabe parkirnega prostora z obračanjem za motorna vozila, zlasti ob po sodišču prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe podanih razlogih za potrditev te ovire. Ti razlogi sodišča prve stopnje (zlasti v zadnjem odstavku na 3. strani in 1. odstavku na 4. strani) so skopi in neprepričljivo argumentirani, tako, da se pravilnosti odločitve o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na odstranitev lesenega objekta, z njimi ne da preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). V vidu je namreč imeti, da tu obravnavana služnost ne predstavlja izključne uporabe služečega zemljišča v korist gospodujočega, torej da bi bil lastnik služečega zemljišča izključen iz kakršnekoli uporabe tega zemljišča, in da se po določbi 1. odstavka 219. člena SPZ stvarno služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar.

Pritožbeno sodišče je iz razloga v predhodni točki te odločbe pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka pritožbi tožene stranke ugodilo, z njo izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP). Ob novem sojenju naj ima sodišče prve stopnje v vidu zgoraj podane pomisleke pritožbenega sodišča in o svoji odločitvi, zlasti v zvezi z lesenim nadstreškom, dopolni in poda tako obširne in argumentirane razloge, da bo z njimi možno preizkusiti pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku. V kolikor bo pri tem ugotovilo, da je potrebno raziskati še dodatna pravnorelevantna dejstva, naj to stori z izvedbo potrebnih dodatnih že predlaganih ali ponovitvijo že izvedenih dokazov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.